[go: up one dir, main page]
Pojdi na vsebino

Papež Anastazij I.

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Sveti Anastazij I. 
Začetek papeževanja27. november 399
Konec papeževanja19. december 401
PredhodnikSiricij
NaslednikInocenc I.
Redovi
Položaj39. papež
Osebni podatki
RojstvoΑnastasius
340
Rim, Rimsko cesarstvo
Smrt20. december 401
Rim, Rimsko cesarstvo
PokopanPoncijanove katakombe, Rim
NarodnostRimljan
Staršioče Marko Maximus (prezbiter) [1]
Svetništvo
God19. december
Svetnik vAnglikanska cerkev
Pravoslavna cerkev
Luteranci
Rimokatoliška cerkev
Kanonizacijarazglašalec
predtridentinsko obdobje
Drugi papeži z imenom Anastazij
Catholic-hierarchy.org

Anastazij I. je bil rimski škof (papež) Rimskokatoliške cerkve, * 4. stoletje; papež 27. november 399 † 19. december 401 Rim (Italija, Rimsko cesarstvo).

Življenjepis

[uredi | uredi kodo]

Anastazij je bil sin rimskega prezbiterja Marka Maksima (Marcus Maximus) in je zasedel sedež svetega Petra takoj po Siricijevi smrti v sorazmerno ugodnih okoliščinah.

Krščanstvo kot državna vera

[uredi | uredi kodo]

Čeprav je svoje cesarstvo razdelil med svoje sinove, jim je cesar Teodozij oporočno zapustil v opomin, naj bo enotna krščanska vera povezovalna spona v državi:

»Edino ta vera lahko ohranja mir v državi, preprečuje vojskovanja in daje moč v premagovanju sovražnikov.« .

Honorij in Arkadij sta storila vse, kar je bilo v njuni moči, da bi pomagala krščanstvu do oblasti. V tem pogledu sta včasih celo pretiravala in nista upoštevala modrega Avguštinovega nasveta:

”Predvsem si moramo prizadevati, da odstranimo malike iz src poganov, ne pa za to, da jih razbijemo; če smo namreč pridobili za krščanstvo njihova srca, nas bodo oni sami opozorili, naj jih razbijemo, ali pa bodo to storili z lastnimi rokami.”

Honorij je okrepil vse zakone, ki jih je izdal v korist krščanstva njegov oče, in je duhovščino vzel pod državno zaščito.[2]

Obsodba Origenovih trditev

[uredi | uredi kodo]

Spodbujal je škofe, naj poskusijo sprejeti v katoliško Cerkev donatiste razširjene po Afriki in arijance po vzhodnih Cerkvah, kjer je njihovo število sicer občutno upadlo. Takrat je nastala pisemska vojna med Hieronimom in Origenom zaradi njegovega dela De Principiis (Peri Archón), v katero so se zapletli že škofje in so se njihova mnenja celo razhajala. Aleksandrijski škof Teofil je tako prepovedal branje vseh Origenovih spisov; to je bila torej prva cerkvena prepoved knjig ali „index”. Janez Zlatousti pa je opozoril na njihovo slovstveno vrednost in je opomnil duhovnike, naj se varujejo le nekaterih v spisih vsebovanih zmotnih naukov. Tega mnenja je bil tudi papež Anastazij. V okrožnici škofom je naštel Origenove zmote in jih obsodil – ni pa prepovedal branje spisov. Cesar Honorij je izdal celo odlok, s katerim je prepovedal Rufinovo prevajanje.

Ker so tedaj začeli arijanci širiti govorice zoper Liberija, ga je Anastazij vzel v obrambo. [3]

Smrt in češčenje

[uredi | uredi kodo]
Manuel Rodríguez y Pérez de Tudela (1866-1926): Papež Anastazij I., vitraž iz leta 1923 v mestu Trigueros v španski pokrajini Huelva.
Barberinijev diptih v Louvru.

Komaj po dveh letih papeževanja je umrl med nedokončano Origenovo polemiko v Rimu. Pokopan je v Poncijanovih katakombah v Rimu.

Določbe

[uredi | uredi kodo]
  • Med rimskimi duhovniki in diakoni je nastalo pričkanje glede poslušanja evangelija. Anastazij je zato določil, da je treba branje mašnega evangelija poslušati stoje in s priklonjeno glavo.

Ocena

[uredi | uredi kodo]

Med njegovimi prijatelji so bili Avguštin, Pavlin in Hieronim, ki ga opisuje kot odličnega moža, ki je bil bogat v svojem uboštvu ter od pobožnosti goreč apostol.[3]

Viri

[uredi | uredi kodo]
  • B. Bangha: Katolikus lexikon I-IV, A magyar kultúra kiadása, Budapest 1931–1933.
  • M. Benedik: Papeži od Petra do Janeza Pavla II., Mohorjeva družba Celje 1989.
  • F. Chobot: A pápák története. Pátria, Rákospalota 1909.
  • A. Ender: Die Geschichte der Katholischen Kirche, Denziger, Einsiedeln-Waldshut-Köln (Denziger Brothers NewYork-Cincinnati-Chicago) 1900.
  • A. Franzen: Pregled povijesti Crkve, Kršćanska sadašnjost – Glas koncila, Zagreb 1970. (po: Kleine Kirchengeschichte, Herder-Bücherei Bd. 237/238. Freiburg i. B. 1968 (2. izdaja).
  • Gy. Goyau: A pápaság egyetemes története. (Francziából fordította Kubínyi Viktor), Kubínyi Viktor Budapest 1900.
  • Lexikon für Theologie und Kirche I-X, 2. Auflage, Herder, Freiburg im Breisgau 1930-1938.
  • J. Marx: Lehrbuch der Kirchengeschichte, 8. Auflage, G.m.b.H., Trier 1922.
  • F. Rihar: Marija v zarji slave (Šmarnice), Družba svetega Mohorja v Celovcu 1909.
  • A. Schütz: Szentek élete az év minden napjára I-IV, Szent István-Társulat, Budapest 1932–1933.
  • F. X. Seppelt –K. Löffler: Papstgeschichte von den Anfängen bis zur Gegenwart. Josef Kösel&Friedrich Pustet, München 1933.

Opombe

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ F. Chobot. A pápák története . str. 65.
  2. ↑ F. Chobot. A pápák története. str. 64s.
  3. ↑ 3,0 3,1 F. Chobot. A pápák története. str. 65.

Glej tudi

[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave

[uredi | uredi kodo]
Wikimedijina zbirka ponuja več predstavnostnega gradiva o temi: Papež Anastazij I..
Nazivi Rimskokatoliške cerkve
Predhodnik: 
Siricij 		Papež
399–401 		Naslednik: 
Inocenc I.
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Papež_Anastazij_I.&oldid=6299501«