(PDF) OMAN, Žiga & DAROVEC, Darko. In landt hochverbotten – sovražnosti med plemstvom v 17. stoletju na Štajerskem, Kranjskem ter v Istri ali o reševanju sporov med običajem maščevanja in novoveškim kazenskim pravom. STUDIA HISTORICA SLOVENICA 18, 2018, 1, pp. 83–120 | Žiga Oman and Darko Darovec

IN LANDT HOCHVERBOTTEN – ENMITIES AMONG NOBILITY IN SEVENTEENTH-CENTURY STYRIA, CARNIOLA AND ISTRIA OR ON CONFLICT RESOLUTION BETWEEN THE CUSTOM OF VENGEANCE AND EARLY MODERN CRIMINAL LAW Conflict resolution among nobility in historically Slovene lands, including Carniola, Styria, and Istria, remained much the same in the seventeenth century as it had during the previous centuries. Notwithstanding the increased monopolisation of law and violence by the early modern State, the strengthened implementation of Roman law and the publishing of new criminal codes, social and legal practice was, until the end of the Ancien Régime, permeated by the ancient and universal social norm or customary system of conflict resolution: vengeance. Following the social principle of exchange, vengeance demanded satisfaction (countergift) for a suffered injustice (gift). If satisfaction was not acquired peacefully, according to the culture of honour injury could be requited by violent retaliation. Violence was envisioned as the sanction for those refusing peaceful conflict resolution. In the Medieval, and even in the early modern, period, it was deemed equally inappropriate to respond to injustice with either violence or lawsuit without previously exhausting all means of peaceful settlement. In customary conflict resolution, the stage that allowed for the use of limited retaliatory violence was enmity or, originating from an Old Germanic word for it, feud. Enmity had to be declared publicly and appropriately (i.e. in time), so that the threat of violence could already force the offending party to give satisfaction. Satisfaction settled the conflict by allowing truce and lasting peace to be made. As was the objective of the custom of vengeance, lasting peace (re-)established concord and peace among parties to the conflict, and restored social equilibrium in the community. Appropriate retaliation meant that violence in vengeance was, as a rule (and ideally), limited. Medieval limitations of violence in enmity, which for the most part persevered into the early modern period, were dictated by the culture of honour, the Church, and customary law, and this created temporal, spatial, and personal immunities. Hostilities were to be suspended on Sundays and the most important Church holidays, and the custom was always adverse to violent retaliation in sacred spaces (e.g. churches) and areas of certain sacral value, such as homes, settlements, fora, and residences of authority. Moreover, communal production facilities and agricultural means of production were not to be damaged. Vengeance upon women, children, the elderly, the ordained, and other segments of society generally prohibited from carrying arms, was also highly inappropriate and dishonourable. Except in blood feud (for homicide, grave insults or severe wounds) the killing of an enemy was also generally inappropriate. Violence upon an enemy's property, mostly by raiding or robbery and arson, was always appropriate. Lawsuits were also an instrument of enmity, especially in the early modern period, even though the judicial path was regarded as less honourable. While customary limitations of enmity were already partially codified in the Early Middle Ages, the codification of the custom of vengeance into law was concluded in the High Middle Ages, especially its key rituals of truce and peace. In the Holy Roman Empire the codification included the declaration of enmity as a distinctive feature of the Imperial and Provincial peace legislation, which at the same time codified limitations of enmity in more detail than the legislation in the rest of Europe. Due to these features, historiography often interpreted the German word for enmity or feud, Fehde, as a distinctive "German" custom of vengeance. A few conflicts among nobility in seventeenth-century Slovene lands also attest to the survival of the custom of vengeance and role of enmity therein. The conflicts of the Lordship of Radovljica with those of Škofja Loka and Bled in (Upper) Carniola, as well as the conflicts of the Styrian Lordships of Slivnica and Vurberk with those of Fram and Ravno polje respectively, attest to the custom's adaptation to social, political, and legal changes in the early modern period. Despite the implementation of criminal codes based on Roman law, the cases presented in this article are proof of the custom's survival into early modernity in Slovene lands. While public declarations of enmity disappeared, the use of limited violence for the defence of one's rights or the acquisition of new ones had, to a degree, remained legitimate. Likewise, so too did blood feud, as is attested by the conflicts between the Moscons and Qualandros in Ptuj, and of the del Taccos with the del Bellos and the marquis Gravisis in Koper/Capodistria. The reactions of the Habsburg princely and the Venetian highest legal authorities show that enmity had remained part of social practice, while only regarded as legal when proven to be a case of self-defence. Although authorities in the seventeenth century still strived for conflict resolution based on the custom of vengeance and the culture of honour on the local level, the State's new attitude towards conflict resolution was already visible on the horizon. As indicated in the case from Koper/Capodistria, by the end of the early modern period the State had established itself as the only avenger or punisher of injustice. http://shs.zgodovinsko-drustvo-kovacic.si/ Errata: - Roman law instead of Roman canon law on pp. 119-120

S tudia H istorica S lovenica Studia Historica Slovenica Časopis za humanistične in družboslovne študije Humanities and Social Studies Review letnik 18 (2018), št. 1 ZRI DR. FRANCA KOVAČIČA V MARIBORU MARIBOR 2018 Studia Historica Slovenica Tiskana izdaja ISSN 1580-8122 Elektronska izdaja ISSN 2591-2194 Časopis za humanistične in družboslovne študije / Humanities and Social Studies Review Izdajatelj / Published by ZGODOVINSKO DRUŠTVO DR. FRANCA KOVAČIČA V MARIBORU/ HISTORICAL SOCIETY OF DR. FRANC KOVAČIČ IN MARIBOR http://www.zgodovinsko-drustvo-kovacic.si ZRI DR. FRANCA KOVAČIČA V MARIBORU/ ZRI DR. FRANC KOVAČIČ IN MARIBOR Uredniški odbor / Editorial Board dr. Ivo Banac (ZDA / USA), dr. Rajko Bratuž, dr. Neven Budak (Hrvaška / Croatia), dr. Jožica Čeh Steger, dr. Darko Darovec, dr. Darko Friš, dr. Stane Granda, dr. Andrej Hozjan, dr. Tomaž Kladnik, dr. Mateja Matjašič Friš, dr. Aleš Maver, dr. Jože Mlinarič, dr. Jurij Perovšek, dr. Jože Pirjevec (Italija / Italy), dr. Dragan Potočnik, dr. Andrej Rahten, dr. Tone Ravnikar, dr. Imre Szilágyi (Madžarska / Hungary), dr. Peter Štih, dr. Polonca Vidmar, dr. Marija Wakounig (Avstrija / Austria), dr. Zinka Zorko Odgovorni urednik / Responsible Editor dr. Darko Friš Zgodovinsko društvo dr. Franca Kovačiča Koroška cesta 160, SI – 2000 Maribor, Slovenija e-pošta / e-mail: darko.fris@um.si Glavni urednik / Chief Editor dr. Mateja Matjašič Friš Članki so recenzirani. Za znanstveno vsebino prispevkov so odgovorni avtorji. Ponatis člankov je mogoč samo z dovoljenjem uredništva in navedbo vira. The articles have been reviewed. The authors are solely responsible for the content of their articles. No part of this publication may be reproduced without the publisher's prior consent and a full mention of the source. Žiro račun / Bank Account: Prevajanje / Translation: Lektoriranje / Language-editing Oblikovanje naslovnice / Cover Design: Oblikovanje in računalniški prelom / Design and Computer Typesetting: Tisk / Printed by: Nova KBM d.d. SI 56041730001421147 David Hazemali, Uroš Turnšek Ana Šela, Nastja Stropnik Navršnik, Natalija Posavec, Nastja Spasković Knjižni studio d.o.o. Knjižni studio d.o.o. Itagraf d.o.o. http: //shs.zgodovinsko-drustvo-kovacic.si Izvlečke prispevkov v tem časopisu objavljata 'Historical – Abstracts' in 'America: History and Life'. Časopis je uvrščen v 'Ulrich's Periodicals Directory', evropsko humanistično bazo ERIH in mednarodno bibliografsko bazo Scopus (h, d). Abstracts of this review are included in 'Historical – Abstracts' and 'America: History and Life'. This review is included in 'Ulrich's Periodicals Directory', european humanistic database ERIH and international database Scopus (h, d). Studia historica Slovenica, Časopis za humanistične in družboslovne študije, je vpisan v razvid medijev, ki ga vodi Ministrstvo za kulturo RS, pod zaporedno številko 487. Izdajo časopisa sta omogočili Agencija za raziskovalno dejavnost RS in Mestna občina Maribor. Co-financed by the Slovenian Research Agency and City of Maribor. S tudia H istorica S lovenica Kazalo / Contents Jubilej / Anniversary BOŽO REPE: Ob življenjskem jubileju zaslužnega profesorja dr. Dušana Nećaka .........................................................................................11 Članki in razprave / Papers and Essays ANDREJ KIRBIŠ: Regionalne razlike v kulturni participaciji mladih v Sloveniji: severovzhodna Slovenija v primerjalni perspektivi .................23 Regional Differences in Cultural Participation of Slovenian Youth: Northeastern Slovenia in Comparative Perspective MIRAN LAVRIČ in DARKO FRIŠ: Institucionalna in zasebna religioznost v severovzhodni Sloveniji. Primerjalna analiza slovenskih regij po letu 1969 ...........................................................41 Institutional and Private Religiosity in Northeastern Slovenia. Comparative analysis of Slovenian Regions since 1969 ANDREJ KIRBIŠ: Levels and Determinants of Youth Political Participation: Regional Inequalities and Northeastern Slovenia ......................61 Ravni in dejavniki politične participacije mladih: regionalne neenakosti in severovzhodna Slovenija ŽIGA OMAN in DARKO DAROVEC: In landt hochverbotten – sovražnosti med plemstvom v 17. stoletju na Štajerskem, Kranjskem ter v Istri ali o reševanju sporov med običajem maščevanja in novoveškim kazenskim pravom .........................................83 In landt hochverbotten – Enmities among Nobility in Seventeenth-Century Styria, Carniola and Istria or on Conflict Resolution between the Custom of Vengeance and Early Modern Criminal Law S tudia H istorica S lovenica ANDREJ RAHTEN: Avstro-ogrska diplomacija in vstop ZDA v vojno..............121 Austro-Hungarian Diplomacy and US Entry into the War TIN MUDRAŽIJA: Boj med Ilirijo in Primorjem za prevlado v slovenskem nogometu in nastanek reprezentančnega ljubljanskega nogometnega moštva z imenom SK Ljubljana ..................141 The Rivalry Between SK Ilirija and AŠK Primorje for the Dominance in Slovenian Football and the Formation of the Representative Football Team of Ljubljana Named SK Ljubljana ANDREJ RAHTEN: Radić na štajerski fronti. Hrvaško-slovenska politična razmerja v mariborskem volilnem okrožju v Kraljevini SHS .............................................................................................171 Radić on the Styrian front. Croatian-Slovenian political relations in the Maribor electoral district in the Kingdom of Serbs, Croats and Slovenes DARKO FRIŠ: Maribor po prevratu in vladni komisar dr. Josip Leskovar .................................................................................................................................191 Maribor after the Uprising, and Government Commissioner Dr. Josip Leskovec GORAZD BAJC: Makro in mikro posledice anšlusa: ko je postala severovzhodna Slovenija za Britance res prvič geopolitično pomembna ..................................................................................................217 Macro and Micro Consequences of the Anschluss: When North-eastern Slovenia Became for the First Time Geopolitically Significant for the British MIRO HRIBERNIK: Die Schlacht um Vukovar im Jahr 1991........................... 251 Bitka za Vukovar leta 1991 MARTIN BELE: Nekateri vidiki razvoja Ljubljane med marčno revolucijo in prvo svetovno vojno ............................................................. 277 Some Aspects of the Development of Ljubljana between the March Revolution and the First World War GREGOR PIVEC, EVA LINA FRIŠ in MATEJA MATJAŠIČ FRIŠ: Maribor Doctor Filip Terč and his "Bee Therapy" ......................................................299 Mariborski zdravnik dr. Filip Terč in njegova "čebelja terapija" S tudia H istorica S lovenica Avtorski izvlečki / Authors' Abstracts ................... 321 Uredniška navodila avtorjem / Editor's Instructions to Authors ................................................... 329 S tudia H istorica S lovenica UDK 929.7:341.322(497.4+497.57)"16" 1.01 Izvirni znanstveni članek DOI 10.32874/SHS.2018-04 In landt hochverbotten – sovražnosti med plemstvom v 17. stoletju na Štajerskem, Kranjskem ter v Istri ali o reševanju sporov med običajem maščevanja in novoveškim kazenskim pravom Žiga Oman Mag., asistent, mladi raziskovalec Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta, Oddelek za zgodovino Koroška cesta 160, SI–2000 Maribor e-pošta: ziga.oman1@um.si Darko Darovec Dr., redni profesor Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta, Oddelek za zgodovino Koroška cesta 160, SI–2000 Maribor e-pošta: darko.darovec@um.si Izvleček: Prispevek na primerih medgospoščinskih sporov na Kranjskem, Štajerskem ter v Istri v 17. stoletju oriše dolgo preživetje maščevanja kot običajnega sistema reševanja sporov in predstavlja njegovo prilagoditev družbenim, političnim ter pravnim spremembam v zgodnjem novem veku. Osrednjo pozornost namenja najopaznejši in najbolj razvpiti stopnji običaja maščevanja, stanju oziroma odnosu sovražnosti. Le-ta je za rešitev spora dopuščal omejeno uporabo nasilja (vključno z ubojem), katere namen je bil od nasprotnika izsiliti zadoščenje, ga prisiliti v poravnavo kake krivice oziroma v pristanek na neke zahteve. Prispevek je osredotočen na spore plemstva. Ključne besede: maščevanje, sovražnost, fajda, vendetta, plemstvo, Kranjska, Štajerska, Istra, Radovljica, Dovje, Bled, Fram, Slivnica, Vurberk, Ravno polje, Voličina, Ptuj, Koper, 17. stoletje Studia Historica Slovenica Časopis za humanistične in družboslovne študije Maribor, letnik 18 (2018), št. 1, str. 83–120, 136 cit., 7 slik Jezik: slovenski (izvleček slovenski in angleški, povzetek angleški) 83 Ž. Oman, D. Darovec : In landt hochverbotten – sovražnosti ... Minulo leto je preteklo 340 let, odkar so v mejaškem sporu med gospoščinama ravnopoljski podložniki 31. maja 1677 v Staršah ubili vurberškega gospoda Güntherja grofa Herbersteina.1 Dogodek se je, zlasti zaradi uboja, ohranil v lokalnem zgodovinskem spominu in je bil do neke mere že obdelan v slovenskem zgodovinopisju.2 A pričujoča razprava si ne zadaja za nalogo natančnejše analize spora med Ravnim poljem in Vurberkom. S primerjavo z drugimi medgospoščinskimi in siceršnjimi spori v 17. stoletju na Slovenskem (Kranjska, Štajerska, Istra) si spopad v Staršah prizadeva umestiti v družbeni in pravni kontekst sovražnosti, osrednje in najbolj razvpite stopnje maščevanja kot običajnega sistema reševanja sporov, v prvi vrsti v obliki, ki je preživela v novi vek. Uvod: maščevanje kot običajni sistem reševanja sporov in vloga sovražnosti v njem Maščevanje kot starodavni občečloveški sistem reševanja sporov oziroma družbena norma je tudi v evropskem srednjem in zgodnjem novem veku sledilo v nadaljevanju opisanim (idealnim) stopnjam oziroma obredju ter je narekovalo opisane družbene odnose. Povzročena krivica (dar) je po družbenem načelu menjave zahtevala zadoščenje (protidar).3 Če zadoščenje ni bilo dano, je krivici lahko sledilo kulturi časti primerno povračilo (nasilje), ki je zadoščenje izsililo. Zadoščenje je spor pomirilo s sklenitvijo premirja in trajnega miru. Slednji je med sprtima stranema vzpostavil ali obnovil slogo in mir, v skupnosti pa vnovič vzpostavil družbeno ravnotežje. Primerno povračilo je pomenilo, da je bilo nasilje v maščevanju praviloma in v idealnem primeru omejeno ter relativno uravnoteženo. Stopnja reševanja spora, na kateri je bilo za poravnavo krivice upravičeno tudi nasilje, ne nujno vzajemno, je vzpostavila odnos sovražnosti ali, s starogermanskim izrazom, fajdo.4 Kadar sprti strani sami nista zmogli ali 1 2 3 4 Ta članek je nastal v okviru raziskav v programski skupini Oddelka za zgodovino na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru P6-0138 (A): Preteklost Severovzhodne Slovenije med srednjo Evropo in evropskim jugovzhodom. Marija Hernja Masten, "Kungota in Ravno polje", Časopis za zgodovino in narodopisje 75=NV40 (2004), št. 1, str. 51–58 (dalje: Hernja Masten, "Kungota in Ravno polje"); Sašo Radovanovič, Polona Vidmar, Starše, 31. maj 1677 (Maribor, 2002) (dalje: Radovanovič, Vidmar, Starše). Marcel Mauss, Esej o daru in drugi spisi (Ljubljana, 1996); Claude Lévi-Strauss, Uvod v delo Marcela Maussa (Ljubljana, 1996), str. 253; Darko Darovec, "Blood Feud as Gift Exchange: The Ritual of Humiliation in the Customary System of Conflict Resolution", Acta Histriae 25 (2017), št. 1, str. 57–96. Etimološki izvor slovenske besede maščevanje je v pomenu zamenjava (Marko Snoj, Slovenski etimološki slovar (Ljubljana, 1997), str. 327). Beseda fajda je starogermanskega izvora in pomeni stanje sovražnosti. V srednjem in zgodnjem novem veku je bila za fajdo v uporabi kopica sinonimov. Najpogostejši latinski, germanski, nemški in italijanski izrazi v Svetem rimskem cesarstvu so bili spor (lat. altercatio, discordia, intentio, querrella, nem. irrung, misshelung, ungute, unrat, zwayung, zwitracht), sovražnost (lat. inimicitia, ger. faida, nem. vhede, fedeschafft, feindtschafft), vojna (lat. bellum, ger. 84 S tudia H istorica S lovenica želeli skleniti miru, zlasti če je nasilje že izbruhnilo, se je v spor vmešala skupnost, da je ohranila ali obnovila družbeni red, ravnotežje in mir. To je stopnja mediacije. V sporu so najprej posredovali tisti, ki so z obema sprtima stranema imeli družinske ali zavezniške odnose, in sta jih obe, če niso bili sami vpleteni v spor, pojmovali kot nepristranske. Če posredovanje ni uspelo, so se za pomiritev spora vanj lahko vmešale oblasti (vladar) ali pravni izvedenci skupnosti, denimo z razsodbo. Tudi razsodnike sta morali kot nepristranske sprejeti obe sprti strani. Uspešna mediacija je določila pogoje pomiritve. Najprej se je moralo končati vse nasilje. Sklenjeno je bilo premirje, med katerim sta sprti strani imeli priložnost, da spor rešita mirno. Če sta pogoje premirja šteli za primerne (častne), sta sovražnost končali in sklenili trajen mir. Mir je bil dodatno okrepljen s sklenitvijo ne le prijateljskih ali zavezniških, temveč tudi družinskih vezi: s poroko, bratstvom oziroma bratovščino ali botrstvom. Mir je ključna stopnja običaja in cilj, h kateremu maščevanje teži. Integralni del sklepanja miru je bilo plačilo kompozicije (spravnina, krvnina) v ženah, dobrinah ali denarju.5 Grožnja s sovražnostjo in nasiljem je v sporu večidel (idealno) spodbujala pomiritev. Nasilje je bilo predvideno kot sankcija za tiste, ki bi zavrnili mirno rešitev spora. Z uzakonitvijo maščevanja v postavljeno pravo v visokem srednjem veku so pomembno vlogo pri reševanju sporov, zlasti v mestih, prejeli pravni strokovnjaki (notarji, odvetniki, sodniki). A sprte strani so lahko prisilili zgolj v sklenitev premirja, ne pa tudi trajnega miru. Povračila za krivico tudi ni nujno izvršila najbolj prizadeta stran, kar je grožnjo z nasiljem še okrepilo. Nasilje je lahko doletelo vse, ki so bili z eno od strani tako ali drugače (rodbinsko, zavezniško itd.) povezani, zato so slednji težili k mirni rešitvi spora. Še posebej je to veljalo v krvnem maščevanju. A tudi sicer je povračilo lahko zadal 5 (g)werra, nem. krieg, reisa, urlog), maščevanje (lat. ultio, vindicta, ita. vendetta, nem. rache), spopad (nem. auflauf, stöss), izziv (nem. vordrung), krivica (lat. iniuria, nem. unrecht) in nemir (nem. unfrid) (Darko Darovec, Angelika Ergaver, Žiga Oman, "The Language of Vengeance: A Glossary of Enmity and Peace, Acta Histriae 25 (2017), št. 2, str. 399–401 (dalje: Darovec, Ergaver, Oman, "Language of Vengeance"). Rolandino de' Passageri, Summa totius artis notariae [anastatični ponatis], ur. Arnaldo Forni (Bologna, 1977 (1546)), fol. 147r–159v (dalje: Rolandino, Artis notariae); Max Gluckman, Custom and Conflict in Africa (London, 1955), str. 1–26 (dalje: Gluckman, Custom); William Ian Miller, Bloodtaking and Peacemaking: Feud, Law, and Society in Saga Iceland (Chicago, 1996), str. 179–299 (dalje: Miller, Bloodtaking); Monika Mommertz, "Von Besen und Bündelchen, Brandmahlen und Befehdungsschreiben: Semantiken der Gewalt und die historiographische Entzifferung von "Fehde"Praktiken in einer ländlichen Gesellschaft", v: Streitkulturen: Gewalt, Konflikt und Kommunikation in der ländlichen Gesellschaft (16.–19. Jahrhundert), ur. Magnus Eriksson, Barbara Krug-Richter (Köln, 2003), str. 222–247 (dalje: Mommertz, "Von Besen"); Darko Darovec, "Turpiter interfectus: The Seigneurs of Momiano and Petrapilosa in the Customary System of Conflict Resolution in Thirteenth-century Istria", Acta Histriae 24 (2016), št. 1, str. 14–32 (dalje: Darovec, "Turpiter interfectus"); Angelika Ergaver, "Pomiritev v običaju krvnega maščevanja: mediacija, arbitraža in obredje 'nove zaveze' med strankama v sporu v črnogorskih in albanskih običajih", Acta Histriae 24 (2016), št. 1, str. 106–125 (dalje: Ergaver, "Pomiritev"); Žiga Oman, "Will auss der Vnordnung nit Schreitten: A Case of Fehde from 17th Century Styria", Acta Histriae 24 (2016), št. 1, str. 76–91 (dalje: Oman, "Vnordnung"). 85 Ž. Oman, D. Darovec : In landt hochverbotten – sovražnosti ... kdo drug, npr. fevdalni gospod za vse člane svoje fevdalne familiae, od vazalov do podložnikov, ki bi jim bila storjena krivica.6 V nadaljevanju podani primeri so odražali enake odnose, ki jih je narekoval običaj maščevanja. Obstoj fajde v 17. stoletju naj ne preseneča. Četudi si je zgodnjenovoveška država neutrudno prizadevala za monopolizacijo reševanja sporov, je v pravni in družbeni praksi starodavni pravni običaj še globoko v zgodnji novi vek ostal konkurenčen oziroma komplementaren državni zakonodaji in njeni implementaciji. Slednje je še posebej opazno pri krvnem maščevanju.7 Maščevanje, s krvnim vred, je država ves srednji in zgodnji novi vek potiskala v "subsidiarnost", dokler ni bilo do konca ancien régime tudi v družbi delegitimirano kot zločin. Šele tedaj se je država uveljavila kot edina upravičena do tega, da zada povračilo za krivico, kot edina maščevalka ali kaznovalka. Sistematična zamenjava običajev pomiritve (restorativna pravica) z zakonodajo kaznovanja (inkvizitorni postopek, sodna tortura; retributivna pravica) se je začela v 16. stoletju, a zaradi počasne in postopne uveljavitve ni bila zaključena do konca 18. stoletja.8 Zato velja subsidiarnost maščevanja z zadržkom jemati še globoko v zgodnji novi vek. Sodna pot tudi za poravnavo najhujših krivic, z ubojem vred, ni zmeraj veljala za primerno, še posebej ne na začetku spora.9 Dejansko je bila v pravni in družbeni praksi do konca pravne pluralnosti subsidiarna oziroma sekundarna prav sodna pot.10 Tako viri v dolgem tranzicijskem obdobju pričajo o soobstoju maščevanja in kazenskega prava. Pri tem slednje ni nujno diktiralo reševanja sporov za noben11 družbeni stan. Sovražnost12 (inimicitia, Feindschaft, Fehde) kot stopnjo maščevanja, v kateri je uporaba nasilja primerna, je bilo treba, kot vse spremembe družbenih odnosov, obelodaniti. V Svetem rimskem cesarstvu je bila napoved sovražnosti v visokem srednjem veku uzakonjena, kar je ostala do konca srednjega 6 7 8 9 10 11 12 Glej zgornjo opombo. Paul Frauenstädt, Blutrache und Todschlagssühne im deutschen Mittelalter (Leipzig, 1881), str. 93, 126 in 168 (dalje: Frauenstädt, Blutrache); Žiga Oman, "Modern Age, Ancient Customs – Settling Blood in the Eastern Alps between the Late Middle Ages and Early Modernity", Acta Histriae 25 (2017), št. 1, str. 153–178 (dalje: Oman, "Modern Age"). Claudio Povolo, "Feud and Vendetta: Customs and Trial Rites in Medieval and Modern Europe: A Legal-Anthropological Approach", Acta Histriae 23 (2015), št. 2, str. 196–199, 211 in 221–233 (dalje: Povolo, "Feud"). Frauenstädt, Blutrache, str. 125–134 in 168; Hillay Zmora, "Values and Violence: The Morals of Feuding in Late Medieval Germany", v: Feud in Medieval and Early Modern Europe, ur. Jeppe Büchert Netterstrøm, Bjørn Paulsen (Aarhus, 2007), str. 157–158. Prav tam; Gerd Althoff, Spielregeln der Politik im Mittelalter: Kommunikation in Frieden und Fehde (Darmstadt, 1997), str. 60, 87–88 in 98 (dalje: Althoff, Spielregeln). Za 16. in 17. stoletje v Svetem rimskem cesarstvu glej npr.: Mommertz, "Von Besen"; Oman, "Vnordnung"; Oman, "Modern Age"; Jan Peters, "Leute-Fehde: Ein ritualisiertes Konfliktmuster des 16. Jahrhunderts", Historische Antropologie 8 (2000), št. 1, str. 62–97 (dalje: Peters, "Leute-Fehde"). Za ostale stopnje maščevanja glej: Darovec, Ergaver, Oman, "Language of Vengeance", str. 402–415. 86 S tudia H istorica S lovenica veka. Drugod, denimo v Črni Gori, je napoved narekoval običaj: če premirje ni bilo ponujeno v predvidenem roku, je sledilo nasilje.13 V krvnem maščevanju je za napoved sovražnosti veljalo javno priznanje uboja, načeloma z begom v azil, zatočišče ali tujino.14 Nasploh je v srednjem in zgodnjem novem veku beg lahko pomenil željo po običajnopravni rešitvi spora.15 Zmeraj pa je bilo nasilje po običaju legitimno in legalno ("subsidiarno") šele, ko so bile izčrpane vse možnosti za mirno rešitev spora.16 V skladu s srednjeveškim obredjem je napoved sovražnosti pomenila odpoved zvestobe ali vere (fides)17 oziroma miru (diffidatio, Absage, Widersage). S tem je nasprotnik postal sovražnik (inimicus, hostis, Feind), ki mu je bilo dovoljeno škodovati. Napovedi sovražnosti je sledil krajši rok, ki je nasilje še prepovedoval in sovražniku omogočil, da je le ponudil zadoščenje ali se primerno (častno) pripravil na povračilo.18 Ker je maščevanje na vsaki stopnji običaja, od napovedi sovražnosti do sklenitve miru, temeljilo na principu kolektivne odgovornosti, je vključevalo mrežo zavezništev vsake strani, najsi so ta temeljila na sorodstvu, privrženosti, odvisnosti ali obvezah. Vsi našteti odnosi so vzpostavljali prijateljstvo (amicitia, Freundschaft). V srednjeveškem Svetem rimskem cesarstvu so bili ljudje v skladu s tem v grobem razdeljeni na pomočnike (cooperatores, Helfer), ki so v fajdi opravljali specifične naloge, služabnike (servitores, Diener), ki so bili uslužbenci ali podložniki voditelja fajde, in na podpornike (fautores, Gönner), ki so v fajdi delovali kot zastopniki, denimo plemič, ki jo je vodil za meščana. Povsod pa so pomočniki opravljali naloge oskrbe, namestitve in izvidništva (vse tri so lahko opravljale tudi ženske) ter, seveda, izvajali nasilna povračila.19 Srednjeveške omejitve nasilja v sovražnosti, ki so se večidel ohranile v zgodnji novi vek, so določale kultura časti, Cerkev ter običajno pravo, kar je v druž13 14 15 16 17 18 19 Ergaver, "Pomiritev", str. 108–110. Prav tam, str. 108; Frauenstädt, "Blutrache", str. 51–87; Gluckman, Custom, str. 15. Oman, "Modern Age", str. 161 in 173. Gluckman, Custom, str. 14–17; Christopher Boehm, Blood Revenge: The Enactment and Management of Conflict in Montenegro and Other Tribal Societies (Philadelphia, 1993), str. 125 (dalje: Boehm, Blood Revenge). Franz Miklosich, "Die Blutrache bei den Slaven", v: Denkschriften der kaiserlichen Akademie der Wissenschaften: Philosophisch-historische Classe 36 (Wien, 1888), str. 139. Mommertz, "Von Besen", str. 219–223 in 228; Otto Brunner, Land und Herrschaft: Grundfragen der territorialen Verfassungsgeschichte Österreichs im Mittelalter (Darmstadt, 1990 (1939)), str. 11–12, 64, 68 in 73 (dalje: Brunner, Land). Brunner, Land, str. 57–61; Mommertz, "Von Besen", str. 218–219, 225–231, 244 in 247; Peters, "LeuteFehde", str. 74, 77–84 in 90; Christine Reinle, Bauernfehden: Studien zur Fehdeführung Nichtadliger im spätmittelalterlichen römisch-deutschen Reich, besonders in den bayerischen Herzogtümern (Wiesbaden, 2003), str. 171, 183 in 197 (dalje: Reinle, Bauernfehden); Regina Schäffer, "Fehdeführer und ihre Helfer: Versuch zur sozialen Schichtung von Fehdenden", v: Fehdefühhrung im spätmittelalterlichen Reich: Zwischen adeliger Handlungslogik und territorialer Verdichtung, ur. Julia Eulenstein, Christine Reinle, Michael Rothmann (Affalterbach, 2013), str. 204–205 in 219–220. 87 Ž. Oman, D. Darovec : In landt hochverbotten – sovražnosti ... bi vzpostavilo razne časovne, prostorske in osebne imunitete. V srednjem veku se je uveljavila zlasti prekinitev sovražnosti ob nedeljah in najpomembnejših cerkvenih praznikih, kar je zajemalo zlasti celotni božični, postni in velikonočni čas cerkvenega leta. Primerno je bilo tudi, da so sovražnosti mirovale v obdobjih, ki so narekovala sodelovanje celotne skupnosti, v vojni in času kolektivnih del.20 Nasilje je bilo zmeraj neprimerno tudi na svetih krajih (cerkev, pokopališče) in v prostorih z določeno sakralno vrednostjo, kot so bili dom (hiša, grad), naselje (vas, mesto), skupnostna in pravna fora (veča, sodišče), vladarske rezidence (dvor). Prav tako ni bilo primerno uničevati skupnostnih proizvodnih obratov in sredstev agrarne produkcije; oboji so nudili tudi zatočišče pred sovražniki. Vse kulture pa so za skrajno neprimerno (nečastno) imele maščevanje nad ženskami, otroki, starci, duhovščino in drugimi sloji družbe, ki načeloma niso smeli nositi orožja. Z izjemo krvnega maščevanja (za uboj, najhujše žalitve in težke rane), je bil tudi uboj sovražnika večidel neprimeren.21 Zmeraj pa je bilo primerno nasilje nad sovražnikovim premoženjem, zlasti plenjenje oziroma ropanje (živine, pridelka) in požig (staj, kašč). Ob omejitvah sovražnosti po običaju so nasilje omejevala sredstva, ki sta jih sprti strani imeli na voljo. Obleganja in pravi vojaški spopadi so bili redki celo v fajdah plemstva, podložniki pa so uporabljali zlasti požig. Sredstvo sovražnosti so bile hkrati tožbe, še posebej v zgodnjem novem veku, četudi so tudi tedaj še bile pogosto pojmovane kot manj častne, zlasti pa so bile sredstvo šibkejše strani.22 "Magija" je bila ravno tako pogosto sredstvo sovražnosti. Predvsem pa je zelo pomembno vlogo v maščevanju igral spomin. Sovraštvo (čustvo) so napajale ter vzdrževale zgodbe, pesmi ali kronike, ki so nudile širok nabor "krivic" za "legitimacijo" kršitev premirja in celo miru. Nosilke družinskega spomina so bile zlasti ženske.23 20 21 22 23 Gluckman, Custom, str. 8; Boehm, Blood Revenge, str. 210–211 in 222; Miller, Bloodtaking, str. 193; Ilija M. Jelić, Krvna osveta i umir u Crnoj Gori i Severnoj Albaniji: istorijsko-pravna studija (Beograd, 1926), str. 96 (dalje: Jelić, Krvna osveta). Frauenstädt, Blutrache, str. 57–58; Jelić, Krvna osveta, str. 34; Gluckman, Custom, str. 8–9; Brunner, Land, str. 32–33, 51–52 in 95–102; Boehm, Blood Revenge, str. 58, 198 in 212; Miller, Bloodtaking, str. 193 in 207; Ergaver, "Pomiritev", str. 110; Elmar Wadle, Zur Delegitimierung der Fehde durch die mittelalterliche Friedensbewegung, v: Der Krieg im Mittelalter und der frühen Neuzeit: Gründe, Begründungen, Bilder, Bräuche, Recht, ur. Horst Brunner (Wiesbaden, 1999), str. 79 (dalje: Wadle, Zur Delegitimierung). Reinle, Bauernfehden, str. 124–133; Christian Wieland, Nach der Fehde – Studien zur Interaktion von Adel und Rechtssystem am Beginn der Neuzeit: Bayern 1500 bis 1600 (Epfendorf an der Neckar, 2014), str. 426–427 in 515 (dalje: Wieland, Nach der Fehde). Brunner, Land, str. 84–89; Gluckman, Custom, str. 9; Boehm, Blood Revenge, str. 59; Peters, LeuteFehde, str. 83 in 96; Stuart Carroll, Blood and Violence in Early Modern France (Oxford, 2006), str. 9, 17 in 20 (dalje: Carroll, Blood); Trevor Dean, "Italian Medieval Vendetta", v: Feud in Medieval and Early Modern Europe, ur. Jeppe Büchert Netterstrøm, Bjørn Paulsen (Aarhus, 2007), str. 137; Jesse L. Byock, "Defining Feud: Talking Points and Iceland's Saga Women", v: Feud in Medieval and Early Modern Europe, ur. Jeppe Büchert Netterstrøm, Bjørn Paulsen (Aarhus, 2007), str. 98–111; Edward 88 S tudia H istorica S lovenica Srednji vek: uzakonitev in regulacija Uzakonitev običaja maščevanja je v zgodnjem srednjem veku zajela zlasti kompozicijo, šele v visokem srednjem veku je prišlo do občutnejše regulacije vodenja sovražnosti. Najizraziteje v Svetem rimskem cesarstvu, kamor je sodila tudi večina slovenskih historičnih dežel. Najprej je treba opozoriti, da uzakonitev običaja ni smela prinesti prevelikih novosti,24 če naj bi bil zakon upoštevan, saj je legitimnost zakonodajalca temeljila tudi na njegovem upoštevanju pravne tradicije. Kot opozarja William Ian Miller, "primeri, ko zakon kodificira uveljavljene vzorce obnašanja, povedo manj o spoštovanju zakona kot pa o zakonovem spoštovanju običaja". V pravni praksi je bilo to opazno ves srednji vek, saj je bila "želja po Zakonu [običaju] premočna, da bi jo bilo moč omejiti zgolj z zakoni".25 To je ključnega pomena za razumevanje dolgega obstoja običaja maščevanja, njegove uzakonitve in adaptacije, pa tudi recepcije zakonodaje v družbi. Edictum Rothari, zbirka langobardskih pravnih besedil, začeta leta 643 po odloku kralja Rotarja, v 45. členu vsebuje znamenite besede: faida hoc est inimicitia. Latinizirana germanska beseda je pomenila stanje sovražnosti, tudi v krvnem maščevanju. Vsi zapisi izraza v langobardskem pravu se nanašajo na plačilo kompozicije, ki je sovražnost zaradi uboja, prilaščanja sporne posesti itd. preprečila ali pa jo končala.26 Primerno vodenje sovražnosti je po pravu germanskih gentes zahtevalo zlasti javnost dejanj. Sploh v krvnem maščevanju je moral biti povračilni uboj obelodanjen, denimo z razkazovanjem (delov) sovražnikovega trupla pri salijskih Frankih. Skrivanje trupla so vse germanske leges pojmovali kot umor. V merovinški družbi 6. stoletja so bila sovražnost ter njena sredstva uboj, rop in požig primerna šele, ko so propadli vsi predhodni poskusi mirne rešitve spora. Za kroniste je bilo nasilje primerno zlasti, ko ga je uporabila "prava" stran v 24 25 26 Muir, "The Feuding Spectrum: From the Mountains of Albania to the Court of Charles V", Acta Histriae 25 (2017), št. 1, str. 4–8; Christine Reinle, "Überlegungen zu Eigenmacht und Fehde im spätmittelalterlichen Europa: Einfuhrung in Fragestellung und Ergebnisse des Sammelbandes Fehdehandeln und Fehdegruppen im spätmittelalterlichen und frühneuzeitlichen Europa, v: Fehdehandeln und Fehdegruppen im spätmittelalterlichen und frühneuzeitlichen Europa, ur. Mathis Prange, Christine Reinle (Göttingen, 2014), str. 10. Thomas Vogel, Fehderecht und Fehdepraxis im Spätmittelalter am Beispiel der Reichsstadt Nürnberg (1404–1438) (Frankfurt am Main, 1998), str. 42–43 (dalje: Vogel, Fehderecht). Miller, Bloodtaking, str. 225 in 229; prim. Frauenstädt, Blutrache, str. 21 in 169. Monumenta Germaniae historica (dalje: MGH), Legvm: Tomvs 4. inde ab anno Christi qvingentesimo vsqve ad annvm millesimvm et qvingentesimum: I. Edictus Langobardorum, ur. Friedrich Bluhme (Hannover, 1868), 45., str. 20; Daniel Lord Smail, Kelly Gibson, Vengeance in Medieval Europe: A Reader (Toronto, 2009), str. 62–68 (dalje: Smail & Gibson, Vengeance). 89 Ž. Oman, D. Darovec : In landt hochverbotten – sovražnosti ... sporu, zakonodajalca pa je zanimalo predvsem sklepanje in ohranjanje miru.27 Občo težnjo družbe k miru28 je pod Karolingi, zlasti od Karla Velikega (vl. 768–814) naprej, okrepila ideologija, po kateri je bil krščanski kralj odgovoren za uveljavljanje in vzdrževanje božjega reda in miru. Čeprav ni ostala brez vpliva, je v družbi morala tekmovati s starejšimi normami reševanja sporov, ki so hkrati prevladale. Sovražnost, s krvnim maščevanjem vred, je Karel sprva prepovedal in ukazal končanje vseh sporov s plačilom kompozicije, povračilo za uboj pa pridržal zgolj kralju (cesarju) in njegovim sodiščem. Vendar je bila družbena resničnost drugačna in Karlovi kasnejši kapitularji so sovražnost že regulirali z uzakonitvijo časovnih in osebnih imunitet. Že v merovinškem času so bili pod kraljevo zaščito Cerkev29 in njeni ljudje, Karel pa je to zaščito razširil na vse ženske, sirote, romarje, reveže in druge samoobrambe nezmožne ljudi. Razširil je tudi nabor prepovedanega nasilja nad njimi (uboj, posilstvo, požig, nasilni vdor v bivališče in uničenje le-tega) in prepovedal vodenje sovražnosti ob nedeljah in praznikih, zlasti velikonočnih. Družbeni praksi se je še bolj približal njegov sin, cesar Ludvik Pobožni, ki je za upravičen uboj, ki ga Karlovi kapitularji ne poznajo, v 9. stoletju znova zahteval plačilo kompozicije.30 V karolinški dobi je frankovsko pravo vplivalo na pravo podvrženih gentes, a zapisi prava Slovanov v Vzhodnih Alpah niso znani.31 "Sosednje" bavarsko pravo je v 9. stoletju ob cerkvah in domu kodificiralo še druga območja miru: javne kraje kot so vojvodov dvor, kovačije in mlini.32 Namen uzakonitve običaja v zgodnjesrednjeveškem postavljenem pravu je bil predvsem utrditev pomiritvene oziroma razsodniške vloge vladarja v skladu s krščanskimi ideali, monopolizacija nasilja pa je še dolgo ostala v prvi vrsti ideal. Normativna regulacija vodenja sovražnosti je izhajala iz običaja: osrednje mesto poskusa mirne rešitve spora, javnost dejanj, uravnoteženost nasi- 27 28 29 30 31 32 Smail & Gibson, Vengeance, str. 54–61 in 107–109; Heinrich Brunner, Deutsche Rechtsgeschichte: Zweites Buch: die fränkische Zeit (Leipzig, 1892), str. 627–629 (dalje: Brunner, Rechtsgeschichte); Warren C. Brown, Violence in Medieval Europe (Harlow, 2011), str. 34, 39–41 in 56–57 (dalje: Brown, Violence). John Michael Wallace-Hadrill, "The Bloodfeud of the Franks", Bulletin of John Rylands Library 41 (1959), str. 485–487. Cerkveni azil je leta 437 uzakonil Teodozijev zakonik (Smail & Gibson, Vengeance, str. 40–41), sledeč Svetemu pismu (5 Mz 19,4–6), le-to pa običaju (prim. Gluckman, Custom, str. 15). Brown, Violence, str. 69–78, 83–87 in 93; Smail & Gibson, Vengeance, str. 69–70 in 121–122; Althoff, Spielregeln, str. 283–285; Brunner, Rechtsgeschichte, str. 530; Alexander Patschovsky, "Fehde im Recht: eine Problemskizze", v: Recht und Reich im Zeitalter der Reformation: Festschrift für Horst Rabe, ur. Christine Roll (Frankfurt am Main, 1996), str. 159 (dalje: Patschovsky, Fehde im Recht). Katja Škrubej, "Ritus gentis" Slovanov v vzhodnih Alpah: model rekonstrukcije pravnih razmerij na podlagi najstarejšega jezikovnega gradiva (Ljubljana, 2002), str. 19. MGH, Leges nationvm Germanicarvm: tomi V. pars II.: Lex Baiwariorvm, ur. Ernst von Schwind (Hannover, 1926), IX/2, str. 367–368; prav tam, XI/1–2, str. 396; Miriam Czock, "Zentralität in der Peripherie: Kirchengebäude als Orte des 'Sonderfriedens' in den frühmittelalterlichen leges", Rechtsgeschichte – Legal History 23 (2015), str. 73–74. 90 S tudia H istorica S lovenica lja, izvzetost samoobrambe nezmožnih ljudi ter obstoj časovnih in prostorskih imunitet. Regulacija sovražnosti se je nadaljevala v visokem srednjem veku. Kodifikacija običaja maščevanja se je tedaj zaključila, običaj pa je bil prilagojen potrebam zakonodajalcev. Najprej v italijanskih mestih, kar je bila zlasti posledica vzpona pismenosti in recepcije rimskega prava v 12. in 13. stoletju, ki sta izšli iz vzpostavitve prvih univerz.33 V Svetem rimskem cesarstvu so kralji in cesarji kot nasledniki karolinške ideologije kraljeve monopolizacije nasilja, spodbujeni tudi z gibanjem za božji mir in recepcijo rimskega prava, v 12. stoletju začeli z izdajanjem t. i. mirovne zakonodaje (cesarski in deželni mir). Pri tem je severno od Alp prišlo do posebnosti pri uzakonitvi običaja. Slednja ni zajela ni le pomiritve34 kot njegove (za)ključne stopnje, temveč podrobneje tudi vodenje sovražnosti. V poznem srednjem veku se je izdajanje mirov v cesarstvu okrepilo po posamičnih deželah, pri čemer so deželni miri sledili cesarskim. Zahodno od Rena se je do konca 10. stoletja dikcija zakonodaje že povsem približala realnemu stanju. Temu je sledilo tudi gibanje za božji mir (pax Dei), s cerkvenimi zbori za mir. Eden prvih je bil leta 989 sklican v samostanu Charroux, tudi zaradi neupravičenega nasilja nad Cerkvijo. Kot sankcijo za vse, ki se za nasilje niso želeli poravnati, je zbor uvedel izobčenje. V 11. stoletju se je gibanje zavzemalo predvsem za spoštovanje imunitet, zlasti časovnih, kakršna je bila božje premirje (treuga Dei). Zbori so ob zaščiti Cerkve, njenih posesti, ljudi in neoborožene duhovščine zahtevali še zaščito žensk, romarjev, trgovcev, podložnikov in njihovih delovnih živali pred neupravičenim nasiljem. Hkrati je gibanje, ki se mu je z regionalnimi prisegami k miru pridružilo tudi plemstvo, priznavalo vso legitimnost upravičenim sovražnostim plemstva. Območja miru so bila še naprej cerkve, mlini in domovi, časovne imunitete pa so zahtevale prekinitev sovražnosti ob nedeljah in praznikih, še posebej v času posta in velike noči kot najsvetejših obdobij cerkvenega leta.35 V Svetem rimskem cesarstvu je običaj maščevanja urejala tudi t. i. mirovna zakonodaja, cesarski (Reichslandfriede) in deželni miri (Landfriede). Izdajanje mirov je tudi v cesarstvu služilo zlasti legitimaciji vladarjeve oblasti, a sočasno so mu botrovale politične napetosti, ki so izšle iz investiturnega spora proti koncu 11. stoletja. Oslabljeno avtoriteto je cesar lahko krepil z udejanjanjem želja mirovnega gibanja (in družbe), v vlogi vrhovnega skrbnika miru, ki je bila od 33 34 35 Brown, Violence, str. 225–226; Povolo, "Feud", str. 206– 207; Darovec, "Turpiter interfectus", str. 15–16; Jacques Le Goff, Se je Evropa rodila v srednjem veku? (Ljubljana, 2006), str. 92 in 150–158; Marko Kambič, Recepcija rimskega dednega prava na Slovenskem s posebnim ozirom na dedni red Karla VI. (Ljubljana, 2007), str. 13–22. Prim. Rolandino, Artis notariae, fol. 147r–159v. Brown, Violence, str. 101–102 in 116–121; Smail & Gibson, Vengeance, str. 141–142. 91 Ž. Oman, D. Darovec : In landt hochverbotten – sovražnosti ... Fajda je v zgodnjem novem veku postala kazenskopravni pojem (Joos de Damhouder, Praxis rerum criminalium (Antwerpen, 1554)) njega pričakovana.36 V odgovor na razne knežje zaveze k miru so cesar Henrik IV. in državni knezi leta 1103 v Mainzu sklenili prvi mir (Pax Moguntina), ki je veljal za celotno cesarstvo. Delovanje cesarskega miru in deželnih mirov je bilo vzajemno, saj cesar ni imel moči, da bi neposredno vladal celotnemu cesarstvu. Kasnejši cesarji, zlasti Staufa Friderik I. Barbarossa (vl. 1155–1190) in njegov vnuk Friderik II. (vl. 1212–1250), so formalizirali prisege k miru med cesarjem in državnimi knezi v vzajemno korist. Knezi so prisegli, da bodo vzdrževali 36 Vogel, Fehderecht, str. 37. 92 S tudia H istorica S lovenica cesarski mir, na deželni ravni pa k temu zavezali svoje plemstvo. Miri se glede regulacije vodenja sovražnosti niso bistveno razlikovali ne od zahtev gibanja za božji mir ne od omejitev običaja. Vodenje sovražnosti je omejevala uzakonitev območij miru, zlasti v cerkvah in na glavnih (cesarskih, deželnih) cestah, ter zaščita določenih skupin ljudi, predvsem duhovščine, žensk, trgovcev in Judov. Drugače kot ob cerkvenih zborih za mir kršiteljem mirovne zakonodaje ni grozilo izobčenje, temveč globe, telesne in smrtna kazen. Njihov izrek in izvršitev sta bila pridržana sodnim oblastem zakonodajalca.37 Nadaljnjo regulacijo sovražnosti v cesarstvu je začrtal cesar Barbarossa. Sprva je skušal doseči splošno prepoved maščevalnih ubojev, a neuspešno.38 Enako je bilo s splošno prepovedjo maščevanja v miru v Roncaglii iz leta 1158. Barbarossova zgodnja pravna besedila so se napajala predvsem v rimskem pravu, po posredovanju bolonjskih pravnikov in sodnikov iz severnoitalijanskih mest. Mir v Roncaglii je zrcalil zlasti njihova pričakovanja do vladarja, ki niso bila nujno identična tistim severno od Alp.39 Slednje kaže renskofrankovski mir (Innovatio pacis Franciae Rhenensis, 1179), ki sovražnosti ni prepovedal, ampak jo je reguliral. Območja miru je ob cerkvah, samostanih ter mlinih razširil na celotne vasi in na pluge, tj. na zaščito podložnikov v času poljedelskih opravil. Sovražnosti so morale mirovati vse dni v tednu z izjemo ponedeljka, torka in srede, pa tudi tedaj jih je bilo treba voditi javno, čez dan, ne ponoči. Sovražnike je bilo dovoljeno zasledovati le na odprtem (ne doma), prepovedano je bilo škodovati njihovi posesti, v spopadu pa jih je bilo dovoljeno zgolj zajeti (ne ubiti) in nato spraviti pred pristojnega sodnika (za pomiritev spora). Razširjena je bila skupina ljudi pod kraljevo zaščito: kmetje (na realni domet zaščite kaže plug kot območje miru), ženske, duhovščina, trgovci, Judje in goniči pri lovu. Kršitve omejitev so bile sankcionirane z globo sodišču.40 Pomembno novost je v postavljeno pravo leta 1186 prinesel odlok zoper požigalce (Constitutio contra incendiarios, Brandstifterbrief). Iz splošne prepovedi požiga je izvzel sodnike, ki so zločince s požigom kaznovali (oziroma z odlokom kazen prepustili skupnosti) ter požig v sovražnosti zavzetih gradov in stavb v neposredni bližini le-teh. Kdor bi požgal kaj drugega, je moral škodo plačati. A ključni pomen odloka je uzakonitev napovedi sovražnosti, ki je sle- 37 38 39 40 Brown, Violence, str. 223–224. MGH, Constitutiones et acta pvblica imperatorvm et regvm: tomvs 1. inde ab a. DCCCCXI. vsqve ad a. MCXCVII, ur. Ludwig Weiland (Hannover, 1893), 140., str. 195 in 198 (dalje: Const. 1); Brunner, Land, str. 83. MGH, Const. 1, 176. §4, str. 246; Jürgen Dendorfer, "Roncaglia: Der Beginn eines lehnrechtlichen Umbaus des Reiches?", v: Staufisches Kaisertum im 12. Jahrhundert. Konzepte – Netzwerke – Politische Praxis, ur. Stefan Burkhardt et al. (Regensburg, 2010), str. 113–116 in 120. MGH, Const. 1, 277. §§2–3, str. 381; Brown, Violence, str. 224–225. 93 Ž. Oman, D. Darovec : In landt hochverbotten – sovražnosti ... dila41 običaju. Prvič je bila uzakonjena formalna odpoved miru (diffiducia), do katere je moralo priti najmanj tri dni pred začetkom sovražnosti, da je bila le-ta legalna.42 Odtlej je do konca srednjega veka pravilna napoved sovražnosti pomenila eno ključnih normativnih ločnic med legalno in protipravno fajdo. Do izteka visokega srednjega veka so cesarski in deželni miri pridobivali zakonodajni značaj. Za kulminacijo tega razvoja velja v Mainzu leta 1235 izdani mir cesarja Friderika II., dotlej daleč najobsežnejše in najpodrobnejše tovrstno besedilo, ki je odločilno vplivalo tudi na razvoj deželnih mirov.43 Bistvena novost miru je bila uzakonitev še ene ključne omejitve običaja: reševanje spora z nasiljem je bilo upravičeno le, kadar so propadli vsi poskusi mirne rešitve. Le kdor pravice ni dosegel na (raz)sodišču, je lahko odpovedal mir. S tem je bila sovražnost oziroma fajda v Svetem rimskem cesarstvu dokončno uzakonjena kot subsidiarno pravno sredstvo. Regulacija sovražnosti se v osnovi ni spremenila, postala pa je podrobnejša. Napovedana je morala biti pri belem dnevu in šele, ko je nastopil četrti dan od napovedi, je bilo nasprotniku dovoljeno "povzročati škodo na telesu ali na posesti". Mir je prvič tudi izrecno prepovedal nasilje (požig, rop, rubež) nad cerkveno posestjo ali ljudmi zaradi krivice, ki bi jo kdo doživel od njenega odvetnika (Vogt). Sankcija za kršitev določila je bilo trikratno poplačilo povzročene škode (ob pomiritvi), od katere sta dve tretjini šli oškodovani cerkvi, ena pa pristojnemu sodniku. Kdor je kršil pravila napovedi sovražnosti, se je moral opravičiti pred pristojnim sodnikom in s sedmimi poroki priseči (premirje) pri svetníkih, sicer je bil za vekomaj izobčen. Izobčenje je lahko končala le izguba roke (desne dlani), s katero je kršitelj prisegel k premirju, za kršitev premirja z ubojem pa je grozila smrtna kazen.44 Omejitve vodenja sovražnosti, ki so izhajale iz običaja, so bile v Barbarossovih in miru Friderika II. kodificirane v pravni inštitut, t. i. Fehderecht,45 ter vključene v razna zakonodajna besedila po "nemških" deželah cesarstva. Drugod v Evropi napoved in vodenje sovražnosti nista bila uzakonjena,46 kar je v zgodovinopisju privedlo do pogostega tolmačenja Fehde kot specifičnega "nemškega" običaja maščevanja. 41 42 43 44 45 46 Prim. Vogel, Fehderecht, str. 41. MGH, Const. 1, 318. §§1,11 in 17, str. 450–451. Brown, Violence, str. 229–230; Patschovsky, "Fehde im Recht", str. 164; Vogel, Fehderecht, str. 44. MGH, Constitutiones et acta pvblica imperatorvm et regvm: Tomvs 2. inde ab a. MCXCVIII. vsqve ad a. MCCLXXII, ur. Ludwig Weiland (Hannover, 1896), 196a., str. 253–255, 258 in 260 (dalje: Const. 2). Vogel, Fehderecht, str. 42–43. Posebno "fajdno" pravo, za razliko od npr. fevdnega, sicer ni obstajalo. Podobne omejitve sovražnosti kot v cesarstvu so sicer veljale tudi drugod in so sledile omejitvam običaja, mdr. v Franciji (prim. Justine Firnhaber-Baker, "From God’s Peace to the King’s Order: Late Medieval Limitations on Non-Royal Warfare", Essays in Medieval Studies 23 (2006), str. 29; Justine Firnhaber-Baker, "Techniques of seigneurial war in the fourteenth century", Journal of Medieval History 36 (2010), str. 95 in 97), ne pa tudi uzakonjena odpoved miru. 94 S tudia H istorica S lovenica Cesarski miri so odmevali v deželnih, z regulacijo vodenja sovražnosti vred, ki so jo večidel povzemali, ponekod z razširitvijo ali natančnejšo določitvijo imunitet. Drugi, denimo mir tirolske škofije Brixen iz leta 1229, so reševanje sporov z nasiljem povsem prepovedali.47 Tudi bavarski deželni miri so se v 13. stoletju glede reševanja sporov posvečali zlasti sklepanju premirja, regulacijo sovražnosti pa so povzeli po miru Friderika II. Razširili so le območja miru, ki so ob cerkvah, samostanih in mlinih zajela še pokopališča in sredstva agrarne produkcije: pašnike, vinograde, sadovnjake in čebelnjake.48 Mir avstrijskega vojvoda Otokarja iz leta 1254 (Forma pacis quam instituit Otacharo dux in Austria, Pax Austriaca), tj. češkega kralja Otokarja II. Přemysla, je v regulaciji sovražnosti sledil cesarskemu miru iz leta 1235.49 Mir njegovega naslednika, rimskega kralja Rudolfa I. Habsburžana, za vojvodine Avstrijo, Štajersko in Koroško ter Kranjsko in Slovensko marko iz leta 1276 pa je glede vodenja sovražnosti zahteval zgolj predhodni poskus rešitve spora pred sodiščem.50 Dve leti mlajše avstrijsko deželno pravo je že natančno sledilo cesarskemu miru iz leta 1235. Izjema je izrecna prepoved neupravičene fajde vazala zoper njegovega gospoda, ki je bila sankcionirana tako, da je fevd zapadel slednjemu. Povsem pa običaju sledi prepoved sovražnosti znotraj družine. Kdor je fajdo vodil zoper svojega očeta, je lahko izgubil vso pravico do dediščine svojih staršev, če se je oče tako odločil.51 Poznosrednjeveška regulacija fajde je do druge polovice 15. stoletja sledila visokosrednjeveški. Zlata bula cesarja Karla IV. Luksemburžana iz leta 1356 je najnatančneje dotlej predpisala način napovedi sovražnosti. Ta je morala potekati javno ter s pričami vsaj tri dni pred začetkom sovražnosti, in sicer na domu ali običajnem bivališču tistega, ki mu je bila napovedana.52 V 15. stoletju se je mirovna zakonodaja začela bolj posvečati neupravičeni ali "zlonamerni" fajdi. Mir volilnih knezov iz leta 1438 je povsem prepovedal požig v sovražnosti, če naj je bila le-ta legalna. Gotovo je šlo tudi za odmev husitskih vojn, enako 47 48 49 50 51 52 MGH, Const. 2, 426., str. 568–570. MGH, Const. 2, 427. in 438., str. 570–579 in 596–602. MGH, Const. 2, 440. §§1–3, 9 in 20, str. 604–607. Ernst Schwind, Alphons Dopsch, Ausgewählte Urkunden zur Verfassungsgeschichte der Deutschösterreichischen Erblande im Mittelalter (Innsbruck, 1895), 55., str. 106–108 (dalje: Schwind, Dopsch, Urkunden). Prav tam, 34. §34 in 65, str. 64 in 70. Deželno pravo je v delu narobe datirano v leto 1237 (Max Weltin, "Das österreichische Landrecht des 13. Jahrhunderts im Spiegel der Verfassungsentwicklung", v: Recht und Schrift im Mittelalter, ur. Peter Classen (Sigmaringen, 1977), str. 402–413). MGH, Constitutiones et acta publica imperatorum et regum = Dokumente der Geschichte des Deutschen Reiches und seiner Verfassung, Elfter Band 1354–1356, ur. Wolfgang D. Fritz (Weimar, 1978–1992), str. 605–607. 95 Ž. Oman, D. Darovec : In landt hochverbotten – sovražnosti ... kot člen zoper plačance brez zaposlitve, ki so se klatili in plenili po cesarstvu.53 Splošno prepoved požiga je leta 1442 povzela t. i. kraljeva reformacija rimskega kralja Friderika IV. Habsburžana (vl. 1440–1493), ki je sicer sledila starejši regulaciji sovražnosti.54 Ključna sprememba je nastopila leta 1467, ko je cesar (od 1452) Friderik III. zaradi pričakovane vojne z Osmani izdal nov cesarski mir. V njem je fajdo povsem prepovedal, tudi pod vplivom okrepljene recepcije rimskega prava, prepoved pa podaljševal do smrti.55 Leta 1486 je prepoved fajde zakoličil z mirom v Frankfurtu ob Majni (am Main). Vodenje sovražnosti je bilo prepovedano za vse stanove, enako njena sredstva: ropanje, zapiranje, napadanje in obleganje nasprotnika, nasilno prisvajanje njegovih gradov, mest, trgov, utrdb, vasi itd. ali škodovanje le-tem s požigom ali kako drugače. Prepoved fajde in ustavitev vseh potekajočih je Friderik III. izpeljal iz svoje cesarske oblasti. Kršitelje miru so čakale kazni in cesarsko izobčenje, zoper njih je bilo moč nastopiti tudi z bojnim pohodom. Očetovo prepoved fajde je leta 1495 kot večno uzakonil cesar Maksimilijan I. 56 Dotlej, ponekod pa še dlje, so deželni miri sledili visokosrednjeveški regulaciji sovražnosti. Denimo na Bavarskem, kjer pa je bil že leta 1374 povsem prepovedan požig v sovražnosti. To je v 15. stoletju vodilo v delegitimacijo podložniških sovražnosti, čeprav je bila fajda za vse stanove v vojvodini normativno prepovedana šele leta 1508. Že od konca 15. stoletja je bavarsko pravo več pozornosti posvečalo potujočim tujcem, od nezaposlenih plačancev do t. i. dela zmožnih beračev, oblasti pa so začele izvajati okrepljen nadzor nad cestami, gostišči in deželo nasploh. Sočasno je razno nasilje, zlasti kršitve miru z uboji, ropanjem, požigi, izsiljevanjem in vdori v domove, z neupravičenimi fajdami 53 54 55 56 Karl Zeumer, Quellensammlung zur Geschichte der deutschen Reichsverfassung in Mittelalter und Neuzeit: Quellensammlungen zum Staats-, Verwaltungs- und Völkerrecht, Band 2 (Tübingen, 1913), 164. §§1–7, str. 251–252 (dalje: Zeumer, Quellensammlung). Prav tam, 166. §§1, 6–8 in 12, str. 261–263. Joseph Chmel, Regesta chronologico-diplomatica Friderici III. Romanorum Imperatoris (Regis IV.): Auszug aus den im k. k. geheimen Haus-, Hof- und Staats- Archive zu Wien sich befindenden Reichsregistraturbüchern vom Jahre 1440–1493. Nebst Auszügen aus Original-Urkunden, Manuscripten und Büchern. Zweite Abtheilung: vom Jahre 1452 (März) bis 1493, Carl Gerold's Sohn, Wien 1859, 5143.–5146., str. 521; Christine Ottner, Regesten Kaiser Friedrichs III. (1440–1493) nach Archiven und Bibliotheken geordnet, Heft 22: Die Urkunden und Briefe des Österreichischen Staatsarchivs in Wien, Abt. Haus-, Hof- und Staatsarchiv: Allgemeine Urkundenreihe, Familienurkunden und Abschriftensammlungen (1464–1469) (Wien, 2006), str. 34; Eberhard Isenmann, "Weshalb wurde die Fehde im romisch-deutschen Reich seit 1467 reichsgesetzlich verboten? Der Diskurs über Fehde, Friede und Gewaltmonopol im 15. Jahrhundert", v: Fehdefühhrung im spätmittelalterlichen Reich: Zwischen adeliger Handlungslogik und territorialer Verdichtung, ur. Julia Eulenstein, Christine Reinle, Michael Rothmann (Affalterbach, 2013), str. 335– 474. Zeumer, Quellensammlung, 171. §§1–9, str. 274–275; prav tam, 173., str. 281. 96 S tudia H istorica S lovenica podložnikov amalgamiralo v t. i. deželno nasilništvo (Landzwang). Maščevanje nižjih slojev se je začelo izenačevati z zločinom in iracionalnimi dejanji.57 Nasploh je na odnos družbe in zakonodaje do maščevanja od konca srednjega veka neprimerno bolj kot zakonske prepovedi fajde vplivala zlasti nezmožnost soočanja tradicionalnih načinov reševanja sporov (običaja) z novimi oblikami družbenega pritiska.58 Srednjeveška regulacija sovražnosti izpričuje željo zakonodajalcev po prepovedi najhujšega nasilja, a izrecno še zgolj neupravičenega, neprimernega že po običaju. Tozadevno se med 6. in 15. stoletjem ni spremenilo veliko. Nasilje sta (de)legitimirala njegov namen in družbeni položaj sprtih strani. Spremenilo pa se je razumevanje tega, kdo je določal legitimnost povračil. Vse bolj se je uveljavljal izključni diktat države, izražen v kazenski zakonodaji. A dokler država monopolizacije prava in nasilja ni zmogla, ne mirovna ne kazenska zakonodaja nista bili edini, ki sta v družbi urejali reševanje sporov. Sovražnost pri neprivilegiranih stanovih so regulirala statutarno pravo in pravna napotila, četudi so se slednja posvečala zlasti pomiritvi uboja.59 Med plemstvom pa so sovražnost v 15. stoletju regulirale tudi razne viteške zveze, ki so vodenje fajd med člani prepovedovale, s tem pa prispevale k delegitimaciji najhujšega nasilja pri reševanju sporov plemstva.60 Tudi sicer regulacija sovražnosti ni nujno povsem sledila mirovni zakonodaji. Kljub trodnevnemu roku za napoved sovražnosti, je bil ta po posameznih deželah cesarstva od enega dneva in noči do šestih tednov in treh dni.61 Tudi uboj nasprotnika je ponekod, denimo v Schleswig-Holsteinu,62 ostal ne neobičajen del sovražnosti. Zgodnji novi vek: prepoved in delegitimacija Z večnim cesarskim mirom (Ewiger Landfriede, De pace imperii publica) cesarja Maksimilijana I. iz leta 1495 je splošna prepoved fajde postala večna,63 a se 57 58 59 60 61 62 63 Reinle, Bauernfehden, str. 80–93 in 105–109. Povolo, "Feud", str. 214–215. Oman, "Modern Age", str. 158–163. Hillay Zmora, State and Nobility in Early Modern Germany: The Knightly Feud in Franconia 1440– 1567 (Cambridge, 1997); str. 123–129 (dalje: Zmora, State); prim. Schwind & Dopsch, Urkunden, 161., str. 304–306. Christine Reinle, "Einleitung", v: Fehdeführung im spätmittelalterlichen Reich: Zwischen adeliger Handlungslogik und territorialer Verdichtung, ur. Julia Eulenstein, Christine Reinle, Michael Rothmann (Affalterbach, 2013), str. 13–14, op. 25. Mikkel Leth Jespersen, "Die Fehdekultur in den Herzogtümern Schleswig und Holstein im Übergang vom Spätmittelalter zur Frühen Neuzeit", Zeitschrift der Gesellschaft für Schleswig-Holsteinische Geschichte 134 (2009), str. 17–57. Zeumer, Quellensammlung, 173., str. 281–284. 97 Ž. Oman, D. Darovec : In landt hochverbotten – sovražnosti ... v praksi še dolgo ni uveljavila. Do prvih sprememb je prišlo po leta 1555 sprejetem državnem izvršnem redu (Reichsexecutionsordnung), ko je državno komorno sodišče (Reichskammergericht), glavno sredstvo večnega miru, ki naj bi pri reševanju sporov med plemstvom zamenjalo fajdo, že bolje delovalo.64 Vendar sodišče ni bilo pristojno za celotno cesarstvo.65 Njegovo vlogo je dopolnjeval cesarski dvorni svet (Reichshofrat), kot najvišje apelacijsko sodišče za vse prebivalstvo.66 Spremembo odnosa do reševanja sporov z nasiljem so v cesarstvu z vzpostavitvijo dostopnejšega sodnega sistema narekovale tudi deželnoknežje oblasti, a je večja dostopnost sodišč, zaradi povečanega števila tožb, sprva pogosto vodila v eskalacijo sporov.67 Plemstvo se je spremenjenim razmeram moralo prilagoditi, če je želelo ohraniti privilegije.68 Prilagajanje je zlasti od 17. stoletja naprej opazno v večjem delu Evrope. Plemstvo je močne vladarje sprejelo kot najprimernejše razsodnike v sporih, s čimer je poudarjalo svojo privilegiranost. Tudi podložniki so centralizacijo sodne oblasti naklonjeno sprejeli tam, kjer je uspela vzdrževati družbeni red in nuditi zaščito pred zlorabami zemljiške gospode. Torej povsod, kjer so sodišča ohranila vlogo skrbnic družbenega reda. Cilj pravdanja je ostala poravnava prizadete krivice in ohranitev časti, saj sprtim stranem ob zadoščenju ni šlo za iskanje resnice, temveč za ohranitev ugleda. Srednjeveška in novoveška sodišča so to omogočala brez potrebe po uporabi nasilja v sporih. S težnjo k poravnavi so ohranjala družbeni red, tj. tradicionalne vloge župnika, vaških starešin in zemljiškega gospoda.69 Kljub rasti pomena sodišč je odnos plemstva do njih dolgo ostal ambivalenten. Christian Wieland je na primeru Bavarske v 16. stoletju pokazal, da je kljub povečani uporabi sodišč reševanje sporov v jedru še naprej sledilo običaju. Ker je takojšnja uporaba sodne poti, naj je bila tožba še tako legitimna, še naprej veljala za nečastno, je plemstvo tožbe utemeljevalo s tem, da spora ni bilo moč rešiti izven sodišča. Preživela je tudi fajda, čeprav sta se spremenili njena dikcija in legitimacija. Spori bavarskega plemstva kažejo, da je nasilje v 16. stoletju ostalo legitimno sredstvo reševanja sporov. Pri tem prizadeta stran nasilja ni delegitimirala s tožbo, da je proti njej vodena (prepovedana) fajda, temveč da je nasprotnik kršil deželni mir. Tožbe so bile podkrepljene s trditvami, da je bila 64 65 66 67 68 69 Brunner, Land, str. 34–35. Tudi v habsburških dednih deželah ne, leta 1637 pa je pristojnost tam izgubil še dvorni svet (Harm Klueting, Das Reich und Österreich 1648–1740 (Münster, 1999), str. 13 in 38–39). Wieland, Nach der Fehde, str. 506. Stuart Carroll, "The Peace in the Feud in Sixteenth- and Seventeenth-Century France", Past and Present 178 (2003), str. 98. (dalje: Carroll, "Peace"). Zmora, State, str. 127–137 in 145–146. Stuart Carroll, "Introduction", v: Cultures of Violence: Interpersonal Violence in Historical Perspective, ur. Stuart Carroll (Houndmills, 2007), str. 16–17 (dalje: Carroll, "Introduction"). 98 S tudia H istorica S lovenica kršitev nenadna, tajna, neizzvana ali dejanje "rojenega nasilneža". Obtoženci pa so se sklicevali na silobran in obrambo gospoščinskih pravic. Ker je bil poseg v sosedove gospoščinske pravice poseg v njegovo čast, sta tudi posek enega drevesa ali košnja delčka travnika, še posebej pred pričami, kaj šele prisvajanje podložnikov ali patronata nad vaško cerkvijo, spor lahko zaostrila in vodila v nasilje. Do posegov je prihajalo zlasti v času "šibkosti" gospoščine, denimo, ko so jo prevzeli vdova ali skrbniki mladoletnih naslednikov. Kot nasilje niso bili pojmovani le uboji in zapiranje podložnikov ali rubež, kot eno najpogostejših sredstev novoveških sovražnosti, temveč tudi zastraševanje s prikazom "bojne moči", četudi le z nekaj deset oboroženci. Uporaba nasilja je bila še naprej odvisna od njegove uspešne legitimacije v skupnosti, tj. na sodišču in v plemiški "javnosti". Pri tem so sprte strani posegale po uslugah tistih sodišč, na katerih so pričakovale največ uspeha.70 Ker so v zgodnjem novem veku slednja še zmeraj težila k pomiritvi spora in ohranitvi družbenega reda, so sprte strani pred sodišči nastopale kot tiste, ki ves čas stremijo k mirni rešitvi spora. Plemiška kultura časti je v zgodnjem novem veku sočasno narekovala takojšnjo uporabo nasilja za ubranitev pravic ter nenehno pripravljenost na pomiritev.71 Kljub preživetju sovražnosti je iz besedišča plemstva v zgodnjenovoveškem Svetem rimskem cesarstvu pojem Fehde večidel izginil, zamenjale so ga sopomenke in evfemizmi. To je bila posledica kriminalizacije fajde, njenega omejevanja znotraj viteških zvez, večje dostopnosti sodišč in nasilja kmečkih uporov. Našteto je fajdi v 16. stoletju nadelo slabšalni zven, postala je "zgrešen občutek za pravico" oziroma kriminalna "iracionalnost" nižjih slojev.72 Legalna uporaba nasilja se je pri plemstvu ohranila le kot "silobran" in obramba gospoščinskih pravic. Vodenje sovražnosti je sledilo dikciji kazenske zakonodaje, ki druge "samopomoči" kot silobrana ni več dopuščala. Začetni porast pravd pred novoveškimi sodišči je v 17. stoletju v cesarstvu prekinila tridesetletna vojna, med plemstvom je sledil drastičen upad tožb zaradi kršitev deželnega miru. Primerjava s francoskimi verskimi vojnami stoletje poprej omogoča sklep, da je tudi v cesarstvu zlom družbenega reda med tridesetletno vojno spore okrepil ter odpravil tradicionalne omejitve vodenja sovražnosti. Hkrati je sprožil nove sovražnosti, ki jih vestfalski mir nikakor ni nujno končal. Tudi reformacija ni prinesla delegitimacije običaja maščevanja. Še več, družbeni red in mir je protestantska teologija zamajala že pred verskimi vojnami, saj reformatorji z obredjem pomiritve niso hoteli imeti nobenega 70 71 72 Carroll, Blood, str. 79; prim. Reinle, Bauernfehden, str. 124–133. Wieland, Nach der Fehde, str. 419–431, 440, 444–458 in 509–515; Hillay Zmora, "Values and Violence: The Morals of Feuding in Late Medieval Germany", v: Feud in Medieval and Early Modern Europe, ur. Jeppe Büchert Netterstrøm, Bjørn Paulsen (Aarhus, 2007), str. 147– 160. Prim. Carroll, Blood, str. 12; Peters, "Leute-Fehde", str. 66–71 in 84; Reine, Bauernfehden, str. 112–122. 99 Ž. Oman, D. Darovec : In landt hochverbotten – sovražnosti ... opravka; za človeške grehe naj bi zadostno zadoščenje dal že Kristus na križu. Le kalvinci, ki so tožbe razumeli kot sramotno neslogo v verski skupnosti, so bili v tradicionalnem reševanju sporov sprva uspešnejši od luteranov. Družba, ki sta jo vodili kodeks časti in težnja k miru, si z avguštinsko teologijo milosti ni mogla kaj prida pomagati. Človekov notranji mir je bil manj pomemben od družbenega, zato je običaj preživel. Šele krvave izkušnje verskih vojn so v najširših krogih prebivalstva prispevale k večji delegitimaciji nasilja pri reševanju sporov. Kolaps družbenega reda zaradi omenjenih vojn v 16. in 17. stoletju je mislece, kot sta bila Michel de Montaigne in Thomas Hobbes, po besedah Stuarta Carrolla povedel v "iskanje najmanj škodljive možne družbe, ki bi ljudem omogočila, da se izognejo opustošenju, ki ga je prinesla krvava kombinacija iskanja osebne slave in fanatične ljubezni do Boga". Postavili so tezo, da sovražnosti napaja togo vztrajanje pri kodeksu časti, zato ga je bilo treba omiliti.73 K delegitimaciji maščevanja je nadvse pomembno prispevala tudi prevlada rimskega prava in inkvizitornega postopka. Obenem so novoveško kazensko zakonodajo vse bolj izdajali le vladar oziroma njegove oblasti. A uvajanje inkvizitornega postopka v sodni praksi je bilo v Svetem rimskem cesarstvu počasno. Kot opozarja Claudio Povolo, je v praksi mestnih sodišč osrednje in severne Italije, ki je vplivala tudi na pravno prakso severno od Alp,74 še v zgodnjem novem veku opazna precejšnja fleksibilnost celo v postopkih inkvizitornega tipa. Ohranili so vključenost sprtih strani v postopek ter mediacijo, tudi primarni cilj sodnega postopka sta ostali sklenitev miru in obnova družbenega reda, s pogosto uporabo sodnega izgona vred.75 Vpeljava novoveškega kazenskega prava je sočasno prinesla konec občutljivosti sodišč na družbeni položaj sprtih strani, kar je oslabilo zlasti plemstvo. Sodnik je sčasoma prejel veliko diskrecijsko moč, s čimer je ogrozil reševanje sporov v skladu z običajem maščevanja. A kazenski sistem je z običajem ostal uglašen še v 17. stoletju, saj je v funkciji družbenega nadzora težil k ohranjanju javnega reda in miru. Zato tudi vzpostavitev državnega sodnega sistema ni takoj prinesla konca pravnega pluralizma. V praksi je pravni aparat namreč vzpodbujal obstoj več možnosti za sklenitev miru, saj bi lahko omejitev sistema na zgolj eno sodišče destabilizirala odločitve drugih sodišč, s tem pa ogrozila družbeni red in mir. Novost je bila profesionalizacija sodnih uslužbencev, ki zakonov in drugih pravnih aktov niso več smeli prikrajati v skladu s svojo vestjo. V 73 74 75 Frauenstädt, Blutrache, str. 167; Carroll, Blood, str. 1, 7–8 in 13–16; Carroll,"Introduction", str. 10 in 16; Stuart Carroll, "Revenge and Reconciliation in Early Modern Italy", Past and Present 233 (2016), str. 133–137. Marko Kambič, "Razvoj kazenskega prava na Slovenskem do leta 1848", v: Malefične svoboščine Ljubljančanov = Deren von Laibach Malefitzfreyhaittn: ljubljanski kazenski sodni red, ur. Marko Kambič, Nataša Budna Kodrič (Ljubljana, 2005), str. 206 (dalje: Kambič, "Razvoj"). Frauenstädt, Blutrache, str. 168–173; Povolo, "Feud", str. 215–216. 100 S tudia H istorica S lovenica habsburških dednih deželah se je to uveljavilo v 18. stoletju.76 Tolmačenje zakonov po sodnikovi osebni presoji je postalo pojmovano kot slabitev integritete in avtoritete vladarja oziroma države. Zlasti od začetka 17. stoletja naprej se je zato začela vpeljava pravega ali strogega inkvizitornega postopka, ki je omejil pravico obtoženca do obrambe in sprtih strani do sodelovanja v postopku, globe pa je praviloma spremenil v telesne kazni, s smrtno vred. Postopna prevlada retributivne pravice nad restorativno je do konca ancien régime najprej prinesla omejitev, nato pa odpravo reševanja sporov v skladu s starodavnim običajem oziroma obredjem maščevanja.77 K delegitimaciji sta pripomogli tudi okrepljena družbena in geografska mobilnost, kot posledici raznih družbenih, gospodarskih in podnebnih78 sprememb ter kriz. Nemoč tradicionalnih orodij družbenega nadzora pri soočanju z njihovimi posledicami, zlasti z banditizmom in zločinskim klateštvom, je razgalilo šibkost lokalnih sodnih oblasti. S tem je dodatno okrnilo njihovo legitimnost, ki jo je načela že novoveška kazenska zakonodaja. Postopna delegitimizacija običaja maščevanja je pri vseh slojih vodila tudi v slabitev tradicionalnih pojmov sorodstva, prijateljstva in časti oziroma obratno. Proces je bil počasnejši tam, kjer je bila politična in administrativna fragmentacija ali marginalnost nekega ozemlja večja.79 V Svetem rimskem cesarstvu je bila fajda v kazenski zakonodaji na državni ravni, kot zločinsko dejanje, sankcionirano z obglavljenjem ali grmado (za požig v sovražnosti), prvič opredeljena v Constitutio Criminalis Carolina,80 leta 1532 izdanem krvnosodnem redu Maksimilijanovega vnuka, cesarja Karla V. Na Carolino je močno vplival tudi Constitutio Criminalis Bambergensis, krvnosodni red škofije Bamberg iz leta 1507. Iz splošne prepovedi fajde sta reda izvzela le lastnike t. i. represalij,81 sicer je bila legitimna zgolj kot silobran.82 V habsburških dednih deželah je fajdo na deželni ravni najprej prepovedal Maksimilijanov malefični red (Malefizordnung) za Tirolsko iz leta 1499.83 Le76 77 78 79 80 81 82 83 Kambič, "Razvoj", str. 214–217. Povolo, "Feud", str. 220–224. Peters, "Leute-Fehde", str. 86 in 88. Povolo, "Feud", str. 214–217 in 223–235. K. Karls deß V., vnd deß h. Roemischen Reichs Peinlichs Gerichts Ordnung (Frankfurt am Main, 1609 (1532)), §§128–129, str. 57–58. Iz vrst plemstva. Repressalia ali Vehdsbrieff (dovoljenje za fajdo, ne pisna napoved slednje) je določalo napoved sovražnosti v skladu z običajem: s predhodnim opozorilom in grožnjo (za izsilitev zadoščenja) ter odpovedjo miru tri dni pred začetkom nasilja (Abraham Sawr, Fascicvlvs de Poenis vulgo Straffbuch, Gru ndtliche vnd rechte Vnderweÿsung /.../ (Frankfurt am Main, 1590), str. 98). Bambergische halßgerichts ordenung = Constitutio Criminalis Bambergensis (1507), §§53–54, fol. 42v–43r, www.uni-mannheim.de/mateo/desbillons/bambi.html, pridobljeno: 23. 1. 2018. Gesatz vnd ordnungen der ynzichten Malefitz Rechten vnnd annderer nottirftigen hendeln des lands der Graueschafft Tyroll (Augsburg, 1506), fol. 5r, opacplus.bsb-muenchen.de/metaopac/search?View =default&db=100&id=BV012416956, pridobljeno: 23. 1. 2018. 101 Ž. Oman, D. Darovec : In landt hochverbotten – sovražnosti ... -temu, njegovim naslednikom v deželi Avstriji pod Anižo (1514) ter Carolini so glede prepovedi fajde in sankcij zanjo v 16. stoletju sledili še deželskosodni redi (Landgerichtsordnung) za Kranjsko leta 1535,84 Štajersko leta 157485 in Koroško86 leta 1577. Na nižji ravni je bilo enako, denimo v ljubljanskih malefičnih svoboščinah (Malefizfreiheiten) leta 1514.87 Tudi pravna napotila so v zgodnjem novem veku začela slediti kazenski zakonodaji, čeprav je v sodni praksi vsaj pomiritev uboja še v 18. stoletju neredko sledila običaju maščevanja.88 V kazenski zakonodaji 16. stoletja se pojavlja besedna zveza "zlonamerna fajda", a za razliko od srednjeveške mirovne zakonodaje, po kateri je ta pomenila kršitev omejitev sovražnosti, je bila fajda po novoveški kazenski zakonodaji zločin sama po sebi. Dikcija novega kazenskega prava je na to morala posebej opozarjati: vsaka fajda je zlonamerna. Sodišče je lahko ugotovilo zgolj olajševalne okoliščine, tj. silobran. Nadaljnji razvoj delegitimacije fajde v 17. ter 18. stoletju pokažeta t. i. Ferdinandea, deželskosodni red nadvojvodine Avstrije pod Anižo, ki ga je leta 1656 izdal cesar Ferdinand III., predvsem pa Constitutio Criminalis Theresiana, kazenskopravni red cesarice Marije Terezije iz leta 1768. Do vpeljave slednjega, ki bistvenih novosti sicer ni prinesel, saj je bil že v zasnovi kompilacija starejšega kazenskega prava, so v notranjeavstrijskih deželah v veljavi ostali deželskosodni redi iz 16. stoletja in njim subsidiarna Carolina.89 Ferdinandea in Theresiana fajdo prištevata med kršitve deželnoknežje oblasti oziroma javnega reda. Ferdinandea jo zgolj prišteva k žalitvam veličanstva, uporu ali zaroti zoper vladarja, deželnemu izdajstvu, ponarejanju, siceršnjim kršitvam deželnega miru ter varnega spremstva.90 Theresiana je natančnejša in kot kršitev javnega reda pojmuje kršitev deželnega miru, vdor v dom, rop ter umor na javni cesti, upiranje sodnim in drugim javnim organom, fajdo ali odpoved miru (Befehdung, Absagerey, Crimen diffidationis), pomoč pri naštetih dejanjih, kršenje javnega reda ter miru in skrunjenje grobov. V obeh 84 85 86 87 88 89 90 Des Herzogthumbs Crainn, vnd der angeraichten Herrschafftn vnd Graffschafften der Windischen March, Meetling, Ysterreich, vnd Karst, Lanndtgerichtß-Ordnung ([Wien], 1535), pag. 7, digi.ub.uni-heidelberg.de/diglit/ferdinand1535, pridobljeno: 23. 1. 2018. Des Löblichen Fürstenthumbs Steyer Landt vnd Peindlich Gerichts Ordnung (Augsburg, 1583), I §§93– 94, fol. 21r–v. Des Erzherzogthumbs Khärndten New aufgerichte Landtgerichtsordnung (Graz, 1577), §§39–40, fol. 23v–24r, daten.digitale-sammlungen.de/~db/0002/bsb00029178/images/, pridobljeno: 23. 1. 2018. "Deren von Laibach Malefitzfreyhaittn" (1514) (faksimile), v: Malefične svoboščine Ljubljančanov = Deren von Laibach Malefitzfreyhaittn: Ljubljanski kazenski sodni red, ur. Marko Kambič, Nataša Budna Kodrič (Ljubljana, 2005), fol. 5v–6r. Oman, "Modern Age", str. 158–172. Kambič, "Razvoj", str. 209–216. "Land-Gerichts-Ordnung Deß Ertz-Hertzogthums Oesterreich unter der Ennß", v: Codicis Austriaci ordine alphabetico compilati. Pars prima /.../ (Wien, 1704), 61., str. 690. 102 S tudia H istorica S lovenica zakonikih se je maščevanje že znašlo med po običaju večinoma povsem neprimerljivimi dejanji.91 Vodenje sovražnosti je dikcija Theresiane ločila po stanu: podložniki so napovedovali fajde, gospoščine pa so kršile deželni mir. Kršitve deželnega miru zakonik opredeli kot dejanja, ko nekdo s sklicem, zvonenjem ali kako drugače zbere ljudi, ki nato oboroženi, naj bo s strelnim orožjem, gorjačami, koli, kamni ali drugimi smrtonosnimi predmeti, javno, iz maščevanja, zaradi domnevne pridobitve pravice in podobnih "zlih namenov", koga namenoma in nevarno napadejo ali vdrejo v njegov dom ali na njegovo ozemlje. Obteževalni okoliščini za kršitev deželnega miru sta bili priprave nanjo ter siljenje ljudi vanjo z orožjem, olajševalni pa, če se je množica zbrala sama ali ni bila oborožena. Torej v primeru, ko ljudje niso bili sklicani z namenom, da bi napadli, temveč kot priče ali zato, da bi izrazili nasprotovanje nasprotnikovemu početju. Če je ljudi sklical posameznik ali pa je do kršitve prišlo zaradi govoric, je šlo le za nasilno dejanje, ne za kršitev deželnega miru.92 Napoved fajde in kršitev deželnega miru je Theresiana sankcionirala z zasegom storilčevega premoženja, v primeru olajševalnih okoliščin še s telesno, v primeru obteževalnih pa s smrtno kaznijo. Če ni bila izrečena smrtna kazen, je prizadeta stran od storilca lahko kot jamstvo pred nasiljem zahtevala njegovo posest. Kdor jamstva ni želel dati, ga je čakal zapor, enako, če je z jamstvom odlašal zaradi "sle po maščevanju, predrznosti ali zlobe". Splošne obteževalne okoliščine so sledile omejitvam običaja. Mednje so tako sodili napad na oblasti, uradnike, vdove, sirote, in onemogle, napad ponoči, posebna zahrbtnost pri dejanju ipd. Splošna olajševalna okoliščina je bila obramba pred napadom (silobran), prav tako so bile kazni blažje, če napad ni povročil škode oziroma je bila ta majhna.93 Medplemiške sovražnosti na Slovenskem v 17. stoletju Delegitimacijo običaja maščevanja je narekoval regionalni razvoj. V habsburških dednih deželah je srednjeveškemu načinu vodenja sovražnosti med plemstvom konec naredilo več dejavnikov. Konsolidacija deželnoknežje oblasti se je končala s habsburško zmago v fajdi nad Celjskimi in izumrtjem slednjih sredi 15. stoletja, nakar je izbruh večjih sporov med plemstvom preprečevala tudi 91 92 93 Consitutio Criminalis Theresiana oder der Römisch Kaiserl. zu Hungern und Boeheim /.../ Koenigl. Apost. Majestaet Mariä Theresiä Erzherzogin zu Oesterreich, /.../ Gerichtsordnung (Wien, 1769), 73., str. 201. Prav tam, str. 201–205. Prav tam. 103 Ž. Oman, D. Darovec : In landt hochverbotten – sovražnosti ... zunanja nevarnost, zlasti osmanska. Svoje so v 16. stoletju prispevala še medkonfesionalna trenja med večidel protestantskimi deželnimi stanovi in katoliškim deželnim knezom, ki so krepila medplemiško solidarnost. Le-tej v prid so bili tudi kmečki upori v 16. in 17. stoletju. V slednjem je eskalacijo sporov med plemstvom krotil zgodnji absolutizem, okrepljen s protireformacijo, ki je deželnemu knezu omogočila, da se je znebil protestantske opozicije in si ustvaril privržene oziroma podvržene katoliške stanove.94 Običaj maščevanja sicer ni izginil, se je pa postopoma spremenil odnos plemstva do njega. Če so leta 1519, ob smrti cesarja Maksimilijana, kranjski deželni stanovi deželnega glavarja še pozivali, naj pomiri "javne fajde, spore in napetosti" (offene Fehden, Irrungen und Späne), ki jih med deželani še kar ni hotelo biti konec,95 je beseda fajda kmalu "prišla iz mode". Maščevanje je sicer deloma že pred sredino 16. stoletja dobilo pridih iracionalnosti, nekaj, kar pritiče kvečjemu podložnikom.96 Odnos je v 18. stoletju povzela Theresiana, ki je fajdo normirala kot zločinsko iskanje "domnevne pravice". Družbena praksa seveda ni takoj sledila zakonodaji. Za ponazoritev dolgega obstoja običaja maščevanja oziroma fajde med plemstvom naj služi nekaj medgospoščinskih in siceršnjih medplemiških sporov iz 17. stoletja na Kranjskem, Štajerskem in v Istri. Nasilje so sprte strani večidel vršile s pomočjo oboroženih gospoščinskih uslužbencev in podložnikov. Njihovo število je bilo odvisno od namena akcije, pa tudi od pričakovanega nasprotnika in še posebej od sredstev, ki so bila gospoščini na voljo. Sklici so bili namenjeni predvsem zastraševanju nasprotnika, a tudi škodovanje kot orodje sovražnosti ni manjkalo. Gospoščina Radovljica oziroma njeni lastniki, grofje Thurn-Valsassina, so bili nenehno v sporih zaradi razmejitve posesti s sosednjimi gospoščinami. Zlasti z gospoščino Bled, v kateri so imeli severno od Bohinjskega jezera tudi večjo 94 95 96 Bogo Grafenauer, Boj za staro pravdo: vzroki, predhodniki, potek in pomen slovenskega kmečkega upora l. 1515 s pregledom poznejših kmečkih uporov na Slovenskem (Ljubljana, 1944); Wolfgang Sittig, Landstände und Landesfürstentum: Eine Krisenzeit als Anstoss für die Entwicklung der steirischen landständischen Verwaltung (Graz, 1982); Jože Koropec, Mi smo tu: veliki punt na Slovenskem v letu 1635 (Maribor, 1985); Günther R. Burkert, Landesfürst und Stände: Karl V., Ferdinand I. und die österreichischen Erbländer im Ringen um Gesamtstaat und Landesinteressen (Graz, 1987); Katolische Reform und Gegenreformation in Innerösterreich 1564–1619 = Katoliška prenova in protireformacija v notranjeavstrijskih deželah 1564–1619 = Riforma cattolica e controriforma nell' Austria interna 1564–1619, ur. France M. Dolinar, Werner Drobesch (Wien, 1994); Peter Štih, "Celjski grofje, vprašanje njihove deželnoknežje oblasti in dežele Celjske", v: Grafenauerjev zbornik, ur. Vincenc Rajšp et al. (Ljubljana, 1996), str. 247–252; Arno Strohmeyer, Svoboda politike in moč vere: študije o politični kulturi deželnih stanov habsburške monarhije v času verskih vrenj (ok. 1550–ok. 1650) (Ljubljana, 2011). August Dimitz, Geschichte Krains von der ältesten Zeit bis auf das Jahr 1813: mit besonderer Rücksicht auf Kulturentwicklung. Teil 2: Vom Regierungsantritte Maximilians I. (1493) bis zum Tode Kaiser Ferdinands I. (1564) (Ljubljana, 1875), str. 69. Prav tam, str. 56; Sergij Vilfan, "Dva pojava ljudskega prava med Slovenci v 16. stoletju", Slovenski pravnik 10 (1943), str. 224. 104 S tudia H istorica S lovenica Radovljica (Janez Vajkard Valvasor, Die Ehre deß Hertzogthums Crain (Ljubljana, 1689)) eksklavo. Sredi 17. stoletja so se Thurni zapletli še v spor z gospoščino Škofja Loka (posest škofije Freising) oziroma njeno sosesko Dovje v zgornji Savski dolini. Thurni so si v Dovju, ležečem na ozemlju blejskega deželskega sodišča, lastili določene pravice in sosesko večkrat nadlegovali. Zato je prihod oskrbnika in nekaj podložnikov Janeza Ambroža grofa Thurna-Valsassina v Dovje 21. januarja 1652 pričakalo baje čez sto oboroženih škofjeloških podložnikov, ki so Thurnove ljudi zajeli, njihove konje in vozove pa zasegli. Kranjski deželni upravitelj je teden dni po dogodku od upravitelja loške gospoščine sicer zahteval pojasnilo zaradi kršitve deželnega miru, a kako se je zadeva izšla, ni znano.97 Sklepati gre, da so deželnoknežje oblasti sprti strani pozvale k poravnavi, Škofjo Loko pa še k plačilu povzročene škode. Tako so ravnale leto poprej, ko je eskaliral spor istega grofa Thurna z gospoščino Bled, posestjo škofije Brixen. Janez Ambrož je, kot kaže, želel izkoristiti menjavo zakupnika oziroma upravitelja blejske gospoščine. Njen zakupnik je leta 1651 postal kranjski deželni 97 Arhiv Republike Slovenije (ARS), Gospostvo Škofja Loka, fasc. 10, Pisanje kranjskega deželnega upravitelja upravitelju loške gospoščine glede napada soseske Dovje na uradnika in podložnike Janeza Ambroža grofa Thurna, 28. januar 1652, Ljubljana; Ferdo Gestrin, "Bled v fevdalnem obdobju – do konca 18. stoletja", Kronika: časopis za slovensko krajevno zgodovino (Iz zgodovine Bleda) 32 (1984), št. 2–3, str. 123; Milko Kos, "O nekaterih planinah v Bohinju in okoli Bleda", Geografski vestnik: časopis za geografijo in sorodne vede (Melikov zbornik) 23 (1960), str. 131–132; Miha Preinfalk, "Radovljica in grofje Thurn-Valsassina", v: Anton Tomaž Linhart: jubilejna monografija ob 250-letnici rojstva, ur. Ivo Svetina et al. (Ljubljana, 2005), str. 511. 105 Ž. Oman, D. Darovec : In landt hochverbotten – sovražnosti ... glavar Wolf Engelbert grof Auersperg,98 upravitelj pa Jurij Dienstmann.99 Zamenjala sta briksenškega upravitelja Krištofa Karla Weidmanna. Razni mejni spori z Radovljico, deloma izhajajoči iz delitve blejskega deželskega sodišča enkrat v 15. stoletju,100 so se do 17. stoletja zaostrili do te mere, da so v Brixnu od novih zakupnikov izrecno zahtevali obrambo gospoščine pred Thurni.101 Dovolj je omeniti eno epizodo spora. V soboto 22. aprila 1651, očitno na dan menjave upravitelja gospoščine, je pod blejski grad prišel102 Janez Ambrož grof Thurn-Valsassina v spremstvu svojih s strelnim ter hladnim orožjem oboroženih uslužbencev in podložnikov. Namenili so se uničit senožeti in nekatera gospodarska poslopja treh blejskih podložnikov, kar pa jim je preprečila blejska grajska posadka, ki se jim je postavila v bran. Do spopada ni prišlo, obe strani sta zgolj razkazovali svojo moč, kar sta podkrepili z grožnjami, gotovo pa tudi z žalitvami. Thurn naj bi podložnikom hkrati grozil s požigom in siceršnjim uničenjem (anstekh: vnd zerschlaiffung).103 Dienstmann se je pritožil upravitelju kranjskega deželnega glavarstva, ker je Thurn motil posest in kršil pristojnosti blejske gospoščine in deželskega sodišča (landtgericht, vnd gruntstör). Poudaril je, da naj razen po sodni poti ne bi mogel ukreniti ničesar, zato je želel, da grofa pozovejo k poravnavi in ga oglobijo s 500 dukati v zlatu (2.500 goldinarji104 kranjske veljave), saj da so "sovražni vpadi" (feindtsellige einfall) "v deželi najstrožje prepovedani" (in landt hochverbotten). Očitno se je deželnemu glavarstvu odškodnina zdela prenizka, ker jo je dvignilo na 3.000 dukatov v zlatu (15.000 goldinarjev). Gotovo tudi zato, ker je Thurn že 6. maja znova vpadel na ozemlje gospoščine Bled in s pomočjo oborožencev uničil (zuverschlaiffen, abzuholzen, und zuverwiesten) nekaj plotov, lastnoročno (z orožjem) pa baje še sušilnico enega od blejskih podložnikov. 98 Miha Preinfalk, "Auersperg, Wolf Engelbert, grof (1610–1673)", v: Slovenska biografija (Ljubljana, 2013), www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1001000/#novi-slovenski-biografski-leksikon, pridobljeno: 5. 1. 2018. 99 ARS, Gospostvo Bled, fasc. 25, Pritožba Jurija Dienstmanna upravitelju kranjskega deželnega glavarstva čez Janeza Ambroža grofa Thurna-Valsassina zaradi vpada v deželsko sodišče Bled, s.d. 100 Katja Škrubej, "Courtroom oaths and patrimonial court in 18th-century Carniola: vestiges of 'ius proprium' and local autonomy (The case of the Estate of Veldes/Bled)", Lex localis: revija za lokalno samoupravo = Journal of Local Self-Government = Revue für lokale Selbstverwaltung 10 (2012), št. 3, str. 211. 101 Peter Ribnikar, Slovenske podložniške prisege patrimonialnega sodišča Bled (Ljubljana, 1976), str. 12–13 (dalje: Ribnikar, Podložniške prisege). 102 Dienstmann mu je očital, da je prišel skrivoma (ARS, Gospostvo Bled, fasc. 25, Pritožba Jurija Dienstmanna upravitelju kranjskega deželnega glavarstva čez Janeza Ambroža grofa ThurnaValsassina zaradi vpada v deželsko sodišče Bled, s.d.), s čimer je njegovo početje delegitimiral (prim. Wieland, Nach der Fehde, str. 447). 103 ARS, Gospostvo Bled, fasc. 25, Proces: Bled, Dienstmann Georg [proti] Radovljica, Thurn Johann Ambros, zaradi uničenja plotu in sušilnice 1651 (več dokumentov). 104 Ribnikar, Podložniške prisege, str. 29. 106 S tudia H istorica S lovenica Grad Fram (Georg Matthäus Vischer, Topographia Ducatus Stiriae (Graz, 1681)) Ker Thurn odškodnine proti koncu julija še kar ni plačal, je deželno glavarstvo odredilo rubež z njegovih gospoščin Radovljica in Pusti grad (Wallenburg) v korist gospoščine Bled. Več o tem delu spora ni znanega.105 Takšno "nastopaštvo" kot na Bledu, zastraševanje nasprotnika, da bi se ga prisililo k pristanku na zahteve, je lahko zaradi razgretih čustev vodilo tudi v nasilje med ljudmi, ne le v uničevanje premoženja. Pri tem je to nasilje lahko kulminiralo v spopade, ki so kdaj terjali celo kakšno smrtno žrtev. To se je zgodilo v sporu zaradi varovanja proščenja v Slivnici, v katerega so se v prvi polovici 17. stoletja zapletli podložniki gospoščin Slivnica in Fram oziroma lastnika slednjih, Hans Jakob baron Herberstein in gospa Uršula Kohler, roj. pl. Pain, vdova pl. Schneeweiß.106 Varovanje proščenja oziroma semanjih stojnic je bilo praviloma v pristojnosti deželskih sodišč, hkrati pa izrednega pomena za podložnike oziroma njihovo dojemanje (župnijske, vaške, osebne) časti, saj so proščenje pogosto varovali sami. Obenem je varovanje proščenja sodilo med najpomembnejše 105 ARS, Gospostvo Bled, fasc. 25, Proces: Bled, Dienstmann Georg [proti] Radovljica, Thurn Johann Ambros, zaradi uničenja plotu in sušilnice 1651 (več dokumentov). 106 Jože Koropec, "Framsko Morje skozi čas: do leta 1800", Časopis za zgodovino in narodopisje 66=NV31 (1995), št. 1, str. 39–40 (dalje: Koropec, "Framsko Morje"). 107 Ž. Oman, D. Darovec : In landt hochverbotten – sovražnosti ... gospoščinske pravice, ker je zadevalo tudi patronatske.107 Prav tako so podložniki znali spore gospoščin izkoristiti za svoje potrebe.108 Varovanje proščenja hkrati ni pomenilo zgolj zagotavljanja semanjega miru, lahko je pomenilo tudi obrambo pred napadi. Denimo pred meščani, ki so proščenja neredko napadali zaradi konkurenčnega trgovanja. Tako so Tržačani med 16. in 18. stoletjem večkrat napadli proščenje v Devinu, leta 1565 pa požgali vas Lokev zaradi tamkajšnjega sejma. Pogostejši od meščanskih so bili napadi drugih gospoščin, če je bil kraj proščenja sporen.109 Tako je bilo tudi v Slivnici pri Mariboru. Pri slivniški župnijski cerkvi so si varovanje proščenja delili podložniki Slivnice in Frama, nakar so si framski delež okoli leta 1625 začeli prilaščati baron Herberstein oziroma njegovi podložniki. Framski podložniki, brez dvoma s privolitvijo svoje zemljiške gospe, so se prilaščanju 3. junija 1627 z izvlečenimi sabljami uprli in slivniške pregnali. Herberstein je zato vložil tožbo na štajersko dvorno pravdo v Gradcu, ki je na teren poslala komisijo. Pričanja več ducat podložnikov, tudi Herbersteinovih, so potrdila framsko pravico do varovanja dela proščenja. Slivniški gospod naj bi si framski delež začel prisvajati potem, ko proščenj zaradi kuge nekaj let ni bilo.110 Reševanje spora se je preneslo na ograjno sodišče v Gradec, ki je sprti strani pozvalo k poravnavi, a zaman. Na binkošti leta 1631 je spor znova eskaliral, ko se je gospoščina Fram odločila za prikaz svoje moči – prikaz pripravljenosti na obrambo svojih pravic. Na varovanje proščenja ni poslala le treh ali štiri ljudi, kot naj bi bilo običajno, temveč je Uršulin mož, gospod Wolf Sigmund Kohler, v Slivnico povedel baje več kot sto oboroženih podložnikov, ki so k cerkvi prišli s plapolajočimi zastavami in bobni, kot majhna vojska. Tam se je 107 V sporu za nadzor nad proščenjem v bavarski vasi Bissingen je leta 1561 prišlo do pravega vojaškega spopada med Sebastianom Schertlinom pl. (von) Burtenbachom in grofi Oettingeni. Schertlin je vas s stotimi izurjenimi strelci uspel ubraniti pred napadom, v katerem naj bi Oettingeni uporabili 40 konjenikov, 300 pešakov in štiri topove (Sebastian Schertlin von Burtenbach, Leben und Thaten des weiland wohledlen und gestrengen Herrn Sebastian Schertlin von Burtenbach, durch ihn selbst deutsch beschrieben (Münster, 1858), str. 121–124). Prisvojitev proščenja je pomenila prisvojitev patronata, s tem pa vasi, v kateri je cerkev stala. V sporu med Volilnim palatinatom in državno neposrednimi grofi Leuchtenbergi je leta 1534 okoli 30 palatinatskih konjenikov in pešcev v času proščenja napadlo sporno vas Weihern. Napad je terjal pet žrtev, ki pa niso bile naključne: šlo je za leuchtenberške ljudi, s sodnikom, ki je bil poslan varovati proščenje, vred. S klici vojakom, naj uničijo vse, kar je grofovskega, so napadalci podložnike prisilili, da so v sporu izbrali stran, tj. zemljiškega gospoda (Wieland, Nach der Fehde, str. 452–453). 108 Carroll, "Peace", str. 106. 109 Sergij Vilfan, "Žegnanja v slovenski pravni zgodovini", Etnolog: glasilo Etnografskega muzeja v Ljubljani 17 (1944), str. 19–22. 110 Steiermärkisches Landesarchiv (StLA), Landesarchiv-Antiquum (LAA), XIII. Landrecht, Karton 382, Heft 2 (dalje: LR 382/2 itd.), Komisijsko poročilo štajerskemu deželnemu upravitelju glede pričanja prič v sporu med Hansom Jakobom baronom Herbersteinom in gospo Uršulo Kohler, 20. marec 1630, Fram; Koropec, "Framsko Morje", str. 39. 108 S tudia H istorica S lovenica Grad Vurberk (Georg Matthäus Vischer, Topographia Ducatus Stiriae (Graz, 1681)) začelo izzivanje, ki naj bi ga Kohler po Herbersteinovih besedah še spodbujal, in je preraslo v spopad, v katerem je bil "v besu" (inter furiâ) ubit anonimni Herbersteinov oskrbnik. Hans Jakob je notranjeavstrijski vladi v Gradec o dogodku poročal kot o "neredu in napadih, ki kršijo deželni mir" (tumult vnd die landtsfridtbrüchigen attentaten). Vlada je zahtevala neko v viru nedoločeno kazen (gotovo odškodnino), ki pa še leto kasneje ni bila izvršena (plačana).111 Spor med gospoščinama se je končal z Uršulino smrtjo leta 1631, ko je zaradi njenih dolgov Herbersteinu gospoščina Fram pripadla slednjemu in bila sčasoma inkorporirana v slivniško. Vendar to ni pomenilo konca Herbersteinovih sporov s framskimi podložniki. Slednji so se novemu zemljiškemu gospodu uprli že dve leti pred t. i. drugim slovenskim kmečkim uporom leta 1635, ki so se mu nato tudi pridružili.112 Iz zgodnjenovoveške slovenske Štajerske je še gotovo najbolj znana eska- 111 StLA, LAA, LR 382/2, Protitožba Uršule Kohler zoper Hansa Jakoba barona Herbersteina glede preprečevanja proščenja v Slivnici, s.d.; prav tam, Ukaz štajerskega deželnega upravitelja komisiji glede spora med Hansom Jakobom baronom Herbersteinom in gospo Uršulo Kohler, 21. april 1629, Gradec; StLA, LAA, LR 1112/5, Poročilo notranjeavstrijski vladi glede nereda in uboja ob proščenju za binkošti leta 1631 pri slivniškem gradu, 30. januar 1632, Gradec; prav tam, Pravno mnenje v zadevi slivniškega nereda, 21. maj 1632, Gradec. 112 Koropec, "Framsko Morje ", str. 40. 109 Ž. Oman, D. Darovec : In landt hochverbotten – sovražnosti ... lacija desetletja trajajočega spora zaradi meje na reki Dravi med gospoščinama Vurberk ter Ravno polje, med Herbersteini in Gallerji. Spor naj bi končala že poravnava leta 1662, a jo je Günther grof Herberstein večkrat kršil z rubežem živine in brodov, predvsem pa s podiranjem jezov, s katerimi so podložniki Marije vdove grofice Galler želeli zaščititi svoje pašnike. Pohode so izvajali Herbersteinovi oboroženi hlapci in podložniki. Včasih se jim je pridružil tudi grof, ki je na ravnopoljske podložnike ob Dravi hkrati streljal ali s spremstvom jezdil čez njihova polja. Njegovo prisvajanje ribolovnih pravic, ki so zajemale tudi lov na bobre, se je končalo pri Staršah 31. maja 1677. Novemu Herbersteinovemu vpadu čez reko se je gospoščina Ravno polje postavila v bran z več kot stotimi večidel oboroženimi podložniki, ki jih je vodil gospoščinski oskrbnik. Srboritega grofa je spopad tistega dne stal življenja, podložnike in oskrbnika, ki so jih spoznali za krive uboja, pa je čakal zapor v Gradcu, od koder se vsi niso vrnili. Preživeli so v ječi životarili do leta 1680, oskrbnik in podložnik, ki je zadal smrtni udarec, še dve leti dlje. Nato so prvega doživljenjsko izgnali, drugega pa napotili na prisilno delo.113 Stroge kazni kljub upravičeni obrambi gospoščine so bile brez dvoma zlasti posledica uboja člana pomembne štajerske plemiške rodbine po rokah pripadnikov nižjega sloja. A sporov s pomočjo oziroma grožnjo nasilja v zgodnjem novem veku niso reševale le gospoščine, meščani in podložniki,114 temveč tudi župnije. Leta 1674 je Erazem Friderik grof Herberstein tožil ptujskega kaplana in mestnega župnika Ciprijana de Colonia, da je kršil njegovo pomirje pri Spodnji Voličini v Slovenskih goricah. Župnikovi ljudje naj bi ga kršili, ko so 12. februarja 1674 oboroženi s strelnim in hladnim orožjem čez njegovo pomirje "marširali" (marchirn) do cerkve sv. Ruperta, kjer so vdrli v župnišče, z župnikom Lukom Creinerjem ter njegovimi ljudmi pa "grobo postopali" (ÿbel zu tractirn) in mu odvzeli (zarubili) vse njegove knjige in konja oziroma ga oropali navedenega. Zaradi močno poškodovanega dokumenta več o sporu ni znanega.115 Tudi plemstvo, ki je živelo v mestih, je sovražnosti včasih vodilo s pomočjo podložnikov. Najbolj znani primer iz zgodnjenovoveške slovenske Štajerske je gotovo spor med poplemenitenima meščanskima oziroma nižjeplemiškima družinama Moscon in Qualandro na Ptuju leta 1654. Dolgotrajen zapuščinski spor med Simonom Mosconom in njegovim ujcem Fermom Qualandrom je tisto jesen v sovražnost eskaliral, ker je slednji zasedel sporno Qualandrovo svobodno hišo. Zasedba je bila povračilo za sodbo, s katero je deželnoglavar- 113 Hernja Masten, "Kungota in Ravno polje"; Radovanovič, Vidmar, Starše. Oman, "Vnordnung"; Oman, "Modern Age". 115 StLA, LAA, LR 392/4, Zapis prvega sodnega dne v sporu Erazma Friderika grofa Herbersteina proti ptujskemu župniku Ciprijanu de Colonia zaradi kršitve deželnega miru, s. d. 114 110 S tudia H istorica S lovenica Ptuj (Georg Matthäus Vischer, Topographia Ducatus Stiriae (Graz, 1681)) sko sodišče v Gradcu hišo dosodilo njegovemu nečaku. Moscon je na zasedbo 22. oktobra odgovoril s poskusom vdora v sredi Ptuja stoječo hišo, ki jo je baje napadel s kar štiridesetimi oboroženimi podložniki. Tudi Qualandro je hišo zasedel oziroma branil s šesterico uslužbencev in podložnikov družine. Ker je Fermo pri obrambi s strelom iz karabinke, ki je bil baje strašilen, ubil Mosconovega podložnika Luka Pankicherja, je spor prešel v krvno maščevanje. Fermo se je pred povračilom žrtvinega gospoda, Simona Moscona, zatekel v azil v ptujski minoritski samostan, Fermov prav tako ogroženi sin Mark Antonij pa v meščanski stan. Ptujski mestni sodnik in svet, organa lokalne skupnosti, sta ob izbruhu "nereda" (vnordnung), tj. sovražnosti, v tej nemudoma posredovala in jo uspela s premirjem prekiniti 16. novembra. Dne 23. junija 1655, po Fermovem uspešnem zagovoru s silobranom na mestnem sodišču, je bila sovražnost končana s sklenitvijo miru po običaju. Qualandro je moral plačati 150 goldinarjev odškodnine, po tretjino družini ubitega (krvnina), sodišču (globa) in za darovanje maš za ubitega (pokora). Avtonomnim mestnim oblastem nadrejena notranjeavstrijska vlada v Gradcu se je z načinom pomiritve sovražnosti in uboja strinjala ter ga konec leta potrdila.116 116 Oman, "Vnordnung". 111 Ž. Oman, D. Darovec : In landt hochverbotten – sovražnosti ... Koper (Francesco del Pedro in Marco Sebastiano Giampiccoli, 1781, sl.wikipedia.org/wiki/Slika:Veduta_ Kopra_1781.jpg) Če je v sporu na Ptuju sredi 17. stoletja krvno maščevanje le grozilo, je konec stoletja dejansko izbruhnilo v sporu med plemiškima rodbinama pl. (del) Tacco in pl. Bello v Kopru v Beneški republiki. Jedro spora med rodbinama je bila poroka Oktavija pl. Bella s Cecilijo pl. Tacco. Natančnejši vzrok ni znan, morda je bila posredi prepovedana ljubezen. Spor je v sovražnost eskaliral po zaključku zasedanja koprskega mestnega Velikega sveta 5. septembra 1683, zaradi razdeljevanja donosnih občinskih služb. Po odhodu z zasedanja okoli 23. ure, se je na stopnišču koprske Pretorske palače vnel oster prepir med pripadniki obeh rodbin, med županom (sindaco) dr. Julijem, Dominikom in Alvisom pl. Bellom ter Nikolajem pl. Taccom in njegovim spremstvom. Med vzajemnimi žalitvami na trgu pred palačo je Nikolaj proti Dominiku pl. Bellu naredil kretnjo, kot da ga bo ustrelil, nakar je Dominikov nečak Alvise potegnil pištolo, smrtno ranil Nikolaja in pobegnil.117 Podestat in kapitan, predstavnika beneških oblasti v Kopru, sta naslednji dan odredila preiskavo in pridržanje vodilnih predstavnikov sprtih rodbin, a je dotlej že izginil tudi poglavitni potencialni maščevalec, brat ubitega, Franc pl. Tacco. Svet deseterice, najvišji sodni organ v Benetkah, je podestatu ukazal 117 Archivio di Stato di Venezia (ASVe), Capi del Consiglio di Dieci (dalje: Capi Cons X), Lettere Rettori, b. 258, n.o. 187, 9. junij 1683; Domenico Venturini, "Il casato dei marchesi Gravisi", Atti e memorie della Società istriana di Archeologia e Storia Patria XXII (1906), str. 329. 112 S tudia H istorica S lovenica kazenski proces servatis servandis, tj. strožje ukrepe pri pregonu storilca, kot so jih določali lokalni običaji, češ da se je v Kopru zgodil izjemno resen zločin. Tak je bil po eni strani zaradi uporabe strelnega orožja, kar je bilo po zakonih prepovedano, in po drugi strani zaradi dejstva, da je Alvise ustrelil Nikolaja pred vrati stražnice mestne straže pred Pretorsko palačo.118 Strogi ukrepi so zajemali hišni pripor za sprti strani in možnost rubeža njunega (ne)premičnega premoženja. Oboje je spor lahko dodatno zaostrilo, sočasno pa je sprti strani prisililo v iskanje rešitve. Ni pa Svet deseterice v Kopru leta 1683 ukazal inkvizitornega postopka, čeprav je to bilo konec 17. stoletja že pravilo v vseh primerih uboja in umora, tako v zakonodaji kot v sodni praksi.119 V danem primeru so si koprske in beneške oblasti na vse pretege prizadevale, da bi sprti strani pomirile po običaju. V prvi vrsti brata žrtve, Franca pl. Tacca, z bratom storilca, županom dr. Julijem, in njunim stricem Dominikom pl. Bellom. Čeprav je največji pritisk za pomiritev uboja in sovražnosti vršil osrednji beneški sodni organ, je pri reševanju spora sodelovala celotna lokalna skupnost, tj. skoraj vse koprsko plemstvo. Z mediacijo je prav slednjemu, ob pritisku sveta deseterice, marca 1684 uspelo doseči prisego k premirju med sprtima stranema, ki pa ni zajela nosilcev sovražnosti, Franca pl. Tacca ter dr. Julija in Dominika pl. Bella. Spor se je tako poleti nadaljeval. Vanj so bili vključeni tudi sorodniki sprtih strani.120 Svet deseterice je 17. novembra 1684 nosilce sovražnosti pozval v Benetke, kjer naj bi poskrbeli tudi za spokojnost in mir med podložniki (la quiete, e la pace tra sudditi). Kasneje sta bila v Benetke pozvana še ujca ubitega, markiza Nikolaj in Janez Krstnik Gravisi. Poziv je pomenil nekaj dni zapora v prostoru brez svetlobe in več dni v prostoru s svetlobo, s sočasnim strogim inkvizitornim postopkom, tudi z uporabo sodne torture. Vsi pozvani so se pred sodiščem v Benetkah zglasili šele naslednjo pomlad, ko je bilo enkrat pred koncem marca 1685 med sprtima stranema doseženo soglasje in sklenjen svečani (trajni) mir.121 Sklenitev miru vpričo sveta deseterice je brez dvoma potekala po obredju, po katerem se je storilec oziroma storilčeva stran z gestami samoponižanja in prošnjami za oprostitev morala v znak zadoščenja pokloniti užaljeni strani. Po sprejemu oprostitve je sledila prisega o prijateljstvu, temu pa je v znak trajnega miru sledilo rokovanje, objem in poljub miru med predstavnikoma sprtih strani.122 118 ASVe, Consiglio di Dieci (dalje: Cons X) – Parti Comuni, Registro 133 (1683). Povolo, "Feud", str. 232. 120 ASVe, Capi Cons X – Lettere Rettori, b. 258, n.o. 206–210 (1685); prav tam, n.o. 197 (16. junij 1684). 121 ASVe, Cons X – Parti Comuni, filza 771 (17. junij 1686). 122 Prim. Darovec, Ergaver, Oman, "Language of Vengeance", str. 410–414. 119 113 Ž. Oman, D. Darovec : In landt hochverbotten – sovražnosti ... Vendar so Benetke mir marca 1685 izsilile z arestom in rubežem, zato je bil sklenjen s stisnjenimi zobmi, ne iskreno, kot je (v idealnem primeru) veleval običaj.123 Zlasti rodbina markizov Gravisi je zamerila pl. Taccom, da so jih znova vmešali v spor, potem ko so se že pomirili. Posledice poziva sveta deseterice, tj. aretacije, zapor in rubež, so namreč močno prizadele tudi čast markizov. Zanje je bil mir s pl. Belli sramoten.124 Nikolaj je že marca beneškega doža prosil, naj dovoli vrnitev njegovega (zaradi uboja Dominika Valle leta 1673) izgnanega125 brata Leandra v republiko. Prošnja je bila odobrena, Leander pa je prišel tudi v Koper, kjer so Gravisiji od pl. Bellov pričakovali zadoščenje za sramotni mir. Kolikšna je bila pričakovana odškodnina za krivico, če je sploh bila določena, ni izpričano. V vsakem primeru so Gravisiji in pl. Tacchi pričakovali, da bodo pl. Belli nadaljevali reševanje spora po običaju, namreč da bodo z mediacijo in odškodnino dosegli častno rešitev za obe strani. A pobude s strani pl. Bellov ni bilo.126 Posledično je spor znova eskaliral. Na nedeljski dopoldan 6. junija 1686 je na polnem osrednjem trgu v Kopru znova počilo. Pred vhodom v pretorsko palačo, približno na mestu uboja tri leta poprej, so odjeknili besni krik A te! ("Zate!") in dva strela, pod katerima je obležal dr. Julij pl. Tacco.127 V maščevanju (vendetta) ga je ubil markiz Leander Gravisi, ki je takoj nato pobegnil na ladjo in z njo v habsburški Trst.128 Iz Trsta je Leander že naslednji dan pisal dožu ter priznal in zagovarjal uboj. Trdil je, da je od dr. Julija pl. Bella, kot ujec umorjenega Nikolaja pl. Tacca, zahteval krvni davek, pl. Bello pa se mu ni ne opravičil ne nakazal možnosti povračila. Še več, iz Leandra se je še norčeval in ga s prstom podrezal po brkih (più tosto mostró di beffarsi anco di me col passegiarmi con sprezzo sul mustacio), kar je slednjega tako razjezilo, da ga je na licu mesta ustrelil, na istem kraju, kot je bil ustreljen njegov nečak. "Ti razlogi," kot je zapisal Gravisi, "so bili vsem znani, zato vem, da sem ravnal pravilno. Če pa se še najde kdo, ki ga vodi strast ali nevednost in ima drugačne občutke, sem pripravljen svoje stališče braniti z mečem v roki ali na kak drug viteški način, vse do zadnjega duha, ki ne laže; kar 123 Rolandino, Artis notariae, fol. 158v–159v. Pokrajinski arhiv Koper (PAK), Rodbina Gravisi, Zgodovinski podatki o rodbini Gravisi, t. e. 7, signatura: SI_PAK/0299/004/001 (dalje: Gravisi, Zgodovinski podatki), Difesa del Nicolò Gravisi. 125 ASVe, Cons X – Parti Comuni filza 771 (17. junij 1686). 126 PAK, Gravisi, Zgodovinski podatki, Difesa del Nicolò Gravisi, str. 3. 127 ASVe, Cons X – Parti Comuni, filza 771 (17. junij 1686). 128 PAK, Gravisi, Zgodovinski podatki, Difesa del Nicolò Gravisi, str. 12. 124 114 S tudia H istorica S lovenica sem naredil, je prav, in to sem storil na časten način."129 Drugače kot ob uboju Nikolaja pl. Tacca je svet deseterice poleti 1686 odredil inkvizitorni postopek, za vodenje katerega so Benetke pooblastile koprskega podestata in kapitana. Odločitev je bila sprejeta na podlagi poročila podestata in kapitana Vettorja pl. Mosta in pisma Julije pl. Bello, matere ubitega, ki je trdila, da so Leandru pri umoru pomagali njegov brat Nikolaj Gravisi ter nečaka Franc in Jožef pl. Tacco. Podestat je prejel pravico, da je lahko pričam obljubil anonimnost, za ustrezne informacije oprostil krivdo sostorilcem, če niso bili glavni akterji ali naročniki uboja, ter da je krivce lahko v imenu sveta deseterice kaznoval telesno, s smrtjo, izgonom in zasegom premoženja.130 Proces je sovražnost med rodbinama prenesel pred sodišče. V tedaj značilnem sočnem pravnem jeziku, ki mu ni manjkalo literarnih vstavkov, dovtipov, domislic, sklicevanja na mnenja tedanjih pravnih strokovnjakov, citatov iz svetih spisov, pa tudi ponižnosti ter sklicevanja na božjo pričo, milost in resnico, je Nikolaj Gravisi zavrgel vse točke obtožnice. Kot "čudaški argument" (un cosi sinistro argomento) je tudi zavrnil možnost, da bi bil lahko kdo osumljen krivde zato, ker bi bil užaljen (offeso) zaradi smrti nečaka. "Sovražnost mora biti živa, moja pa je ugasnila s sklenitvijo miru,"131 je pristavil markiz. V svojem zagovoru je vseskozi poudarjal, da je storilec znan, da se je uboj zgodil podnevi in na javnem mestu ter da ga zato nimajo pravice preganjati, saj da z ubojem ni imel ničesar.132 Z obtožbo so namreč želeli dokazati, da je bil Nikolaj Gravisi sovražnik (inimico) pl. Bellov, kar naj bi dokazalo, da je imel motiv za sodelovanje pri uboju. Slednje naj bi podkrepili dve obtožbi. Prvič, da markiz ubitega ni pozdravljal z rahlim privzdigom klobuka,133 kadar ga je srečal na ulici, kar je veljalo za gesto izražanja sovražnosti. In drugič, da se, kar je bil še močnejši izraz sovražnosti in nasprotovanja sklenitvi miru po običaju,134 kot član storilčeve družine ni ude- 129 Ma se a caso ritrovasse alcuno che, portato da passione o condoto d'ignoranza, avesse sentimento diverso, son pronto di mantenerlo con la spada alla mano o con altra forma da cavalliero sino all'ultimo spirito che mente, perché quello ho fatto è giustamente e fu fatto onorevolmente (ASVe, Capi del Consiglio di Dieci (dalje: Capi Cons. X – Lettere Rettori, b. 258, n.o. 230; PAK, Gravisi, Zgodovinski podatki, Manifestum del Leandro Gravisi). 130 ASVe, Cons X – Parti Comuni, Registro 136 (19. junij 1686). 131 [L]a inimicitia deve esser viva, e la mia è stata estinta con la pace (PAK, Gravisi, Zgodovinski podatki, Difesa del Nicolò Gravisi, str. 2). 132 Prav tam. 133 Mi si è opposto in secondo luoco del Costituto che mai cavassi il Cappello al d:r Giuliano, se ben da lui provocato (prav tam, str. 4). 134 Prim. Angelika Ergaver, "'First my Brother, then a Blood-taker, then my Brother Forever' The Efficiency of the Traditional Peace-making Custom in Early Modern Age Montenegro and the role of the Venetian Authorities in the Peace-making Process", Acta Histriae 25 (2017), št. 1, str. 192. 115 Ž. Oman, D. Darovec : In landt hochverbotten – sovražnosti ... Leander Gravisi (Giuseppe Caprin, Istria Nobilissima (Trieste, 1905–07) 116 S tudia H istorica S lovenica ležil pogreba žrtve.135 Gravisijev zagovor tudi priča, da so pogajanja potekala po posrednikih, preko katerih sta sprti strani sporočali predloge pogojev za pomiritev, nakar jih je vsaka stran pretehtala in šele ko sta jih uskladili, sta lahko razpravljali in sprejeli odločitev za sklenitev sporazuma.136 Prav tako dokumenti o obravnavanem sporu in maščevanju razkrivajo še druge dimenzije sporov, ki so potekali med koprskimi plemiškimi družinami. Gravisiji so bili zaradi uboja enega od članov plemiške rodbine Vida v sporih tudi z njo, slednja pa je bila v sorodu s pl. Belli. Prav sorodstvene povezave znotraj koprskega plemstva so bile temeljne za sklepanje raznih zavezništev, ki so se skozi stoletja spreminjala, preoblikovala ter menjavala, in sicer v glavnem skozi spore in/ali poroke. Reševanje sporov med sorodniki, z uboji vred, je po običajnem pravu sodilo v zasebno pravo in je bilo zato izvorno prepuščeno rodbini. A kot v večini evropskih dežel je tudi v Beneški republiki od 16. stoletja naprej država postopoma prevzela pristojnost nad hujšimi kršitvami s področja zasebnega prava, zlasti nad uboji in umori. Podani koprski primer kaže, da je bil proces prenosa sodnih pristojnosti na centralne državne organe precej dolgotrajen, strogi kazenski zakonodaji navkljub. Še posebej, ker je bil običaj v družbenih odnosih globoko ukoreninjen. Zagovor je markizu Nikolaju Gravisiju uspel enkrat med septembrom in novembrom 1686, potem ko je nekaj časa, vsaj s Francem pl. Teccom vred, preždel po zaporih in prestajal muke inkvizitornega sodnega postopka. Jedro celotnega spora, namreč poroka in morda celo prepovedana ljubezen med Oktavijem pl. Bellom in Cecilijo pl. Tacco, je v virih zadnjič izpričana 27. januarja 1688. Oktaviju in njegovi družini je tedaj svet deseterice zagotovil varno spremstvo do očetove hiše, ki ga je Oktavij potreboval zaradi minulih peripetij s sorodniki.137 Leander Gravisi pa je verjetno, enako kot že Alvise pl. Bello, do smrti spal s pištolo pod blazino. Kariero je nadaljeval v Svetem rimskem cesarstvu, kjer je leta 1689 stopil v službo bavarskega vojvoda in volilnega kneza. Očitno je s svojim maščevalnim dejanjem tudi zaključil spor svoje rodbine s pl. Belli. 135 Mi è stato rinfaciato il non esser andato sopra il Cadavero (PAK, Gravisi, Zgodovinski podatki, Difesa del Nicolò Gravisi, str. 16). 136 Prav tam, str. 2–3. 137 [I]n riguardo degli accidenti passati tra' suoi Congionti (ASVe, Capi Cons. X, Lettere, b. 141, 27. januar 1687 (m.v.)). 117 Ž. Oman, D. Darovec : In landt hochverbotten – sovražnosti ... Sklep Obravnavani primeri jasno kažejo, da je vsem spremembam navkljub omejena uporaba nasilja v zgodnjem novem veku ostala del reševanja sporov, četudi sovražnost ni več smela biti izrecno (javno) napovedana. K njej pa so še naprej sodili razkazovanje moči, grožnje, škodovanje, rubež in spopadi kot orodje za pridobitev oziroma obrambo določene pravice, tj. poravnave krivice. Tudi krvno maščevanje je bilo še naprej del medplemiških sovražnosti, kot kažeta primera iz Kopra in s Ptuja. Ostali obravnavani primeri iz novoveške Kranjske in Štajerske jasno kažejo, da se je vodenje sovražnosti, kot tista stopnja običaja maščevanja, ki dopušča uporabo omejenega nasilja, tudi med plemstvom na Slovenskem obdržalo v zgodnji novi vek. Pri tem na obstojnost običaja ne kaže le uporaba nasilja, temveč zlasti pozivi sprtih strani in sodišč k poravnavi, tudi namesto (nadaljevanja) tožbe. Tožba pred sodiščem je, kot kaže, za kranjsko, štajersko in istrsko plemstvo 17. stoletja še naprej pomenila stanu ne najprimernejšo pot. Ubralo jo je šele, ko se spora ni dalo rešiti drugače. Navsezadnje se je celo po običaju šele tedaj smelo poseči (tudi) po nasilju. Žiga Oman, Darko Darovec IN LANDT HOCHVERBOTTEN – ENMITIES AMONG NOBILITY IN SEVENTEENTH-CENTURY STYRIA, CARNIOLA AND ISTRIA OR ON CONFLICT RESOLUTION BETWEEN THE CUSTOM OF VENGEANCE AND EARLY MODERN CRIMINAL LAW SUMMARY Conflict resolution among nobility in historically Slovene lands, including Carniola, Styria, and Istria, remained much the same in the seventeenth century as it had during the previous centuries. Notwithstanding the increased monopo- 118 S tudia H istorica S lovenica lisation of law and violence by the early modern State, the strengthened implementation of Roman canon law and the publishing of new criminal codes, social and legal practice was, until the end of the Ancien Régime, permeated by the ancient and universal social norm or customary system of conflict resolution: vengeance. Following the social principle of exchange, vengeance demanded satisfaction (countergift) for a suffered injustice (gift). If satisfaction was not acquired peacefully, according to the culture of honour injury could be requited by violent retaliation. Violence was envisioned as the sanction for those refusing peaceful conflict resolution. In the Medieval, and even in the early modern, period, it was deemed equally inappropriate to respond to injustice with either violence or lawsuit without previously exhausting all means of peaceful settlement. In customary conflict resolution, the stage that allowed for the use of limited retaliatory violence was enmity or, originating from an Old Germanic word for it, feud. Enmity had to be declared publicly and appropriately (i.e. in time), so that the threat of violence could already force the offending party to give satisfaction. Satisfaction settled the conflict by allowing truce and lasting peace to be made. As was the objective of the custom of vengeance, lasting peace (re) established concord and peace among parties to the conflict, and restored social equilibrium in the community. Appropriate retaliation meant that violence in vengeance was, as a rule (and ideally), limited. Medieval limitations of violence in enmity, which for the most part persevered into the early modern period, were dictated by the culture of honour, the Church, and customary law, and this created temporal, spatial, and personal immunities. Hostilities were to be suspended on Sundays and the most important Church holidays, and the custom was always adverse to violent retaliation in sacred spaces (e.g. churches) and areas of certain sacral value, such as homes, settlements, fora, and residences of authority. Moreover, communal production facilities and agricultural means of production were not to be damaged. Vengeance upon women, children, the elderly, the ordained, and other segments of society generally prohibited from carrying arms, was also highly inappropriate and dishonourable. Except in blood feud (for homicide, grave insults or severe wounds) the killing of an enemy was also generally inappropriate. Violence upon an enemy's property, mostly by raiding or robbery and arson, was always appropriate. Lawsuits were also an instrument of enmity, especially in the early modern period, even though the judicial path was regarded as less honourable. While customary limitations of enmity were already partially codified in the Early Middle Ages, the codification of the custom of vengeance into law was concluded in the High Middle Ages, especially its key rituals of truce and peace. In the Holy Roman Empire the codification included the declaration of enmity 119 Ž. Oman, D. Darovec : In landt hochverbotten – sovražnosti ... as a distinctive feature of the Imperial and Provincial peace legislation, which at the same time codified limitations of enmity in more detail than the legislation in the rest of Europe. Due to these features, historiography often interpreted the German word for enmity or feud, Fehde, as a distinctive "German" custom of vengeance. A few conflicts among nobility in seventeenth-century Slovene lands also attest to the survival of the custom of vengeance and role of enmity therein. The conflicts of the Lordship of Radovljica with those of Škofja Loka and Bled in (Upper) Carniola, as well as the conflicts of the Styrian Lordships of Slivnica and Vurberk with those of Fram and Ravno polje respectively, attest to the custom's adaptation to social, political, and legal changes in the early modern period. Despite the implementation of criminal codes based on Roman canon law, the cases presented in this article are proof of the custom's survival into early modernity in Slovene lands. While public declarations of enmity disappeared, the use of limited violence for the defence of one's rights or the acquisition of new ones had, to a degree, remained legitimate. Likewise, so too did blood feud, as is attested by the conflicts between the Moscons and Qualandros in Ptuj, and of the del Taccos with the del Bellos and the marquis Gravisis in Koper/Capodistria. The reactions of the Habsburg princely and the Venetian highest legal authorities show that enmity had remained part of social practice, while only regarded as legal when proven to be a case of self-defence. Although authorities in the seventeenth century still strived for conflict resolution based on the custom of vengeance and the culture of honour on the local level, the State's new attitude towards conflict resolution was already visible on the horizon. As indicated in the case from Koper/Capodistria, by the end of the early modern period the State had established itself as the only avenger or punisher of injustice. . 120 DOI 10.32874/SHS.2018-04 UDC 929.7:341.322(497.4+497.57)"16" Author: OMAN Žiga M.A., Assistant, Junior Researcher Co-author: DAROVEC Darko Ph.D., Full Professor University of Maribor, Faculty of Arts, Department of History Koroška cesta 160, SI – 2000 Maribor, Slovenia Title: In landt hochverbotten – ENMITIES AMONG NOBILITY IN SEVENTEENTH-CENTURY STYRIA, CARNIOLA AND ISTRIA OR ON CONFLICT RESOLUTION BETWEEN THE CUSTOM OF VENGEANCE AND EARLY MODERN CRIMINAL LAW Studia Historica Slovenica Časopis za družboslovne in humanistične študije / Humanities and Social Studies Review Maribor, 18 (2018), No. 1, pp. 83–120, 136 notes, 7 pictures Category: 1.01 Original scientific paper Language: Original in Slovene (Abstract in Slovene and English, Summary in English) Key words: vengeance, enmity, feud, vendetta, nobility, Carniola, Styria, Istria, Radovljica, Dovje, Bled, Fram, Slivnica, Vurberk, Ravno polje, Voličina, Ptuj, Koper/Capodistria, seventeenth century Abstract: With cases of conflicts among nobility in seventeenth-century Carniola, Styria, and Istria, this paper outlines the long survival of vengeance as the customary system of conflict resolution and presents its adaptation to social, political, and legal changes in the early modern period. The primary focus is on the most noticeable and most infamous stage of the custom of vengeance, namely, the state or relationship of enmity. In customary conflict resolution, enmity sanctioned the limited used of violence (including retaliatory homicide), with the intention of forcing the offending party to provide satisfaction, settle an injustice or give in to certain demands. This paper is focused on conflicts among nobility.

RELATED PAPERS

RELATED TOPICS

Log In

OMAN, Žiga & DAROVEC, Darko. In landt hochverbotten – sovražnosti med plemstvom v 17. stoletju na Štajerskem, Kranjskem ter v Istri ali o reševanju sporov med običajem maščevanja in novoveškim kazenskim pravom. STUDIA HISTORICA SLOVENICA 18, 2018, 1, pp. 83–120

OMAN, Žiga & DAROVEC, Darko. In landt hochverbotten – sovražnosti med plemstvom v 17. stoletju na Štajerskem, Kranjskem ter v Istri ali o reševanju sporov med običajem maščevanja in novoveškim kazenskim pravom. STUDIA HISTORICA SLOVENICA 18, 2018, 1, pp. 83–120

Related Papers

RELATED PAPERS

RELATED TOPICS