Listine o sporu med oglejskim patriarhom in goriškim grofom (1267–1277), ki so v ospredju pričujočega članka, kažejo tedanje značilnosti sistema reševanja sporov. To je čas, ko so se z vzponom srednjeveških mest oblikovale izobraževalne...
moreListine o sporu med oglejskim patriarhom in goriškim grofom (1267–1277), ki so v ospredju pričujočega članka, kažejo tedanje značilnosti sistema reševanja sporov. To je čas, ko so se z vzponom srednjeveških mest oblikovale izobraževalne ustanove, zlasti univerze, ki so bistveno pripomogle k razširjenosti pisave kot kulturno-tehnološkega pripomočka za izvajanje oblasti. To je še čas, ko je t. i. učeno pravo črpalo svojo snov tako iz dediščine rimskega prava, ki je tedaj ponovno vzniknila, kot iz vrste pravnih določb germanskih predpisov, če naj jih tako poimenujemo skladno z zbirko Monumenta Historica Germanica, svojskosti mestnega prava ter še zlasti na podlagi običajnega prava, ki v svoji idealizirani podobi in s pomočjo obreda izražajo družbene vrednote temelječe na mediaciji skupnosti, reciprociteti in težnji k trajnem miru. Primerjave z običajem reševanja sporov v Črni gori, Albaniji in Hercegovini potrjujejo hipotezo o mnogih sledeh ritualnih in procesnih značilnosti običaja v učenem pravu. Potrjujejo še, da je bil običajni sistem reševanja sporov, imenovan tudi vindicta, faida, krvna osveta, gjakmarrja …, koncept. Ritualno je sestavljen iz treh faz: dar (kompromis), premirje (prisega) in trajni mir (amor). Tri faze, ki jih je v delu Simbolno obredje vazalstva na primeru investiture vitezov briljantno opisal Le Goff, veljajo na ravni organizacije posvetne oblasti. Koncept, ki se je očitno razvil že v primarnih človeških skupnostih.
Oblikovanju učenega prava tako lahko sledimo tudi na primeru spora med oglejskim patriarhom in goriškim grofom v drugi polovici 13. stoletja. Vseh 10 obravnavanih dokumentov o reševanju spora pri sestavljanju listin namreč sledi napotkom bolonjskega notarja, sodnika in univerzitetnega profesorja Rolandina (Rolandinus Rodulphi de Passageriis) iz druge polovice 13. stoletja. Rolandino med drugim pravi, da ni pravega trajnega miru, če si tega ne zagotovita neposredno odgovorni strani v konfliktu, in to potrdita tudi s poljubom miru. Prav te dikcije v zapisanem pravu pričajo, kako so se ritualni obrazci in ritualne geste običajnega sistema reševanja konfliktov ne le obdržali, temveč bili neposredno sprejeti v ritualnih obrazcih učenega prava.
V družbenih odnosih in interakcijah so spori ne le odraz nenehnega boja za resurse, temveč so družbeno konstitutivni, so vgrajeni v sistem družbenega reda. Spori namreč generirajo tudi zavezništva med različnimi skupinami, v preteklosti v glavnem sorodstveno oziroma klansko povezanih. To je globalni strukturni vidik sporov, lokalni ali partikularni vidik pa se v praksi kaže tako, da v boju za resurse v spletu posameznih okoliščin prevladajo tisti, ki uspejo združiti čim več različnih in pogosto konfliktnih lojalnih zavezništev, kar je očitno v našem obravnavanem sporu bolje uspevalo goriškim grofom kot pa oglejskim patriarhom. Toda njuna nasprotja so na njune teritorije privedla druge igralce: Benečane in Habsburžane.
Ključne besede: fajda, krvno maščevanje, dar, premirje, mir, oglejski patriarhi, goriški grofi, Momjan, Petrapilosa, Istra
