Korpus, ki ga je Fran Wiesthaler zapustil na 26.765 rokopisnih lističih, zdaj shranjenih na SAZU, ima danes v tiskani obliki 48.588 gesel na 4.166 straneh. Raziskovalci ga vzporejajo z največjimi dvojezičnimi slovarji, denimo z angleškim... more
Korpus, ki ga je Fran Wiesthaler zapustil na 26.765 rokopisnih lističih, zdaj shranjenih na SAZU, ima danes v tiskani obliki 48.588 gesel na 4.166 straneh. Raziskovalci ga vzporejajo z največjimi dvojezičnimi slovarji, denimo z angleškim Lewis-Shortovim in nemškim Georgesovim, ki ju je pisec uporabljal kot predlogo. V manjših jezikovnih skupnostih tako temeljitega pripomočka praviloma ni najti in bralec si ob listanju ne more kaj, da ne bi občudoval zagrizene trme, s kakršno so se findesièclovski latinisti brez lastne države odločili postaviti svoj jezik ob bok največjim. Wiesthalerjev slovar je precej obsežnejši od Pleteršnikovega, od slovenskih slovaropisnih podvigov je z njim primerljiv le še Slovar slovenskega knjižnega jezika. V meandrih zgodovine je tudi kaj dobrega in po vseh zapletih, post tot discrimina rerum, je slovar bistveno boljši od tistega, ki bi bil v ugodnejših okoliščinah lahko natisnjen v začetku dvajsetega stoletja, vsebinsko in jezikovno je posodobljen ter predstavlja enega od temeljev za prevajalski razcvet, ki ga latinska književnost v slovenščini doživlja v zadnjem obdobju. Toda brez zelo osredotočene vizije inteligentnega garača, ki je dokončal njegov rokopis, ga preprosto ne bi bilo. Skupaj z Vodnikovim bronastim kipom in zidano stavbo na Strossmayerjevi predstavlja ta hip zadnjega od spomenikov, ki jih je Wiesthaler pustil za seboj. Od vseh je najbolj njegov, predvsem pa je, kot bi rekel Horacij, monumentum aere perennius, spomenik, bolj trajen kot iz brona.
