Prevajanje besednih iger v antičnih epigramih

v Nada GROSELJ PREVAJANJE BESEDNIH IGER V ANTIČH EPIGRAMIH V izboru grških, zlasti pa latinskih epigramov, ki so izšli v prevodu študentov klasične filologije v drugem letniku Kerie (Keria II.1 (2000): 127 - 58), je prisoten tudi - sicer razmeroma majhen - delež takih, ki v izvirni obliki vsebujejo besedne igre ali posebno idiomatiko. Taki prevodi pa seveda zahtevajo od prevajalca nekaj svobode in iznajdljivosti, toliko bolj, ker so bili epigrami v prvi vrsti namenjeni recitiranju in je bilo potrebno najti rešitev, ki bi jo poslušalstvo lahko takoj razumelo, razne tipografske pripomočke, kot so kurziva ali narekovaji, pa je zamenjala modulacija glasu. V ta prispevek sem vključia štiri primere pravih besednih iger, ki gradijo na dvojnem pomenu besede, dva primera, kjer je bilo treba v slovenšči uvesti drugo podobo, in enega, kjer je bil pravi učinek možen le, če se je ohranil latinski citat. Besedne igre 1. Prva dva primera sta grški epigram in njegov nekoliko razširjen (štirivstčn) latinski prevod, ki gradita na isti besedni igri: na dvojnem pomenu grškega glagola hcpepw in latinske ustreznice effiro, ki pomenita tako »odnesti, odnesti ven« kot »pokopati«. Božji kip, ki mu je prišel v bližino nesposobni zdravnik, je bil torej na najbolj prizemljeni ravni razumevanja le prestavljen z enega mesta na drugo, po drugi strani pa je prisoten zbadljiv namig, da so ga pokopali oziroma da je zaradi dotika umrl, kar je tudi poanta epigrama. Ta besedna igra je seveda predstavljala izziv za prevajalko. Ker v slovenšči ni glagola, ki bi sam po sebi tako nedvoumno združeval oba pomena, se je bilo treba odlčit za celo frazo (»odnesti na zadnjo I2Q1«), to pa je potegnilo s seboj še druge spremembe, saj je bilo treba prilagoditi ostanek prevoda in najti neko protiutež tej »zadnji poti«. Grški epigram je žal tako lapidaren, da ni dopuščal tovrstnih manevrov in se je bilo treba omejiti na poanto (»danes je že pokopan«), s čimer se je besedna igra izgubila. Pač pa je bilo več možnosti pri prevodu iz latinšče. V konči fazi se je prevajalka odlčia za spodaj navedeno rešitev, s tem da je pri recitaciji kurzivo nadomestil poseben poudarek. Med drugimi rešitvami, Keria II - 2 • 2000, 41-46 42 Keria II - 2 • 2000 ki jih je pretehtavala, pa je bil na primer prevod »Zadnja« in »Prednja pot«, oboje z veliko začetnico. Najbolj logičn nasprotje pridevniku »zadnji«je namreč »predaji«, ker pa ta v povezavi z besedo »pot« izpade nenavadno,je najboljša rešitev, da se taka besedna zveza ne uporabi kot splošen izraz, ampak kot ime. Vendar pa se da to pokazati le v tisku (z uporabo velikih začetnic), pri recitaciji pa ni razvidno. Zato se je pojavila še možnost, da bi v tisku stalo »Prednja pot«, pri recitaciji pa zaradi boljše razumljivosti »glavna«. Tretja možnost je bila »prednja promenadna pot«, ki bi združevala tako jasno nasprotje k »zadnji« poti kot bolj sprejemljivo sintagmo v zvezi s potjo, naposled pa smo se odlči za spodnjo različco. 113. NIKARH Tou AL&Lvou L1Loc; ex&E:c; 6 x:Amxoc; 'lj~a-ro M&pxoc;· xat f..L&oc; wv xat Ze:uc;, cr~µe:pov hcptpe:-raL. Včeraj se kipa je Zevsa zdravilnč Marko dotaknil. Kip je bil bog in kamnit, vendar je že pokopan. Prev. Jelena Isak AVZONIJ 81 De signo Iovis tacto ab Alcone medico Ecce hodie iussus transferri e sede vetusta effertur, quamvis sit deus atque Zapis. O Jupitrovem kipu. ki se gaje dotaknil zdravnik Alkon Kajti že danes veleli na zadnjo so pot ga odnesti stran s promenadne poti, kljub temu, da je bog. Prev. Jelena Isak 2. Pri naslednjem epigramu gre za dvojni pomen besede lupa (»volkulja« in »pocestnica«). Pesnik ironč pravi, da ima novpeči bogataš nizkega rodu prav, ko se poskuša delati imenitnega in izvaja svoj rod od Romula, saj mu je podoben v tem, da ima za mater lupa oziroma »volkuljo« -v resnici seveda hoče reči, daje njegova mati navadna pocestnica. Žal v slovenšči »volkulja«, ki bi bila spričo aluzije na zgodbo o Romulu in Remu najbolj primerna, nima nobenih seksualnih konotacij, tako daje ni mogoče uporabiti. Naslednja najboljša rešitev pa je seveda »psica«, ki v slovenščin zbudi tovrstne asociacije, poleg tega pa je kot žival volkulji dovolj sorodna, da se povezava z Romulom ne zabriše. Nada Grošelj, Prevajanje besednih iger v antičh 43 epigrarnih AVZONIJ 45 In deg;_enerem divitem moecho g;_enitum Quidam superbus opibus et f as tu tumens tantumque verbis nobilis spernit vigentis clara saecli nomina, antiqua captans stemmata, Martem Remumque et conditorem Romulum privos parentes nuncupans. Gredo, quod illi nec pater certus fuit et mater est vere lupa. Izprijenemu in bogatemu sinu prešuštnice Nadutež nek, ošaben in zelo bogat, samo v besedah plemenit, prezira vsa imena slavna naših dni. Raziskal je rodovnik svoj: da Mars in Rem in Romul, pravi, pravzaprav njegovi starši so .... Verjamem rad, saj za očeta sam ne ve in mati psicaje zares. Prev. Jelena Isak 3. Naslednji epigram je naslovljen na protinastega ali mrtvoudnega člo­ veka, ki se je zmrdoval nad pesnikovim verzificiranjem. Ta pa v svojem precej strupenem odgovoru temeljito izkoristi dejstvo, da se v latinšč za označevanj raznih literanočh pojmov uporabljajo besede, katerih prvotni pomen ima opraviti z nogami, hojo in telesno držo (stare- »stati« za človeka in »stati prav« za pesem; pes - »noga« in »stopica«; scandere - »vzpenjati se, stopati« in »skandirati«; claudicare - »Šepati« za človeka in za verz; nutare - »majati se«), in izjavi, da človek, ki je onesposobljen na tem podrč­ ju, tudi za kritika ni. V slovenšči je bilo to podobje v glavnem možno obdržati, do neke mere pa je bilo treba v ta namen pesem predelati, ker bi se pri dobesednem prevodu besedna igra malo razvodenila (»stopica« in »skandirati«, ki se pojavita v izvirniku, v slovenšči ne bi bila tako posrečna). V zadnjem verzu pa je pri prevodu dodan še seksualen namig; ta v latinšč ni tako očiten, v slovenšči pa ga sugerira že izraz »mrtvoud«. KLAVDIJAN 13 In podag;rum qui carmina sua non stare dicebat Quae tibi cum pedibus ratio? Quid carmina culpas? Scandere qui nescis, versiculos laceras? »Claudicat hic versus; haec« inquit »syllaba nutat«; atque nihil prorsus stare putat podager. 44 Keria II - 2 • 2000 Mrtvoudnemu bolniku, ki pravi, da moje pesmi ne stojijo prav Kaj le o stopicah veš, da moje pesnitve napadaš? Tijih še brati ne znaš, rad pa bi pljuval po njih. Praviš, »ta verz je pohabljen in tamle en zlog Ti odstopa.« sam mrtvoud, meniš, da nič ne stoji. Ker si pač Prev. Jelena Isak Drugačn podoba l. Nadomestilo latinskega s slovenskim idiomom KATUL93 Nil nimium studeo, Caesar, tibi uelle placere, Nec scire utrum sis albus an ater homo. Nič mi prevč ni do tega, da hotel bi ustreči ti, Cezar, niti ne briga me nič, ali si tič ali miš. Prev. Nada Grošelj 2. V tem epigramu je bil problematičn refren rumpitur invidia, ki se pojavi na začetku vsakega heksametra in v drugi polovici vsakega pentametra, v zadnjem pentametru, ki je tako rekoč falmen in clausula, pa še na začetku, in sicer v obliki konjunktiva. Prevajalec se je odlči za izraz »zavistnost (nekomu) ne da spati«, ki v slovenšči deluje zelo naravno, problematičn pa je bil prav začetk zadnjega pentametra, saj je bilo nemogoče posneti elegantno lapidarnost latinskega izražanja, kjer je zamenjana ena sama črka. Zato smo se odlči za popolno parafrazo, ki v slovenšči doseže želeni komičn učinek, čeprav z zelo drugačnim sredstvi. MARCIALIX, 97 Rumpitur invidia quidam, carissime Juli, Quod me Roma legi,t, rumpitur invidia. Rumpitur invidia, quod turba semper in omni Monstramur digi,to, rumpitur invidia. Rumpitur invidia, tribuit quod Caesar uterque Jus mihi natorum, rumpitur invidia. Rumpitur invidia, quod rus mihi dulce sub urbe est Parvaque in urbe domus, rumpitur invidia. Rumpitur invidia, quod sum iucundus amicis, Quod conviva frequens, rumpitur invidia. Rumpitur invidia, quod amamur quodque probamur: Rumpatur, quisquis rumpitur invidia. Nada Grošelj, Prevajanje besednih iger v antičh epigramih 45 Spati zavistnost nekomu ne da, moj cenjeni Julij, ker me Rimljani bero, spati zavistnost ne da. Spati zavistnost ne da, ker v sleherni množici vedno kažejo s prstom na me, spati zavistnost ne da. Spati zavistnost ne da, ker dva dodelila cesarja razne sta ugodnosti mi, spati zavistnost ne da. Spati zavistnost ne da, ker vikend imam na deželi, v mestu pa hiško povrh, spati zavistnost ne da. Spati zavistnost ne da, ker drag sem prijateljem svojim, vsem dobrodošel kot gost, spati zavistnost ne da. Spati zavistnost ne da, ker cenjen povsod sem, priljubljen: kar naj bedi, če komu spati zavistnost ne da! Prev. Aleš Maver Ohranitev latinskega citata Moji odlčitv, da sem vključia v izbor tudi ta izrazito ajshrološki epigram, ni botrovalo le dejstvo, da tovrstni proizvodi med antičm epigrami zavzemajo pomemben delež in zato nujno potrebujejo svojega zastopnika, ampak tudi vzrok, zaradi katerega se mi je zdel epigram resničo zabaven še z nekega povsem drugega vidika: zaključi se namreč z latinskim stavkom, ki se ga že v rosni mladosti naučimo v šoli kot nekakšen pregovor in ga razumemo v smislu de mortuis nil nisi bene. Ob branju te pesmi pa se nam razkrije, da je imel »pregovor« (v resnici citat, vzet iz nje) podobno usodo kot nekateri citati, iztrgani iz Ovidijeve Umetnosti ljube;:Jli - sam po sebi sicer res učinkje kot splošno modro načelo, izvirni kontekst pa vrže nanj precej drugačno luč. Prav v tej diskrepanci pa tič smešnost epigrama za modernega latinca. Toda prav tu je bila kleč - ta »pregovor« namreč prepoznamo le v latinski obliki. Zato smo se odlči, da se pri recitaciji zadnji verz pove najprej v prevodu, potem pa še v izvirniku, medtem ko je v tisku, kjer je izvirnik že tako ali tako objavljen posebej, prevod zadostoval. MARCIAL X, 90 Quid vellis vetulum, Ligi,a, cunnum? Quid busti cineres tui lacessis? Quare si pudor est, Ligia, noti Barbam vellere mortuo leoni. Kaj si, Ligija, cufaš staro pizdo? Kaj še drezaš v kremirane ostanke? 46 Keria II - 2 • 2000 Torej, Ligija, vzemi pamet v roke, mrtvi beštiji več ne puli grive. Prev. Nada Grošelj Omenjeni primeri, kjer je šlo za prevajanje besednih iger, idiomov in aluzij, so seveda le skromen izbor, vendar kljub temu predstavljajo različ­ ne težave, s katerimi se spopada prevajalec, pa tudi namignejo na različne možnosti, kijih nudita pisno ali ustno podajanje prevoda. Naslov: Nada Grošelj Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta Aškerčva cesta 2 SI-1000 Ljubljana