The knowledge of the students in Ljubljana about the external image appearance
of ~efurji has a ... more The knowledge of the students in Ljubljana about the external image appearance
of ~efurji has a neat, socially constructed form and content, and this means that we
are dealing with a Foucauldian discourse. A first glance, the innocent and amusing
descriptions of the clothes, fashion accessories, and behaviour of ~efurji are merely a
superficial aspect of the discourse about the ~efur as the “Other”, whose differs from
“Us” in an unbridgeable way. This difference is seen by the subjects of the discourse as
a consequence of the individual’s decision to belong to the ~efur subculture, suggesting
that their exclusion is their own choice. But if we consider the socio-historical context,
we find that the discourse about the ~efurji is part of the Slovene nationalist discourse
about “južnjaki” (southerners, pejorative expression), and as such one the mechanisms
of exclusion.
UVOD V zadnjih letih je v Ljubljani nastalo več skupin, ki »iščejo še drugačne poti in možnosti, ... more UVOD V zadnjih letih je v Ljubljani nastalo več skupin, ki »iščejo še drugačne poti in možnosti, kako bolj trajno in inovativno predstavljati in tržiti sodobno oblikovanje, rokodelstvo in umetnost« (Korun Hočevar 2014a: 16). skupine, kot so artMarket, arTish, Fairart, Umetniški sejem park Tabor in še nekatere druge, na primer slabše poznana (in zadnji dve leti nedejavna) Lokalni umetniki delujejo s tem namenom, da organizirajo sejme oziroma festivale, aktivni pa so tudi po spletu, predvsem v družabnih omrežjih in dnevnikih. 2 Kakor 1 raziskavo, na kateri temelji pričujoči prispevek, sem opravil v okviru projekta Zavoda Lab laar, Delavnica, polna nereda. Ob tem je bil izdan tudi zbornik z istim naslovom (Korun Hočevar 2014b). 2 Obravnavane prireditve kot festivale navadno definirajo organizatorji, kar je zdaj pogosta trženjska strategija, saj beseda »festival« implicira vesel, poseben dogodek (Kozorog 2011a: 61–62). V splošnem je za festivale značilno »tvorjenje začasno povezane skupnosti, predstavljanje oziroma uprizarjanje, obrednost, javnost, prazničnost, sodelovanje, kolektivnost, družabnost, obilje, izjemnost v času in Prispevek 1 obravnava sodobne rokodelske sejme v Ljubljani in njihovo vlogo v ustvarjanju medijske in družbene podobe Ljubljane. Opiše načine, kako skupine in posamezniki, ki pripravljajo in/ali sodelujejo na sejmih, reproducirajo specifične predstave, kulturno-identifikacijske možnosti in omejitve. V tem procesu je najbrž najpomembnejši pripomoček splet oziroma spletna družabna omrežja, ki krepijo vtis razsrediščene in demokratične paradigme kraja in hkrati reproducirajo družbeno-prostorske delitve. Sejmi in reprezentacije, ki jih vključeni pripisujejo sejem-skim prostorom in celotnemu mestu, poudarjajo specifične vrednote ter po prepričanju njihovih tvorcev pripomorejo k uveljavitvi Ljubljane v mednarodnem kontekstu. Prispevek nakaže, da se sejmi vključujejo v načrte mestne oblasti za »revitalizacijo« mestnega središča in ustvarjanje turistične Ljubljane, kar moramo, tako kot nastajanje obravnavanih identifikacij, razumeti v kontekstu poznega kapitalizma. Ključne besede: sodobni rokodelski sejmi, kreativne in-dustrije, reprezentacije Ljubljane, produkcija lokalnosti, urbana etnologija/antropologija
The paper focuses on the contemporary arts and crafts fairs in Ljubljana and their role in the creation of media and social image of Ljubljana. It describes the ways in which groups and individuals involved in preparation and/or realization of the fairs, reproduce specific images as well as possibilities and limitations for cultural identification. In this process, worldwide web and online social networks are arguably most important tools which, furthermore, contribute to the impression of a democratic association of cities. This impression is a crucial component of representation and identification, even if it serves to reproduce the hierarchal socio-spatial divisions. Arts and crafts fairs and the representations generated highlight specific values and, arguably, contribute to ever greater recognition of Ljubljana in an international context. Moreover, fairs form a part of the city authorities' plans for the " revitalization " of the city centre, which must be understood, along with the present identifications, as evolving in the context of late capitalism. Keywords: contemporary arts and crafts fairs, representations of Ljubljana, place making, production of locality, local identifications, urban ethnology/anthropology
Izvleček: Avtor v prispevku obravnava burn [pekočino], vidik vadbe fitnesa, ki je v družboslovni ... more Izvleček: Avtor v prispevku obravnava burn [pekočino], vidik vadbe fitnesa, ki je v družboslovni in humanistični obravnavi tega popularnokulturnega pojava ostal pretežno prezrt. Vadba fitnesa temelji na mnoštvu natančnih pravil, ki naj bi zagotavljala ne le lepo in mišičasto telo, ampak tudi izjemno zdravje in dobro počutje, veliko energije in moči. Burn pa predstavlja ekstatično izkustvo, ki občasno nastopi med najbolj napornimi vajami, a se izmika preračunljivosti pravil oziroma vadbe. Izhajajoč iz etnografske raziskave obisko-valcev fitnesov v Ljubljani avtor interpretira izkustva burn kot utelešeno doživetje predstav nekega kulturnega konteksta in kot izkustvo, ki v svojih najbolj intenzivnih trenutkih seže onkraj omenjenih predstav. Ključne besede: antropologija telesa, antropologija športa, vadba fitnesa, ekstatične prakse, burn Abstract: The article discusses burn or pekočina, an aspect of fitness training that has largely remained unexplored in social-scientific and humanistic writing about this popular-cultural phenomenon. Fitness training is based on a large number of exact training rules that are supposed to guarantee not only a beautiful and muscular body but exceptional health and well-being, high body energy and strength. Burn, however, is an ecstatic experience that occasionally occurs during the most demanding exercises with weights and at the same time evades the expediency of the rules of the exercises. Drawing upon ethnographic research among fitness-goers in Ljubljana, the author interprets the experiences of burn as embodied experiences of images of a specific cultural context and as an experience that, at most intense moments, goes beyond the said images.
Herr Timothy Ingold's revolution in science
The paper focuses on the work of the influential Bri... more Herr Timothy Ingold's revolution in science
The paper focuses on the work of the influential British anthropologist Tim Ingold, whose work is chosen on the basis of a thesis that it embodies a more general approach and sensibility in contemporary anthropology. Following Noys (2010), this approach and sensibility are described as complying with the contemporary affirmationist doxa. The paper identifies and analyses two key interlinked methodological steps with which Ingold aspires to restore “anthropology to life”. In Ingold’s writing these two steps – the overcoming of Cartesian tradition and the reversion of the logic of inversion of “official science” – are repeated in countless variants. Examples are taken from various ethnographic contexts and include such everyday activities as walking, sawing a plank, building, flying a kite, knitting, several techniques of writing, drawing, painting etc. However, these examples are principally used to illustrate, in quite elated terms, their essential unity with life. Life is, for Ingold, immanent to reality but has been, in Ingold’s terms, “installed inside things”. With the two mentioned methodological steps Ingold uncovers, or rather returns to what he deems as the true structure of reality. In the first instance he posits such ontology by proxy, using the examples of several hunter-gatherer and/or animistic peoples, while in the second he largely abandons the use of such a mediator ultimately directly affirming an asubjective vital power. The inconsistency between the first and second stance is, however, never worked out. Imagined as “meshwork” of entangled lines of life, movement and growth, the paper also addresses this allegedly alternative ontology, immanent to which is (the notion of) life. Furthermore, it is argued that by affirming the “meshwork” Ingold not only covers up the modern divide, but also moves towards re-enchantment of the world, erasing the arbitrary relation between the signifier and the signified, “drowning” the cogito in the vital flows of matter etc. By firstly outlining (the notion of) Life, the paper analyses the two methodological steps in relation to Ingold’s conception of the landscape and, especially, the “meshwork”. It is argued that Ingold, by positing the eternal, vital flows of the “meshwork”, with all the baggage that comes with it, posits the Big Other; such a starting point does not, it is argued, provide an viable basis for political action, such as, for example, tackling climate change. On the contrary, it provides a basis for continuing as before. In conclusion, the paper outlines some other political implications of Ingold’s writing concerning social space, arguing that the “meshwork” has strong affinities with the metaphysics of capitalism.
Izvleček: Prispevek obravnava delo vplivnega britanskega antropologa Tima Ingolda. V njegovem opusu identificira dva ključna medsebojno povezana metodološka prijema, s katerima želi »povrniti antropologijo k življenju«. S tema dvema prijemoma, ki dobivata v Ingoldovem delu mnogo različic, poskuša preseči dualizme kartezijanske tradicije in narediti prevrat logike inverzije »uradne znanosti«. Ingold se s tema prijemoma dokoplje oziroma vrne k tistemu, kar razume kot ustroj resničnosti. Zato besedilo obravnava tudi pojem »pleteža«, kot Ingold imenuje to domnevno alternativno ontologijo. Ta je neločljivo povezana s pojmom Življenja, z orisom katerega se prispevek začenja. Končuje pa se s prikazom nekaterih problematičnih vidikov Ingoldove antropologije na primeru ekologije in sodobnega družbenega prostora. Ključne besede: Tim Ingold, krajina, pletež, ekologija, kritika
Traditiones Skrb za krajine / Care for Landscapes , 2023
Prispevek obravnava izbrane primere »recitiranja« domačinov-skrbnikov krajine in skupnosti-s Solč... more Prispevek obravnava izbrane primere »recitiranja« domačinov-skrbnikov krajine in skupnosti-s Solčavskega. Dotikajo se skrbi za krajino in nekaterih njenih osrednjih torišč, in sicer institucionalnega varstva in turizma. Skrb za krajino je razumljena kot vrednotenjski in zaznavni odnos, zato govori o estetiki skrbi, kot njeno hrbtno stran pa predlaga estetsko kategorijo krhkosti. V sklepu prispevek pokaže, da je skrb del dialektike spremenljivosti in nespremenljivosti.
In recent years, recreational running has been growing in popularity in Slovenia, and it appears ... more In recent years, recreational running has been growing in popularity in Slovenia, and it appears that the trend will continue unabated. Simultaneously, practices of running and the meanings that people ascribe to them have also been diversifying. One such faction has evolved around and through running barefoot. Adherents of this particular way of running reject conventional running shoes as being potentially harmful to the human body and as an obstacle to an authentic way of running and perceiving the environment. Defined by its practitioners as the most natural mode of running, it necessitates a gradual accustoming to a barefoot running technique and the gradual development of feet to be able to withstand the demands of such running. Moreover, it requires novices to learn to perceive and to react to the contours of the ground in a specific manner. This learning takes place with the help of more experienced practitioners and with the help of exemplars embodied in some non-Modern peo...
In recent years, recreational running has been growing in popularity in Slovenia, and it
appears... more In recent years, recreational running has been growing in popularity in Slovenia, and it
appears that the trend will continue unabated. Simultaneously, practices of running and the
meanings that people ascribe to them have also been diversifying. One such faction has
evolved around and through running barefoot. Adherents of this particular way of running
reject conventional running shoes as being potentially harmful to the human body and as
an obstacle to an authentic way of running and perceiving the environment. Defined by its
practitioners as the most natural mode of running, it necessitates a gradual accustoming to
a barefoot running technique and the gradual development of feet to be able to withstand
the demands of such running. Moreover, it requires novices to learn to perceive and to
react to the contours of the ground in a specific manner. This learning takes place with the
help of more experienced practitioners and with the help of exemplars embodied in some
non-Modern peoples.
Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo letos praznuje 70-letnico. Ob tej priložnosti so ... more Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo letos praznuje 70-letnico. Ob tej priložnosti so nekateri priznani slovenski etno-logi in antropologi, ki so svoje znanje pridobivali na Oddelku in ga tam delijo z mlajšimi generacijami, organizirali mednarodno znanstveno konferenco z naslovom Onkraj esencializmov: Izzivi antropologije v 21. stoletju. Ker sodobna antropologija odmika pozornost od etnij, narodov in kultur ter se osredotoča na trans-nacionalne in kozmopolitske procese, stare paradigme, prepre-dene z metodološkim nacionalizmom, kulturalizmom in drugimi oblikami esencializma, ne zadostujejo več. Namen konference je bil raziskati in kritično pretehtati esencializme ter izmenjati poglede na njihove alternative, ki pa niso samoumevne, saj je esencializiranju tudi v procesualističnem pristopu težko ubežati. Priprave za konferenco so potekale več mesecev. Znanstveni od-bor so sestavljali Rajko Muršič, Niskač in Urša Valič. Pri sami izvedbi so sodelova-li tudi študentje in študentke z Oddelka. Konferenca je potekala med 25. in 27. novembrom 2010 na Od-delku za etnologijo in kulturno antropologijo in v Antonovem domu v Ljubljani. Udeležilo se je je več pomembnih antropolo-gov in antropologinj ter kolegov in kolegic iz sorodnih disciplin. Naj omenimo Thomasa Fillitza, Majo Povrzanović Frykman, Božidarja Jezernika, Petra Nasa, Martine Segalen, Franciska Vaz da Silvo, Vereno Stolcke in Ajurna Appaduraia, katerih delo je zaznamovalo sodobno antropologijo. Program je bil vsebinsko razdeljen na tri sklope, ki so jih na ju-tranjih plenarnih predavanjih odprli zgoraj omenjeni predava-telji. Prvi sklop se je nanašal na preteklost ter se je ukvarjal z zapuščino kontinentalnih etnologij in globalnih antropologij. Na delavnicah so razpravljali o etnologiji in kulturni antropologiji kot nacionalnem in (post)kolonialnem projektu, socialnem spo-minu in dediščini ter vprašanjih povedke v folkloristiki. V dru-gem sklopu so govorili o sedanjosti in soočili svoje poglede na svetovne sisteme, prostor in lokalnost ter razmišljali o razisko-valnih strategijah brez metodološkega esencializma. V tretjem sklopu, ki se je nanašal na prihodnost, so udeleženci razmišljali o (ne)praktičnosti antropologije, naravi v različnih družbenih kon-tekstih ter diskurzih telesa, zdravja in bolezni. Na sestanku po koncu delavnic so se člani EASA (European Association of Social Anthropologists) dogovorili o novi mreži znotraj združenja in jo poimenovali Network for applications of anthropological knowledge. Druženje obiskovalcev konference se je nadaljevalo tudi zunaj predavalnic: ob pijači in prigrizkih, ki so jih stregli študentje na Oddelku ter pri kosilu. Nekateri so stara in nova poznanstva raz-vijali tudi na zabavah na Metelkovi in v Rogu, zadnji dan pa na zaključni prireditvi na Gimnaziji Vič. S konferenco so bili zadovoljni tako organizatorji kot gostje. Čas bo pokazal, če je bil dosežen njen daljnosežni cilj – pripomoči k nadaljnjemu razvoju antropologije, ki se mora pri tem usmeriti nazaj v družbo in ji svoje znanje vračati. Prvi korak na tej poti je bil narejen z zavedanjem esencializmov in skupnim premi-slekom o alternativnih paradigmah v antropologiji, ki pa se je z uspešno konferenco šele začel.
dopoldneve smo namenili predavanjem, popoldne so udeležen-ci raziskovali na terenu, ob večerih sm... more dopoldneve smo namenili predavanjem, popoldne so udeležen-ci raziskovali na terenu, ob večerih smo predvajali filme. Izbiro tem smo prepustili predavateljem, vsi pa so se vsaj deloma na-vezovali na osrednjo temo, Soočanje izkušenj (post)tranzicije: Etnografske foto-zgodbe. Kot prva predavateljica je nastopila Sarah Lunaček Brumen, ki je predstavila nekaj bistvenih konceptov vizualne antropologije in udeležencem postregla z nekaj nasveti za terensko raziskova-nje. Sledili sta predavanji o materialni kulturi. Marija Krstić je spregovorila o vlogi materialne kulture v vsakdanjem življenju, Ljupčo Risteski pa je predstavil svoje raziskovanje materializa-cije socialnega spomina in politike identitet na primeru prenove Skopja. V zadnjem sklopu predavanj je Sandra Urem predstavila svojo analizo filmov Škole narodnog zdravlja, Miha Kozorog pa je predaval o preučevanju subkultur in življenja mladih. Osnovni program smo popestrili še z večernim dogajanjem v obliki filmskih projekcij. Ogledali smo si etnografske in doku-mentarne filme, ki so se dotikali zelo različnih tem, od ekologije do spominskih pričevanj o antifašističnem boju, svoje filme pa so predstavili tudi študenti. Z nami je sodeloval filmar Dimitar Anakiev, s katerim smo pripravili delavnico angažiranega do-kumentarnega filma in si ogledali njegov film o problematiki izbrisa z naslovom Slovenija, moja dežela. Vsaki projekciji je sledila diskusija. Del spremljevalnega programa smo namenili še obisku Muzeja sodobne umetnosti Metelkova in Slovenskega etnografskega muzeja. Pridobljeno znanje so študenti uporabili pri svojem terenskem raziskovanju. Razdelili so se v šest skupin, od katerih je vsaka opravila krajše etnografsko delo na poljubno izbrano temo. Ene so zanimale najbolj obiskane turistične točke. Drugi so razisko-vali simbole Evropske unije, ki jih je mogoče videti po mestu, in jih soočili z ostanki dediščine nekdanje Jugoslavije. Tretje so zanimali mestna tržnica in odnosi med branjevkami. Mnogi so raziskovali življenje na ulici. Izpostavili so problematiko pre-življanja z delom na ulici, nekateri pa so se osredotočili na ulič-ne glasbenike. Zadnja skupina si je za svoj objekt preučevanja izbrala kar svoje študentske kolege. Ob zaključku poletne šole je vsaka skupina predstavila svojo raziskavo v obliki foto-eseja oziroma kratkega filma. Da bi dobili kar najbolj izčrpne povratne informacije in se dogo-vorili o prihodnosti RA, smo zadnji dan organizirali evalvacijski sestanek. Vsi sodelujoči so izpostavili izbiro prostora na AKC Metelkova mesto kot dobro platformo za izvedbo poletne šole. S tem smo namreč izstopili iz togih okvirov, ki nam jih nare-kujejo izobraževalne institucije, in vzpostavili začasno, a avto-nomno polje delovanja, kar je imelo vrsto pozitivnih učinkov. Tradicionalno hierarhično razdelitev vlog, ki je utemeljena na dihotomiji med profesorji in študenti, smo na račun bolj sprošče-nih in enakovrednih odnosov med vsemi sodelujočimi postavili ob stran. Skušali smo spodbuditi dinamično medigro najrazlič-nejših mnenj, aspektov, pristopov, refleksij znotraj produkcije antropološkega znanja. Hkrati s podiranjem epistemoloških pre-prek so se razblinile tudi jezikovne bariere. V Infoshopu so tako ves teden odmevale pestre debate v vseh že obstoječih in sproti ustvarjenih bratskih jezikih. Prav zato smo se dogovorili, da tudi v prihodnje nadaljujemo tradicijo jezikovne pluralnosti. Čeprav bi radi videli, da se RA, tako kot podobne študentske iniciative, širi prek svojih meja, pa je prevladala težnja, da ostane šola, ki povezuje študente držav nekdanje SFRJ. Sodelujoči še naprej ostajamo v stiku in nudimo pomoč prihodnjim organizacijskim ekipam. Naše druženje se je končalo z odločitvijo, da se štafe-ta preda študentom Filozofske fakultete v Zagrebu. Roaming Anthropology … se nadaljuje. V Sloveniji deluje relativno veliko število etnoloških in/ali kul-turnoantropoloških društev, (pol)profesionalnih in amaterskih folklornih društev (slednjih pravzaprav kar mrgoli), ki bolj ali manj uspešno izpolnjujejo svoje naloge, se približujejo zadanim ciljem in z novačenjem novih rekrutov skrbijo za svojo repro-dukcijo. Ob njihovih razhajanjih in zbliževanjih bi nemara lahko trdili, da med njimi obstaja določeno rivalstvo, določena konku-renca. Če je verjeti v zadnjem času vse preveč razširjeni floskuli, da konkurenca zagotavlja višanje kakovosti, sili tekmece v širje-nje svoje ponudbe ter s tem odločilno prispeva k inovativnosti in raznovrstnosti, bi morala biti etnološko-antropološka scena pri nas nekoliko bolj pisana, kot je bila v preteklih letih. Ali med društvi, ki se tako ali drugače ukvarjajo s preučevanjem davnih in sodobnih ljudi ter njihovih načinov življenja, če se izrazimo z besedami Marvina Harrisa, vlada živahno sodelovanje ali na-gajanje, miren soobstoj ali ignoranca, je seveda stvar debate, a dejstvo, da obstaja več med seboj različnih društev, ostaja. Me-nimo, da je slovenska etnološko-antropološka scena v zadnjem letu postala bolj radoživa, da kaže več strasti in da je postala bolj odprta, a da kljub temu nekatere težave ostajajo. Tudi najmlajše in verjetno najbolj odprto etnološko in antropolo-ško društvo pri nas kljub vloženemu trudu za svobodnejši način delovanja pestijo nekatere težave, ki po našem mnenju izvirajo iz same oblike organiziranja njegovega notranjega in zunanjega delovanja. Navkljub vsem hvalevrednim dosedanjim dosežkom, aktualnim in prihodnjim možnostim poglabljanja praktičnega, razisko-valnega, empiričnega in teoretskega znanja, ki jih zagotavljajo vsa glavna društva pri nas, smo se nekateri počutili utesnjene v društvenih strukturah, kjer vladajo uveljavljeni in izkušen(ejš) i,
Zbornik Občutki mest: antropologija, umetnost, čutne transformacije vpe-
ljuje v slovenski prosto... more Zbornik Občutki mest: antropologija, umetnost, čutne transformacije vpe- ljuje v slovenski prostor nekatere novejše raziskovalne pristope in pre- mišljevanja zgodovinskih sprememb vsakdanjega življenja, čutnega za- znavanja in spominjanja v urbanih okoljih. Nastal je v okviru medna- rodne raziskave SENSOTRA – Čutne transformacije in transgeneracijski okoljski odnosi v Evropi med letoma 1950 in 2020 (ERC AdG 694893) na Univerzi Vzhodne Finske, vendar pa vključuje tudi prispevke avtoric in avtorjev, ki v omenjenem projektu niso sodelovali, a se v svojem delu vendarle ukvarjajo s povezanimi tematikami. Nabor disciplin, iz katerih izhajajo avtorice in avtorji zbornika, ni omejen le na etnologijo in kul- turno antropologijo, kar pa konec koncev velja tudi za sam projekt. S tem odseva večdisciplinarno oziroma meddisciplinarno naravo projekta SENSOTRA in poleg kulturologije in antropologije vključuje tudi zgo- dovino, heritologijo, etnomuzikologijo ter različna področja umetnosti. Skratka, osrednji cilj Občutkov mest je z različnih, ne le znanstvenih, tem- več tudi umetniških perspektiv osvetliti razvoj t. i. čutnih okoljskih od- nosov v obdobju od konca druge svetovne vojne pa do danes.
The knowledge of the students in Ljubljana about the external image appearance
of ~efurji has a ... more The knowledge of the students in Ljubljana about the external image appearance
of ~efurji has a neat, socially constructed form and content, and this means that we
are dealing with a Foucauldian discourse. A first glance, the innocent and amusing
descriptions of the clothes, fashion accessories, and behaviour of ~efurji are merely a
superficial aspect of the discourse about the ~efur as the “Other”, whose differs from
“Us” in an unbridgeable way. This difference is seen by the subjects of the discourse as
a consequence of the individual’s decision to belong to the ~efur subculture, suggesting
that their exclusion is their own choice. But if we consider the socio-historical context,
we find that the discourse about the ~efurji is part of the Slovene nationalist discourse
about “južnjaki” (southerners, pejorative expression), and as such one the mechanisms
of exclusion.
UVOD V zadnjih letih je v Ljubljani nastalo več skupin, ki »iščejo še drugačne poti in možnosti, ... more UVOD V zadnjih letih je v Ljubljani nastalo več skupin, ki »iščejo še drugačne poti in možnosti, kako bolj trajno in inovativno predstavljati in tržiti sodobno oblikovanje, rokodelstvo in umetnost« (Korun Hočevar 2014a: 16). skupine, kot so artMarket, arTish, Fairart, Umetniški sejem park Tabor in še nekatere druge, na primer slabše poznana (in zadnji dve leti nedejavna) Lokalni umetniki delujejo s tem namenom, da organizirajo sejme oziroma festivale, aktivni pa so tudi po spletu, predvsem v družabnih omrežjih in dnevnikih. 2 Kakor 1 raziskavo, na kateri temelji pričujoči prispevek, sem opravil v okviru projekta Zavoda Lab laar, Delavnica, polna nereda. Ob tem je bil izdan tudi zbornik z istim naslovom (Korun Hočevar 2014b). 2 Obravnavane prireditve kot festivale navadno definirajo organizatorji, kar je zdaj pogosta trženjska strategija, saj beseda »festival« implicira vesel, poseben dogodek (Kozorog 2011a: 61–62). V splošnem je za festivale značilno »tvorjenje začasno povezane skupnosti, predstavljanje oziroma uprizarjanje, obrednost, javnost, prazničnost, sodelovanje, kolektivnost, družabnost, obilje, izjemnost v času in Prispevek 1 obravnava sodobne rokodelske sejme v Ljubljani in njihovo vlogo v ustvarjanju medijske in družbene podobe Ljubljane. Opiše načine, kako skupine in posamezniki, ki pripravljajo in/ali sodelujejo na sejmih, reproducirajo specifične predstave, kulturno-identifikacijske možnosti in omejitve. V tem procesu je najbrž najpomembnejši pripomoček splet oziroma spletna družabna omrežja, ki krepijo vtis razsrediščene in demokratične paradigme kraja in hkrati reproducirajo družbeno-prostorske delitve. Sejmi in reprezentacije, ki jih vključeni pripisujejo sejem-skim prostorom in celotnemu mestu, poudarjajo specifične vrednote ter po prepričanju njihovih tvorcev pripomorejo k uveljavitvi Ljubljane v mednarodnem kontekstu. Prispevek nakaže, da se sejmi vključujejo v načrte mestne oblasti za »revitalizacijo« mestnega središča in ustvarjanje turistične Ljubljane, kar moramo, tako kot nastajanje obravnavanih identifikacij, razumeti v kontekstu poznega kapitalizma. Ključne besede: sodobni rokodelski sejmi, kreativne in-dustrije, reprezentacije Ljubljane, produkcija lokalnosti, urbana etnologija/antropologija
The paper focuses on the contemporary arts and crafts fairs in Ljubljana and their role in the creation of media and social image of Ljubljana. It describes the ways in which groups and individuals involved in preparation and/or realization of the fairs, reproduce specific images as well as possibilities and limitations for cultural identification. In this process, worldwide web and online social networks are arguably most important tools which, furthermore, contribute to the impression of a democratic association of cities. This impression is a crucial component of representation and identification, even if it serves to reproduce the hierarchal socio-spatial divisions. Arts and crafts fairs and the representations generated highlight specific values and, arguably, contribute to ever greater recognition of Ljubljana in an international context. Moreover, fairs form a part of the city authorities' plans for the " revitalization " of the city centre, which must be understood, along with the present identifications, as evolving in the context of late capitalism. Keywords: contemporary arts and crafts fairs, representations of Ljubljana, place making, production of locality, local identifications, urban ethnology/anthropology
Izvleček: Avtor v prispevku obravnava burn [pekočino], vidik vadbe fitnesa, ki je v družboslovni ... more Izvleček: Avtor v prispevku obravnava burn [pekočino], vidik vadbe fitnesa, ki je v družboslovni in humanistični obravnavi tega popularnokulturnega pojava ostal pretežno prezrt. Vadba fitnesa temelji na mnoštvu natančnih pravil, ki naj bi zagotavljala ne le lepo in mišičasto telo, ampak tudi izjemno zdravje in dobro počutje, veliko energije in moči. Burn pa predstavlja ekstatično izkustvo, ki občasno nastopi med najbolj napornimi vajami, a se izmika preračunljivosti pravil oziroma vadbe. Izhajajoč iz etnografske raziskave obisko-valcev fitnesov v Ljubljani avtor interpretira izkustva burn kot utelešeno doživetje predstav nekega kulturnega konteksta in kot izkustvo, ki v svojih najbolj intenzivnih trenutkih seže onkraj omenjenih predstav. Ključne besede: antropologija telesa, antropologija športa, vadba fitnesa, ekstatične prakse, burn Abstract: The article discusses burn or pekočina, an aspect of fitness training that has largely remained unexplored in social-scientific and humanistic writing about this popular-cultural phenomenon. Fitness training is based on a large number of exact training rules that are supposed to guarantee not only a beautiful and muscular body but exceptional health and well-being, high body energy and strength. Burn, however, is an ecstatic experience that occasionally occurs during the most demanding exercises with weights and at the same time evades the expediency of the rules of the exercises. Drawing upon ethnographic research among fitness-goers in Ljubljana, the author interprets the experiences of burn as embodied experiences of images of a specific cultural context and as an experience that, at most intense moments, goes beyond the said images.
Herr Timothy Ingold's revolution in science
The paper focuses on the work of the influential Bri... more Herr Timothy Ingold's revolution in science
The paper focuses on the work of the influential British anthropologist Tim Ingold, whose work is chosen on the basis of a thesis that it embodies a more general approach and sensibility in contemporary anthropology. Following Noys (2010), this approach and sensibility are described as complying with the contemporary affirmationist doxa. The paper identifies and analyses two key interlinked methodological steps with which Ingold aspires to restore “anthropology to life”. In Ingold’s writing these two steps – the overcoming of Cartesian tradition and the reversion of the logic of inversion of “official science” – are repeated in countless variants. Examples are taken from various ethnographic contexts and include such everyday activities as walking, sawing a plank, building, flying a kite, knitting, several techniques of writing, drawing, painting etc. However, these examples are principally used to illustrate, in quite elated terms, their essential unity with life. Life is, for Ingold, immanent to reality but has been, in Ingold’s terms, “installed inside things”. With the two mentioned methodological steps Ingold uncovers, or rather returns to what he deems as the true structure of reality. In the first instance he posits such ontology by proxy, using the examples of several hunter-gatherer and/or animistic peoples, while in the second he largely abandons the use of such a mediator ultimately directly affirming an asubjective vital power. The inconsistency between the first and second stance is, however, never worked out. Imagined as “meshwork” of entangled lines of life, movement and growth, the paper also addresses this allegedly alternative ontology, immanent to which is (the notion of) life. Furthermore, it is argued that by affirming the “meshwork” Ingold not only covers up the modern divide, but also moves towards re-enchantment of the world, erasing the arbitrary relation between the signifier and the signified, “drowning” the cogito in the vital flows of matter etc. By firstly outlining (the notion of) Life, the paper analyses the two methodological steps in relation to Ingold’s conception of the landscape and, especially, the “meshwork”. It is argued that Ingold, by positing the eternal, vital flows of the “meshwork”, with all the baggage that comes with it, posits the Big Other; such a starting point does not, it is argued, provide an viable basis for political action, such as, for example, tackling climate change. On the contrary, it provides a basis for continuing as before. In conclusion, the paper outlines some other political implications of Ingold’s writing concerning social space, arguing that the “meshwork” has strong affinities with the metaphysics of capitalism.
Izvleček: Prispevek obravnava delo vplivnega britanskega antropologa Tima Ingolda. V njegovem opusu identificira dva ključna medsebojno povezana metodološka prijema, s katerima želi »povrniti antropologijo k življenju«. S tema dvema prijemoma, ki dobivata v Ingoldovem delu mnogo različic, poskuša preseči dualizme kartezijanske tradicije in narediti prevrat logike inverzije »uradne znanosti«. Ingold se s tema prijemoma dokoplje oziroma vrne k tistemu, kar razume kot ustroj resničnosti. Zato besedilo obravnava tudi pojem »pleteža«, kot Ingold imenuje to domnevno alternativno ontologijo. Ta je neločljivo povezana s pojmom Življenja, z orisom katerega se prispevek začenja. Končuje pa se s prikazom nekaterih problematičnih vidikov Ingoldove antropologije na primeru ekologije in sodobnega družbenega prostora. Ključne besede: Tim Ingold, krajina, pletež, ekologija, kritika
Traditiones Skrb za krajine / Care for Landscapes , 2023
Prispevek obravnava izbrane primere »recitiranja« domačinov-skrbnikov krajine in skupnosti-s Solč... more Prispevek obravnava izbrane primere »recitiranja« domačinov-skrbnikov krajine in skupnosti-s Solčavskega. Dotikajo se skrbi za krajino in nekaterih njenih osrednjih torišč, in sicer institucionalnega varstva in turizma. Skrb za krajino je razumljena kot vrednotenjski in zaznavni odnos, zato govori o estetiki skrbi, kot njeno hrbtno stran pa predlaga estetsko kategorijo krhkosti. V sklepu prispevek pokaže, da je skrb del dialektike spremenljivosti in nespremenljivosti.
In recent years, recreational running has been growing in popularity in Slovenia, and it appears ... more In recent years, recreational running has been growing in popularity in Slovenia, and it appears that the trend will continue unabated. Simultaneously, practices of running and the meanings that people ascribe to them have also been diversifying. One such faction has evolved around and through running barefoot. Adherents of this particular way of running reject conventional running shoes as being potentially harmful to the human body and as an obstacle to an authentic way of running and perceiving the environment. Defined by its practitioners as the most natural mode of running, it necessitates a gradual accustoming to a barefoot running technique and the gradual development of feet to be able to withstand the demands of such running. Moreover, it requires novices to learn to perceive and to react to the contours of the ground in a specific manner. This learning takes place with the help of more experienced practitioners and with the help of exemplars embodied in some non-Modern peo...
In recent years, recreational running has been growing in popularity in Slovenia, and it
appears... more In recent years, recreational running has been growing in popularity in Slovenia, and it
appears that the trend will continue unabated. Simultaneously, practices of running and the
meanings that people ascribe to them have also been diversifying. One such faction has
evolved around and through running barefoot. Adherents of this particular way of running
reject conventional running shoes as being potentially harmful to the human body and as
an obstacle to an authentic way of running and perceiving the environment. Defined by its
practitioners as the most natural mode of running, it necessitates a gradual accustoming to
a barefoot running technique and the gradual development of feet to be able to withstand
the demands of such running. Moreover, it requires novices to learn to perceive and to
react to the contours of the ground in a specific manner. This learning takes place with the
help of more experienced practitioners and with the help of exemplars embodied in some
non-Modern peoples.
Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo letos praznuje 70-letnico. Ob tej priložnosti so ... more Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo letos praznuje 70-letnico. Ob tej priložnosti so nekateri priznani slovenski etno-logi in antropologi, ki so svoje znanje pridobivali na Oddelku in ga tam delijo z mlajšimi generacijami, organizirali mednarodno znanstveno konferenco z naslovom Onkraj esencializmov: Izzivi antropologije v 21. stoletju. Ker sodobna antropologija odmika pozornost od etnij, narodov in kultur ter se osredotoča na trans-nacionalne in kozmopolitske procese, stare paradigme, prepre-dene z metodološkim nacionalizmom, kulturalizmom in drugimi oblikami esencializma, ne zadostujejo več. Namen konference je bil raziskati in kritično pretehtati esencializme ter izmenjati poglede na njihove alternative, ki pa niso samoumevne, saj je esencializiranju tudi v procesualističnem pristopu težko ubežati. Priprave za konferenco so potekale več mesecev. Znanstveni od-bor so sestavljali Rajko Muršič, Niskač in Urša Valič. Pri sami izvedbi so sodelova-li tudi študentje in študentke z Oddelka. Konferenca je potekala med 25. in 27. novembrom 2010 na Od-delku za etnologijo in kulturno antropologijo in v Antonovem domu v Ljubljani. Udeležilo se je je več pomembnih antropolo-gov in antropologinj ter kolegov in kolegic iz sorodnih disciplin. Naj omenimo Thomasa Fillitza, Majo Povrzanović Frykman, Božidarja Jezernika, Petra Nasa, Martine Segalen, Franciska Vaz da Silvo, Vereno Stolcke in Ajurna Appaduraia, katerih delo je zaznamovalo sodobno antropologijo. Program je bil vsebinsko razdeljen na tri sklope, ki so jih na ju-tranjih plenarnih predavanjih odprli zgoraj omenjeni predava-telji. Prvi sklop se je nanašal na preteklost ter se je ukvarjal z zapuščino kontinentalnih etnologij in globalnih antropologij. Na delavnicah so razpravljali o etnologiji in kulturni antropologiji kot nacionalnem in (post)kolonialnem projektu, socialnem spo-minu in dediščini ter vprašanjih povedke v folkloristiki. V dru-gem sklopu so govorili o sedanjosti in soočili svoje poglede na svetovne sisteme, prostor in lokalnost ter razmišljali o razisko-valnih strategijah brez metodološkega esencializma. V tretjem sklopu, ki se je nanašal na prihodnost, so udeleženci razmišljali o (ne)praktičnosti antropologije, naravi v različnih družbenih kon-tekstih ter diskurzih telesa, zdravja in bolezni. Na sestanku po koncu delavnic so se člani EASA (European Association of Social Anthropologists) dogovorili o novi mreži znotraj združenja in jo poimenovali Network for applications of anthropological knowledge. Druženje obiskovalcev konference se je nadaljevalo tudi zunaj predavalnic: ob pijači in prigrizkih, ki so jih stregli študentje na Oddelku ter pri kosilu. Nekateri so stara in nova poznanstva raz-vijali tudi na zabavah na Metelkovi in v Rogu, zadnji dan pa na zaključni prireditvi na Gimnaziji Vič. S konferenco so bili zadovoljni tako organizatorji kot gostje. Čas bo pokazal, če je bil dosežen njen daljnosežni cilj – pripomoči k nadaljnjemu razvoju antropologije, ki se mora pri tem usmeriti nazaj v družbo in ji svoje znanje vračati. Prvi korak na tej poti je bil narejen z zavedanjem esencializmov in skupnim premi-slekom o alternativnih paradigmah v antropologiji, ki pa se je z uspešno konferenco šele začel.
dopoldneve smo namenili predavanjem, popoldne so udeležen-ci raziskovali na terenu, ob večerih sm... more dopoldneve smo namenili predavanjem, popoldne so udeležen-ci raziskovali na terenu, ob večerih smo predvajali filme. Izbiro tem smo prepustili predavateljem, vsi pa so se vsaj deloma na-vezovali na osrednjo temo, Soočanje izkušenj (post)tranzicije: Etnografske foto-zgodbe. Kot prva predavateljica je nastopila Sarah Lunaček Brumen, ki je predstavila nekaj bistvenih konceptov vizualne antropologije in udeležencem postregla z nekaj nasveti za terensko raziskova-nje. Sledili sta predavanji o materialni kulturi. Marija Krstić je spregovorila o vlogi materialne kulture v vsakdanjem življenju, Ljupčo Risteski pa je predstavil svoje raziskovanje materializa-cije socialnega spomina in politike identitet na primeru prenove Skopja. V zadnjem sklopu predavanj je Sandra Urem predstavila svojo analizo filmov Škole narodnog zdravlja, Miha Kozorog pa je predaval o preučevanju subkultur in življenja mladih. Osnovni program smo popestrili še z večernim dogajanjem v obliki filmskih projekcij. Ogledali smo si etnografske in doku-mentarne filme, ki so se dotikali zelo različnih tem, od ekologije do spominskih pričevanj o antifašističnem boju, svoje filme pa so predstavili tudi študenti. Z nami je sodeloval filmar Dimitar Anakiev, s katerim smo pripravili delavnico angažiranega do-kumentarnega filma in si ogledali njegov film o problematiki izbrisa z naslovom Slovenija, moja dežela. Vsaki projekciji je sledila diskusija. Del spremljevalnega programa smo namenili še obisku Muzeja sodobne umetnosti Metelkova in Slovenskega etnografskega muzeja. Pridobljeno znanje so študenti uporabili pri svojem terenskem raziskovanju. Razdelili so se v šest skupin, od katerih je vsaka opravila krajše etnografsko delo na poljubno izbrano temo. Ene so zanimale najbolj obiskane turistične točke. Drugi so razisko-vali simbole Evropske unije, ki jih je mogoče videti po mestu, in jih soočili z ostanki dediščine nekdanje Jugoslavije. Tretje so zanimali mestna tržnica in odnosi med branjevkami. Mnogi so raziskovali življenje na ulici. Izpostavili so problematiko pre-življanja z delom na ulici, nekateri pa so se osredotočili na ulič-ne glasbenike. Zadnja skupina si je za svoj objekt preučevanja izbrala kar svoje študentske kolege. Ob zaključku poletne šole je vsaka skupina predstavila svojo raziskavo v obliki foto-eseja oziroma kratkega filma. Da bi dobili kar najbolj izčrpne povratne informacije in se dogo-vorili o prihodnosti RA, smo zadnji dan organizirali evalvacijski sestanek. Vsi sodelujoči so izpostavili izbiro prostora na AKC Metelkova mesto kot dobro platformo za izvedbo poletne šole. S tem smo namreč izstopili iz togih okvirov, ki nam jih nare-kujejo izobraževalne institucije, in vzpostavili začasno, a avto-nomno polje delovanja, kar je imelo vrsto pozitivnih učinkov. Tradicionalno hierarhično razdelitev vlog, ki je utemeljena na dihotomiji med profesorji in študenti, smo na račun bolj sprošče-nih in enakovrednih odnosov med vsemi sodelujočimi postavili ob stran. Skušali smo spodbuditi dinamično medigro najrazlič-nejših mnenj, aspektov, pristopov, refleksij znotraj produkcije antropološkega znanja. Hkrati s podiranjem epistemoloških pre-prek so se razblinile tudi jezikovne bariere. V Infoshopu so tako ves teden odmevale pestre debate v vseh že obstoječih in sproti ustvarjenih bratskih jezikih. Prav zato smo se dogovorili, da tudi v prihodnje nadaljujemo tradicijo jezikovne pluralnosti. Čeprav bi radi videli, da se RA, tako kot podobne študentske iniciative, širi prek svojih meja, pa je prevladala težnja, da ostane šola, ki povezuje študente držav nekdanje SFRJ. Sodelujoči še naprej ostajamo v stiku in nudimo pomoč prihodnjim organizacijskim ekipam. Naše druženje se je končalo z odločitvijo, da se štafe-ta preda študentom Filozofske fakultete v Zagrebu. Roaming Anthropology … se nadaljuje. V Sloveniji deluje relativno veliko število etnoloških in/ali kul-turnoantropoloških društev, (pol)profesionalnih in amaterskih folklornih društev (slednjih pravzaprav kar mrgoli), ki bolj ali manj uspešno izpolnjujejo svoje naloge, se približujejo zadanim ciljem in z novačenjem novih rekrutov skrbijo za svojo repro-dukcijo. Ob njihovih razhajanjih in zbliževanjih bi nemara lahko trdili, da med njimi obstaja določeno rivalstvo, določena konku-renca. Če je verjeti v zadnjem času vse preveč razširjeni floskuli, da konkurenca zagotavlja višanje kakovosti, sili tekmece v širje-nje svoje ponudbe ter s tem odločilno prispeva k inovativnosti in raznovrstnosti, bi morala biti etnološko-antropološka scena pri nas nekoliko bolj pisana, kot je bila v preteklih letih. Ali med društvi, ki se tako ali drugače ukvarjajo s preučevanjem davnih in sodobnih ljudi ter njihovih načinov življenja, če se izrazimo z besedami Marvina Harrisa, vlada živahno sodelovanje ali na-gajanje, miren soobstoj ali ignoranca, je seveda stvar debate, a dejstvo, da obstaja več med seboj različnih društev, ostaja. Me-nimo, da je slovenska etnološko-antropološka scena v zadnjem letu postala bolj radoživa, da kaže več strasti in da je postala bolj odprta, a da kljub temu nekatere težave ostajajo. Tudi najmlajše in verjetno najbolj odprto etnološko in antropolo-ško društvo pri nas kljub vloženemu trudu za svobodnejši način delovanja pestijo nekatere težave, ki po našem mnenju izvirajo iz same oblike organiziranja njegovega notranjega in zunanjega delovanja. Navkljub vsem hvalevrednim dosedanjim dosežkom, aktualnim in prihodnjim možnostim poglabljanja praktičnega, razisko-valnega, empiričnega in teoretskega znanja, ki jih zagotavljajo vsa glavna društva pri nas, smo se nekateri počutili utesnjene v društvenih strukturah, kjer vladajo uveljavljeni in izkušen(ejš) i,
Zbornik Občutki mest: antropologija, umetnost, čutne transformacije vpe-
ljuje v slovenski prosto... more Zbornik Občutki mest: antropologija, umetnost, čutne transformacije vpe- ljuje v slovenski prostor nekatere novejše raziskovalne pristope in pre- mišljevanja zgodovinskih sprememb vsakdanjega življenja, čutnega za- znavanja in spominjanja v urbanih okoljih. Nastal je v okviru medna- rodne raziskave SENSOTRA – Čutne transformacije in transgeneracijski okoljski odnosi v Evropi med letoma 1950 in 2020 (ERC AdG 694893) na Univerzi Vzhodne Finske, vendar pa vključuje tudi prispevke avtoric in avtorjev, ki v omenjenem projektu niso sodelovali, a se v svojem delu vendarle ukvarjajo s povezanimi tematikami. Nabor disciplin, iz katerih izhajajo avtorice in avtorji zbornika, ni omejen le na etnologijo in kul- turno antropologijo, kar pa konec koncev velja tudi za sam projekt. S tem odseva večdisciplinarno oziroma meddisciplinarno naravo projekta SENSOTRA in poleg kulturologije in antropologije vključuje tudi zgo- dovino, heritologijo, etnomuzikologijo ter različna področja umetnosti. Skratka, osrednji cilj Občutkov mest je z različnih, ne le znanstvenih, tem- več tudi umetniških perspektiv osvetliti razvoj t. i. čutnih okoljskih od- nosov v obdobju od konca druge svetovne vojne pa do danes.
Uploads
Papers
of ~efurji has a neat, socially constructed form and content, and this means that we
are dealing with a Foucauldian discourse. A first glance, the innocent and amusing
descriptions of the clothes, fashion accessories, and behaviour of ~efurji are merely a
superficial aspect of the discourse about the ~efur as the “Other”, whose differs from
“Us” in an unbridgeable way. This difference is seen by the subjects of the discourse as
a consequence of the individual’s decision to belong to the ~efur subculture, suggesting
that their exclusion is their own choice. But if we consider the socio-historical context,
we find that the discourse about the ~efurji is part of the Slovene nationalist discourse
about “južnjaki” (southerners, pejorative expression), and as such one the mechanisms
of exclusion.
The paper focuses on the contemporary arts and crafts fairs in Ljubljana and their role in the creation of media and social image of Ljubljana. It describes the ways in which groups and individuals involved in preparation and/or realization of the fairs, reproduce specific images as well as possibilities and limitations for cultural identification. In this process, worldwide web and online social networks are arguably most important tools which, furthermore, contribute to the impression of a democratic association of cities. This impression is a crucial component of representation and identification, even if it serves to reproduce the hierarchal socio-spatial divisions. Arts and crafts fairs and the representations generated highlight specific values and, arguably, contribute to ever greater recognition of Ljubljana in an international context. Moreover, fairs form a part of the city authorities' plans for the " revitalization " of the city centre, which must be understood, along with the present identifications, as evolving in the context of late capitalism. Keywords: contemporary arts and crafts fairs, representations of Ljubljana, place making, production of locality, local identifications, urban ethnology/anthropology
The paper focuses on the work of the influential British anthropologist Tim Ingold, whose work is chosen on the basis of a
thesis that it embodies a more general approach and sensibility in contemporary anthropology. Following Noys (2010), this approach
and sensibility are described as complying with the contemporary affirmationist doxa. The paper identifies and analyses
two key interlinked methodological steps with which Ingold aspires to restore “anthropology to life”. In Ingold’s writing
these two steps – the overcoming of Cartesian tradition and the reversion of the logic of inversion of “official science” – are
repeated in countless variants. Examples are taken from various ethnographic contexts and include such everyday activities as
walking, sawing a plank, building, flying a kite, knitting, several techniques of writing, drawing, painting etc. However, these
examples are principally used to illustrate, in quite elated terms, their essential unity with life. Life is, for Ingold, immanent to
reality but has been, in Ingold’s terms, “installed inside things”. With the two mentioned methodological steps Ingold uncovers,
or rather returns to what he deems as the true structure of reality. In the first instance he posits such ontology by proxy,
using the examples of several hunter-gatherer and/or animistic peoples, while in the second he largely abandons the use of
such a mediator ultimately directly affirming an asubjective vital power. The inconsistency between the first and second stance
is, however, never worked out.
Imagined as “meshwork” of entangled lines of life, movement and growth, the paper also addresses this allegedly alternative
ontology, immanent to which is (the notion of) life. Furthermore, it is argued that by affirming the “meshwork” Ingold not only
covers up the modern divide, but also moves towards re-enchantment of the world, erasing the arbitrary relation between the
signifier and the signified, “drowning” the cogito in the vital flows of matter etc. By firstly outlining (the notion of) Life, the
paper analyses the two methodological steps in relation to Ingold’s conception of the landscape and, especially, the “meshwork”.
It is argued that Ingold, by positing the eternal, vital flows of the “meshwork”, with all the baggage that comes with
it, posits the Big Other; such a starting point does not, it is argued, provide an viable basis for political action, such as, for example,
tackling climate change. On the contrary, it provides a basis for continuing as before. In conclusion, the paper outlines
some other political implications of Ingold’s writing concerning social space, arguing that the “meshwork” has strong affinities
with the metaphysics of capitalism.
Izvleček: Prispevek obravnava delo vplivnega britanskega
antropologa Tima Ingolda. V njegovem opusu identificira dva
ključna medsebojno povezana metodološka prijema, s katerima
želi »povrniti antropologijo k življenju«. S tema dvema prijemoma,
ki dobivata v Ingoldovem delu mnogo različic, poskuša preseči
dualizme kartezijanske tradicije in narediti prevrat logike inverzije
»uradne znanosti«. Ingold se s tema prijemoma dokoplje
oziroma vrne k tistemu, kar razume kot ustroj resničnosti. Zato
besedilo obravnava tudi pojem »pleteža«, kot Ingold imenuje to
domnevno alternativno ontologijo. Ta je neločljivo povezana s
pojmom Življenja, z orisom katerega se prispevek začenja. Končuje
pa se s prikazom nekaterih problematičnih vidikov Ingoldove
antropologije na primeru ekologije in sodobnega družbenega
prostora.
Ključne besede: Tim Ingold, krajina, pletež, ekologija, kritika
appears that the trend will continue unabated. Simultaneously, practices of running and the
meanings that people ascribe to them have also been diversifying. One such faction has
evolved around and through running barefoot. Adherents of this particular way of running
reject conventional running shoes as being potentially harmful to the human body and as
an obstacle to an authentic way of running and perceiving the environment. Defined by its
practitioners as the most natural mode of running, it necessitates a gradual accustoming to
a barefoot running technique and the gradual development of feet to be able to withstand
the demands of such running. Moreover, it requires novices to learn to perceive and to
react to the contours of the ground in a specific manner. This learning takes place with the
help of more experienced practitioners and with the help of exemplars embodied in some
non-Modern peoples.
Reports and reviews
Books
ljuje v slovenski prostor nekatere novejše raziskovalne pristope in pre-
mišljevanja zgodovinskih sprememb vsakdanjega življenja, čutnega za-
znavanja in spominjanja v urbanih okoljih. Nastal je v okviru medna-
rodne raziskave SENSOTRA – Čutne transformacije in transgeneracijski
okoljski odnosi v Evropi med letoma 1950 in 2020 (ERC AdG 694893)
na Univerzi Vzhodne Finske, vendar pa vključuje tudi prispevke avtoric
in avtorjev, ki v omenjenem projektu niso sodelovali, a se v svojem delu
vendarle ukvarjajo s povezanimi tematikami. Nabor disciplin, iz katerih
izhajajo avtorice in avtorji zbornika, ni omejen le na etnologijo in kul-
turno antropologijo, kar pa konec koncev velja tudi za sam projekt. S
tem odseva večdisciplinarno oziroma meddisciplinarno naravo projekta SENSOTRA in poleg kulturologije in antropologije vključuje tudi zgo-
dovino, heritologijo, etnomuzikologijo ter različna področja umetnosti.
Skratka, osrednji cilj Občutkov mest je z različnih, ne le znanstvenih, tem-
več tudi umetniških perspektiv osvetliti razvoj t. i. čutnih okoljskih od-
nosov v obdobju od konca druge svetovne vojne pa do danes.
of ~efurji has a neat, socially constructed form and content, and this means that we
are dealing with a Foucauldian discourse. A first glance, the innocent and amusing
descriptions of the clothes, fashion accessories, and behaviour of ~efurji are merely a
superficial aspect of the discourse about the ~efur as the “Other”, whose differs from
“Us” in an unbridgeable way. This difference is seen by the subjects of the discourse as
a consequence of the individual’s decision to belong to the ~efur subculture, suggesting
that their exclusion is their own choice. But if we consider the socio-historical context,
we find that the discourse about the ~efurji is part of the Slovene nationalist discourse
about “južnjaki” (southerners, pejorative expression), and as such one the mechanisms
of exclusion.
The paper focuses on the contemporary arts and crafts fairs in Ljubljana and their role in the creation of media and social image of Ljubljana. It describes the ways in which groups and individuals involved in preparation and/or realization of the fairs, reproduce specific images as well as possibilities and limitations for cultural identification. In this process, worldwide web and online social networks are arguably most important tools which, furthermore, contribute to the impression of a democratic association of cities. This impression is a crucial component of representation and identification, even if it serves to reproduce the hierarchal socio-spatial divisions. Arts and crafts fairs and the representations generated highlight specific values and, arguably, contribute to ever greater recognition of Ljubljana in an international context. Moreover, fairs form a part of the city authorities' plans for the " revitalization " of the city centre, which must be understood, along with the present identifications, as evolving in the context of late capitalism. Keywords: contemporary arts and crafts fairs, representations of Ljubljana, place making, production of locality, local identifications, urban ethnology/anthropology
The paper focuses on the work of the influential British anthropologist Tim Ingold, whose work is chosen on the basis of a
thesis that it embodies a more general approach and sensibility in contemporary anthropology. Following Noys (2010), this approach
and sensibility are described as complying with the contemporary affirmationist doxa. The paper identifies and analyses
two key interlinked methodological steps with which Ingold aspires to restore “anthropology to life”. In Ingold’s writing
these two steps – the overcoming of Cartesian tradition and the reversion of the logic of inversion of “official science” – are
repeated in countless variants. Examples are taken from various ethnographic contexts and include such everyday activities as
walking, sawing a plank, building, flying a kite, knitting, several techniques of writing, drawing, painting etc. However, these
examples are principally used to illustrate, in quite elated terms, their essential unity with life. Life is, for Ingold, immanent to
reality but has been, in Ingold’s terms, “installed inside things”. With the two mentioned methodological steps Ingold uncovers,
or rather returns to what he deems as the true structure of reality. In the first instance he posits such ontology by proxy,
using the examples of several hunter-gatherer and/or animistic peoples, while in the second he largely abandons the use of
such a mediator ultimately directly affirming an asubjective vital power. The inconsistency between the first and second stance
is, however, never worked out.
Imagined as “meshwork” of entangled lines of life, movement and growth, the paper also addresses this allegedly alternative
ontology, immanent to which is (the notion of) life. Furthermore, it is argued that by affirming the “meshwork” Ingold not only
covers up the modern divide, but also moves towards re-enchantment of the world, erasing the arbitrary relation between the
signifier and the signified, “drowning” the cogito in the vital flows of matter etc. By firstly outlining (the notion of) Life, the
paper analyses the two methodological steps in relation to Ingold’s conception of the landscape and, especially, the “meshwork”.
It is argued that Ingold, by positing the eternal, vital flows of the “meshwork”, with all the baggage that comes with
it, posits the Big Other; such a starting point does not, it is argued, provide an viable basis for political action, such as, for example,
tackling climate change. On the contrary, it provides a basis for continuing as before. In conclusion, the paper outlines
some other political implications of Ingold’s writing concerning social space, arguing that the “meshwork” has strong affinities
with the metaphysics of capitalism.
Izvleček: Prispevek obravnava delo vplivnega britanskega
antropologa Tima Ingolda. V njegovem opusu identificira dva
ključna medsebojno povezana metodološka prijema, s katerima
želi »povrniti antropologijo k življenju«. S tema dvema prijemoma,
ki dobivata v Ingoldovem delu mnogo različic, poskuša preseči
dualizme kartezijanske tradicije in narediti prevrat logike inverzije
»uradne znanosti«. Ingold se s tema prijemoma dokoplje
oziroma vrne k tistemu, kar razume kot ustroj resničnosti. Zato
besedilo obravnava tudi pojem »pleteža«, kot Ingold imenuje to
domnevno alternativno ontologijo. Ta je neločljivo povezana s
pojmom Življenja, z orisom katerega se prispevek začenja. Končuje
pa se s prikazom nekaterih problematičnih vidikov Ingoldove
antropologije na primeru ekologije in sodobnega družbenega
prostora.
Ključne besede: Tim Ingold, krajina, pletež, ekologija, kritika
appears that the trend will continue unabated. Simultaneously, practices of running and the
meanings that people ascribe to them have also been diversifying. One such faction has
evolved around and through running barefoot. Adherents of this particular way of running
reject conventional running shoes as being potentially harmful to the human body and as
an obstacle to an authentic way of running and perceiving the environment. Defined by its
practitioners as the most natural mode of running, it necessitates a gradual accustoming to
a barefoot running technique and the gradual development of feet to be able to withstand
the demands of such running. Moreover, it requires novices to learn to perceive and to
react to the contours of the ground in a specific manner. This learning takes place with the
help of more experienced practitioners and with the help of exemplars embodied in some
non-Modern peoples.
ljuje v slovenski prostor nekatere novejše raziskovalne pristope in pre-
mišljevanja zgodovinskih sprememb vsakdanjega življenja, čutnega za-
znavanja in spominjanja v urbanih okoljih. Nastal je v okviru medna-
rodne raziskave SENSOTRA – Čutne transformacije in transgeneracijski
okoljski odnosi v Evropi med letoma 1950 in 2020 (ERC AdG 694893)
na Univerzi Vzhodne Finske, vendar pa vključuje tudi prispevke avtoric
in avtorjev, ki v omenjenem projektu niso sodelovali, a se v svojem delu
vendarle ukvarjajo s povezanimi tematikami. Nabor disciplin, iz katerih
izhajajo avtorice in avtorji zbornika, ni omejen le na etnologijo in kul-
turno antropologijo, kar pa konec koncev velja tudi za sam projekt. S
tem odseva večdisciplinarno oziroma meddisciplinarno naravo projekta SENSOTRA in poleg kulturologije in antropologije vključuje tudi zgo-
dovino, heritologijo, etnomuzikologijo ter različna področja umetnosti.
Skratka, osrednji cilj Občutkov mest je z različnih, ne le znanstvenih, tem-
več tudi umetniških perspektiv osvetliti razvoj t. i. čutnih okoljskih od-
nosov v obdobju od konca druge svetovne vojne pa do danes.