[go: up one dir, main page]

Pojdi na vsebino

Wildspitze

Wildspitze
Wildspitze gledano s severovzhoda, z južnim vrhom levo in zasneženim severnim vrhom desno.
Najvišja točka
Nadm. višina3.770 m
Prominenca2.261 m (4. v Alpah)
Izolacija48,5 km
Matični vrhOrtler (Finsteraarhorn)
SeznamUltra
Koordinate46°53′07″N 10°52′02″E / 46.88528°N 10.86722°E / 46.88528; 10.86722
Geografija
Wildspitze se nahaja v Avstrija
Wildspitze
Wildspitze
Avstrija
LegaSeverna Tirolska, Avstrija
GorovjeÖtztalske Alpe
Pristopi
Prvi pristopLeander Klotz in kolega kmet leta 1848
Najlažji pristoposnovni snežni vzpon
Wildspitze (ena tretjina z leve) pogled z gore Hinterer Brunnkogel, najvišje točke smučišča na ledeniku Pitztal. Tik zraven je Hinterer Brochkogel, pod Wildspitze leži ledenik Taschachferner. V spodnjem levem kotu je sedlo Mittelbergjoch, preko katerega se na poti navzgor dostopa na Taschachferner.

Wildspitze (nemška izgovarjava: [ˈvɪltˌʃpɪt͡sə] (poslušaj)) je najvišja gora v Ötztalskih Alpah in na Severnem Tirolskem ter druga najvišja gora v Avstriji za Velikim Klekom in po relativni višini (2261 m) četrti vrh Alp ter petnajsti vrh Evrope.

Lokacija

[uredi | uredi kodo]

Wildspitze je na grebenu, imenovanem Weißkamm (»beli greben«), ki se pri Weißkugelu združi z glavno verigo Alp. Njegov severni in zahodni breg tvorita konec doline Pitz, medtem ko se južni in vzhodni breg dvigata nad zgornjim koncem Ötztala. Gora ima dva vrhova, s skalnatim južnim vrhom (3768 m ali po večini drugih virov 3770 m[1][2]) in s firnom pokritim severnim vrhom na približno 3760 m.[3][4] Gora je s treh strani obdana z ledeniki, od katerih je Taschachferner (na 8. km 2) je največji. Severna stena 50° je priljubljena pri lednih plezalcih.

Pogled z vrha omejuje le ukrivljenost Zemlje. Na vzhodu se vidi do Velikega Kleka, na zahodu pa do Finsteraarhorna.

Najbližja višja gora je Ortler, 48,5 km stran na Južnem Tirolskem.

Zgodnji vzponi

[uredi | uredi kodo]

Prvi zabeležen poskus na Wildspitze sta leta 1847 opravila Hermann in Adolf Schlagintweit, ki sta verjetno dosegla točko na 3552 m na severovzhodnem grebenu.[2] Prvi uspešen vzpon je leta 1848 opravil Leander Klotz, vodnik in kmet v Rofenhöfeju ob vznožju gore (danes del Söldna), in drugi, neimenovan lokalen kmet. Avgusta 1857 so bratje Nikodem, Leander in Hans Klotz vodili Josepha Antona Spechta trgovca z Dunaja, na vrh za drugi vzpon. Severni vrh je bil nekoliko višji, takrat je bil izmerjen na 11.947 dunajskih čevljev ali 3.776 m,[5] vendar je bil južni vrh boljše razgledišče, zato so se povzpeli nanj. 29. avgusta 1861 sta Nikodem in Leander Klotz ponovno vodila Anthona von Ruthnerja in Friedricha R. von Enderesa, oba z Dunaja, na južni vrh. Med enournim bivanjem na vrhu je Leander prehodil severni vrh, kar je kasneje obveljalo za prvi vzpon na glavni vrh Wildspitze.[5] Vendar pa je do konca 20. stoletja taljenje snega znižalo severni vrh na približno 3765 m,[3] tako da je južni vrh postal najvišja točka in 1848 leto prvega vzpona.

Najpogostejša pot na vrh je od koče Breslauer Hut, do katere se dostopamo iz vasi Vent (1900 m n. v.). Večina plezalcev prespi v koči ali v šotoru in naslednji dan nadaljuje na vrh (približno 4 ure od Breslauerhütte).

Alternativna pot gre od koče Braunschweiger Hut na območju ledenika Pitztaler. Od koče pot preči ledenike do Mittelbergjocha (glej desno sliko, blizu spodnjega levega kota), nato pa preči z razpokami polno območje ledenika Taschachferner do vrha Wildspitze. Povprečni čas, porabljen za to turo, je 6,5 ure.

Podnebje

[uredi | uredi kodo]

Wildspitze ima podnebje tundre (Köppen ET).

Reference

[uredi | uredi kodo]
  1. The Austrian Alpine Club's Alpine Club map of the Ötztal Alps
  2. 2,0 2,1 Walter Klier, Ötztaler Alpen: ein Führer für Täler, Hütten und Berge, Rother, Munich, 14th print, 2006.
  3. 3,0 3,1 Bergsteiger, januar 2001, page 25.
  4. Richard Goedeke: 3000er in den Nordalpen., Bruckmann Verlag, Munich, 2004, ISBN 978-3-7654-4746-4, page 93.
  5. 5,0 5,1 Anthon von Ruthner, Ersteigung der hohen Wildspitze im Oetzthale, Mittheilungen der Kaiserlichen=Königlichen Geographischen Gesellschaft, pp. 216–243.

Zunanje povezave

[uredi | uredi kodo]