[go: up one dir, main page]
Pojdi na vsebino

Luojang

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Luojang

洛阳市

Lojang
Mesto na ravni prefekture
Zgoraj: Jame Longmen, spodaj levo: Tempelj belega konja, spodaj desno: Paeonia suffruticosa in most Longmen
Zgoraj: Jame Longmen, spodaj levo: Tempelj belega konja, spodaj desno: Paeonia suffruticosa in most Longmen
Lokacija Luojanga v Henanu
Lokacija Luojanga v Henanu
Luojang se nahaja v Kitajska
Luojang
Luojang
Lokacija na zemljevidu Kitajske
Koordinati (Luoyang municipal government): 34°37′11″N 112°27′14″E / 34.6197°N 112.4539°E / 34.6197; 112.4539
DržavaZastava Ljudske republike Kitajske Ljudska republika Kitajska
ProvincaHenan
Sedež mestne upraveOkrožje Luolong
Upravljanje
 • Sekretar partijeLi Ja
 • ŽupanLiu Vankang
Površina
 • Mesto na ravni prefekture1.522.915 km2
 • Urbano
8.104 km2
 • Metropolitansko obm.
14.023 km2
Nadm. višina
144 m
Prebivalstvo
 (popis 2020, ostalo leto 2018)[1]
 • Mesto na ravni prefekture7.056.699
 • Gostota4,6 preb./km2
 • Urbano
2.249.300
 • Urbana gostota280 preb,/km2
 • Metropolitansko obm.
2.751.400
 • Metropolitanska gostota200 preb./km2
Časovni pasUTC+8 ((kitajski standardni čas))
Omrežna skupina379
Koda ISO 3166ISO 3166-2:CN/CN-HA-03
GDP¥52541 per capita (2015)
NarodnostiHan, Hui, Mandžuri, Mongoli
Enote na ravni okrožja15
Avtomobilske tabliceuvodna oznaka 豫/C
Spletna stranwww.ly.gov.cn
Luojang
"Luojang" v poenostavljeni (zgoraj) in tradicionalni kitajski pisavi
Poenostavljeno kitajsko洛阳
Tradicionalno kitajsko洛陽
Dobesedni pomen"Severni breg [reke] Luo"

Luojang (poenostavljeno kitajsko 洛阳, tradicionalno kitajsko 洛陽, pinjin Luò Yáng) je mesto ob izlivu reke Luo v Rumeno reko na zahodu province Henan, Kitajska. Mesto ima upravo na ravni prefekture in na vzhodu meji na glavno mesto province Džengdžov, na jugovzhodu na Pingdingšan, na jugu na Nanjang, na zahodu na Sanmenšja, na severu na Džijuan in na severovzhodu na Džiaodzuo. 31. decembra 2018 je imel Luojang 6.888.500 prebivalcev, od tega 2.751.400 v urbanem delu mestu, sestavljenem iz petih od šestih mestnih okrožij.[1]

Luojang leži na osrednji kitajski nižini in je eno najstarejših mest na Kitajskem in ena od zibelk kitajske civilizacije. Je najzgodnejša od štirih velikih starodavnih prestolnic Kitajske.

Imena

[uredi | uredi kodo]

Ime Luojang izvira iz lege mesta na severni ali sončni (jang) strani reke Luo. Mesto je skozi stoletja imelo več imen, vključno z Luoji (洛邑) in Luodžov (洛州), vendar je bilo njegovo primarno ime Luojang. V času dinastije Tang so ga imenovali tudi Dongdu (東都, vzhodna prestolnica) in v času dinastije Song Šidžing (西京, zahodna prestolnica) ali Džingluo (京洛, prestolnica Luo). Med vladavino cesarice Vu Dzetjan, edine cesarice v kitajski zgodovini, se je mesto imenovalo Šendu (神都, božanska prestolnica). Luojang se je med dinastijo Čing preimenoval v Henanfu (河南府) in leta 1912 ponovno dobil svoje prejšnje ime.

Zgodovina

[uredi | uredi kodo]

Klasično obdobje

[uredi | uredi kodo]

Širše območje Luojanga je bilo od poznega neolitika sveto ozemlje.[2] Območne okoli sotočja rek Luo in Ji je veljalo za geografsko središče Kitajske in bilo zato pomemben vidik za gradnjo več mest, ki se na splošno imenujejo Luojang. Leta 2070 pr. n. št. je kralj dinastije Šja Tai Kang prestolnico Šja preselil na sotočje Luo in Ji in mesto poimenoval Dženšun (斟鄩). Leta 1600 pr. n. št. je Tang iz Šanga premagal Džieja, zadnjega kralja dinastije Šja, in zgradil Zahodni Bo (西亳), novo prestolnico na reki Luo. Ruševine Zahodnega Boja se nahajajo v prefekturi Luojang.

Leta 1036 pr. n. št. je vojvoda Džov zgradil naselje z imenom Čengdžov (成周) za ostanke ujetega plemstva Šanga. Vojvoda je iz Haodžinga, prestolnice dinastije Džov, v Čengdžov preselil tudi devet trinožnih kotlov. Druga prestolnica Zahodnega Džova, Vangčeng (tudi Luoji), je bila zgrajena 15 km zahodno od Čengdžova. Vančeng je leta 771 pr. n. št. postal prestolnica vzhodne dinastije Džov. Prestolnico so leta 510 pr. n. št. preselili v Čengdžov. Kasneje so nad ruševinami Čengdžova zgradili prestolnico vzhodne dinastije Han Loujang. Sodobni Luojang je zgrajen nad ruševinami Vančenga, katerega ostanki so še danes vidne v parku Vančeng.[3]

Ko je Luojang dobil v posest glavni minister Čin Ši Huanga Lu Buvej, je začel razvijati in lepšati mesto. Ko je mesto obiskal cesar Liu Bang, je začel razmišljati, da bi Luojang postal njegovo prestolnica, vendar so ga njegovi ministri prepričali, naj premisli in namesto Luojanga izbere Čanang.[4]

Dinastija Han

[uredi | uredi kodo]

27. novembra leta 25 n. št. je cesar Guangvu iz Hana Luojang razglasil za prestolnico dinastije Vzhodni Han.[5] Mestno obzidje je tvorilo pravokotnik s stranico 4 km od juga proti severu in 2,5 km od zahoda proti vzhodu. Pravokotna južna palača in severna palača sta bili oddaljeni 3 km in povezani s pokrito cesto. Leta 26 so slovesno odprli oltar bogov zemlje in žita, nebeški oltar in tempelj eminentnega ustanovitelja, cesarja Gaoja iz nekdanjega Hana. Cesarska univerza je bila obnovljena leta 29. Leta 48 je kanal Jang povezal prestolnico z reko Luo. Leta 56 je bil zgrajen glavni cesarski observatorij, imenovan Duhovna terasa.[6]

Luojang je bil več stoletij osrednja točka Kitajske. Leta 68 je bil v Luojangu zgrajen Tempelj belega konja, prvi budistični tempelj na Kitajskem. Tempelj še vedno obstaja, čeprav je arhitektura poznejšega izvora, večinoma iz 16. stoletja. Eden od prvih menihov, ki so popularizirali budizem v Luojangu, je bil An Šigao.

Veleposlanik Bančao je obnovil svilno cesto v vzhodni dinastiji Han, s čimer je Luojang postal njeno izhodišče.

Leta 166 n. št. je prišla v Luojang prva rimska delegacija, ki jo je poslal "kralj Da Čina [Rimskega cesarstva] Andun" (Mark Avrelij Antonin, vladal 161–180 n. št.). Delegacija je prišla iz poveljstva Rinan v sedanjem osrednjem Vietnamu, do koder je priplula po morju.[7]

Konec 2. stoletja se je na Kitajskem začela anarhija:

Propad je pospešil upor rumenih turbanov, ki so, čeprav so jih cesarske čete leta 184 premagale, oslabili državo do te mere, da je prišlo do novega niza uporov, ki so se sprevrgli v državljansko vojno, ki je dosegla vrhunec s požigom glavnega mesta Hana Luojanga 24. septembra 189. Temu je sledilo obdobje nenehnih nemirov in vojn na Kitajskem, dokler se v 220. letih ni vrnil kanček stabilnosti, vendar z ustanovitvijo treh ločenih kraljestev, namesto enotnega imperija.[8]

Dinastiji Vei in Džin

[uredi | uredi kodo]

4. aprila 190[9] je kancler Dong Džuo ukazal svojim vojakom, naj pretresejo, oropajo in uničijo mesto, ko se je umaknil pred koalicijo, ki so jo proti njemu ustanovili regionalni gospodje po vsej Kitajski. Dvor so preselili v bolj branljivi Čangan (sodobni Šjan). Po obdobju anarhije, v katerem je vojskovodja Cao Cao zadržal zadnjega hanskega cesarja Šjana v Šučangu (196–220), je Luojang ponovno postal spet pomemben, ko ga je njegov sin Cao Pi, cesar Ven iz dinastije Vei, leta 220 razglasil za svojo prestolnico. V Luojangu je bila kasneje ustanovljena dinastija Džin, naslednica Veija.

Med prevratom petih barbarov leta 311 je bil Zahodni Džin prisiljen preseliti svojo prestolnico v Džjankang (današnji Nandžing) in postati Vzhodni Džin. Vstajniške vojske plemenske zveza Šjongnu so zasedle in opustošile Luojang, ubile kronskega princa, večino ministrov in 30.000 meščanov, med njimi vse Sogdijce in Indijce. [10][11][12][13][14][15][16][17][18][19][20] Enaka usoda je leta 316 doletele Čangan.[21]

Severni Vei

[uredi | uredi kodo]

Pozimi 416 je Luojang padel v roke Tan Daodžija, generala dinastije Song. Leta 422 je Luojang zavzel Severni Vei. Mesto je nato osvojil Songov general Dao Jandži in leta 439 dokončno dinastija Vei. Leta 493 je cesar Šjaoven iz dinastije Severni Vei prestolnico preselil iz Datonga v Luojang in začel graditi v skalo vklesane Jame Longmen. V jamah so našli več kot 30.000 budističnih kipov iz časa te dinastije. Mnoge od teh skulptur so bile dvolične. Istočasno je cesar tik ob Luojangu zgradil samostan Šaolin za namestitev indijskega meniha. V Luojangu je bil zgrajen tempelj Jongning (永宁寺) z najvišjo pagodo na Kitajskem.

Dinastiji Sui in Tang

[uredi | uredi kodo]

Ko je leta 604 na oblast prišel cesar Jang iz Suija, je na mestu obstoječega Luojanga zgradil novi Luojang po načrtu svojega očeta cesarja Vena iz Suija v na novo zgrajenem Čanganu.[22][23]

V času dinastije Tang se je Luojang imenoval Dongdu (東都), Vzhodna prestolnica, in imel na vrhuncu približno milijon prebivalcev, takoj za Čanganom, ki je bil takrat največje mesto na svetu.[24]

V obdobju dinastije Tang je prva in edina cesarica v kitajski zgodovini – cesarica Vu, prestolnico svoje dinastije Džov preselila v Luojang in jo poimenovala Šen Du (Božja prestolnica). Zgradila je najvišjo palačo v kitajski zgodovini, ki je zdaj v mestu Sui Tang Luojang. Luojang je bil med An Lušanovim uporom močno poškodovan.

Iz obdobja dinastija Tang so bili v Luojangu najdeni epitafi krščanskega para, nestorijanske Sogdijke gospe An (安氏), ki je umrla leta 821, in njenega nestorijanskega kitajskega moža Hua Šjana (花献), ki je umrl leta 827. Kitajski kristjani Hani so se morda poročali s sogdijskimi kristjankami zaradi pomanjkanja Kitajk krščanske vere, ki je omejevala izbor zakonskih partnerjev.[25] V Luojangu so odkrili tudi epitaf nestorijanske krščanske Sogdijke s priimkom An, ki jo je 22. januarja 815 pokopal njen sin vojaškega častnika. Sogdijkin mož se je imenoval He (和) in je bil Kitajec Han. Na stebru epitafa je bila družina označena kot večetnična.[26] Sinovi nestorijanskih krščanskih Sogdijk in Kitajcev Han so imeli na voljo številne poklicne poti, ker niti njihova mešana etnična pripadnost niti njihova vera nista bili ovira. Lahko so postali civilni uradniki in vojaški častniki ter odkrito prakticirali svojo krščansko vero in podpirali krščanske samostane.[27]

Prebivalce Srednje Azije, tudi Sogdijce, so Kitajci med dinastijo Tang imenovali Hu (胡). Izraz Hu je med dinastijo Han postal stereotip za barske plesalke in točajke in prostitutke, se pravi ženske neuglednih poklicov.[28]

Načrt Luojanga med dinastijo Vzhodni Han, ko je bil prestolnica Kitajske

V kratkem obdobju petih dinastij in desetih kraljestev je bil Luojang prestolnica kasnejše dinastije Liang (samo nekaj let, preden se je dvor preselil v Kaifeng) in kasnejše dinastije Tang.

Kasnejša zgodovina

[uredi | uredi kodo]

Med dinastijo Severni Song je bil Luojang "zahodna prestolnica" in rojstni kraj Džao Kuangjina, ustanovitelja dinastije Song. Bil je vidno kulturno središče, v katerem so živeli nekateri najpomembnejši filozofi. Mesto je v tem obdobju doživelo nov razvoj in obnovo.

V času džurčenske dinastije Džin je bil Luojang "srednja prestolnica".

Od dinastije Juan Luojang ni bil več glavno mesto Kitajske. Med dinastijama Juan in Ming je bil dvakrat porušen in ponovno zgrajen. Mestno obzidje so uničili kmečki uporniki v poznem obdobju Ming. Med dinastijo Čing so obzidje obnovili. Število prebivalcev se je zmanjšalo na povprečno okrožje. Med japonsko invazijo je bil Luojang še zadnjič za kratek čas glavno mesto Republike Kitajske. Do leta 1949 je imel 75.000 prebivalcev.

Ljudska republika Kitajska

[uredi | uredi kodo]

Po ustanovitvi Ljudske republike Kitajske je Luojang oživel kot glavno središče težke industrije. V prvem petletnem načrtu Kitajske je bilo v okrožju Džjanši v Luojangu zagnanih 7 od 156 večjih industrijskih programov, ki jih je podpirala Sovjetska zveza, vključno s tovarno traktorjev Dongfanghong, tovarno rudarskih strojev Luojang in tovarno ležajev Luojang. Kasneje, med gradnjo tretje fronte, je bila v Luoang preseljena ali ustanovljena nova skupina tovarn težke industrije, vključno s steklarno. Industrijski razvoj je močno spremenil demografsko sestavo mesta. Približno polovico prebivalcev po letu 1949 tvorijo priseljenci ali njihovi potomci.

Galerija

[uredi | uredi kodo]

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ 1,0 1,1 »China: Hénán (Prefectures, Cities, Districts and Counties) - Population Statistics, Charts and Map«. www.citypopulation.de.
  2. ↑ »Far East Kingdoms«. Early Chinese Cultures. Pridobljeno 24. januarja 2020.
  3. ↑ China.org.cn, 2009.
  4. ↑ Schellinger, Paul; Salkin, Robert, ur. (1996). International Dictionary of Historic Places, Volume 5: Asia and Oceania. Chicago: Fitzroy Dearborn Publishers. str. 538–541. ISBN 1-884964-04-4.
  5. ↑ Robert Hymes. (2000). John Stewart Bowman (ur.). Columbia Chronologies of Asian History and Culture. Columbia University Press. str. 13. ISBN 978-0-231-11004-4.
  6. ↑ de Crespigny, Rafe (2017). Fire over Luoyang: A History of the Later Han Dynasty 23–220 AD. Leiden: Brill. str. 16–52. ISBN 9789004324916.
  7. ↑ Hill (2009), str. 27.
  8. ↑ Hill (2009), str. xvi.
  9. ↑ Cullen, Christopher (2017). Heavenly Numbers: Astronomy and Authority in Early Imperial China. New York: Oxford University Press. str. 336. ISBN 9780198733119; Twitchett, Denis Crispin; Loewe, Michael, ur. (1986). The Cambridge History of China. Volume 1: The Ch'in and Han Empires, 221 B.C.-A.D. 220. Cambridge, UK: Cambridge University Press. str. 348. ISBN 9780521243278.
  10. ↑ Sims-Williams, N. (15. december 1985). »ANCIENT LETTERS«. Encyclopædia Iranica. Zv. II. Encyclopædia Iranica. str. 7–9.
  11. ↑ Keramidas, Kimon. »SOGDIAN ANCIENT LETTER II«. NYU. Telling the Sogdian Story: A Freer/Sackler Digital Exhibition Project. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 25. septembra 2023. Pridobljeno 25. avgusta 2023.
  12. ↑ »The Sogdian Ancient Letters 1, 2, 3, and 5«. Silk Road Seattle - University of Washington. translated by Prof. Nicholas Sims-Williams.{{navedi splet}}: Vzdrževanje CS1: drugo (povezava)
  13. ↑ Norman, Jeremy. »Aurel Stein Discovers the Sogdian "Ancient Letters" 313 CE to 314 CE«. History of Information.
  14. ↑ Sogdian Ancient Letter No. 3. Reproduced from Susan Whitfield (ed.), The Silk Road: Trade, Travel, War and Faith (2004) p. 248.
  15. ↑ »Ancient Letters«. THE SOGDIANS Influencers on the Silk Roads. Freer Gallery of Art and Arthur M. Sackler Gallery, Smithsonian Institution.
  16. ↑ Keramidas, Kimon. »SOGDIAN ANCIENT LETTER III: LETTER TO NANAIDHAT«. NYU. Telling the Sogdian Story: A Freer/Sackler Digital Exhibition Project. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 19. oktobra 2023. Pridobljeno 25. avgusta 2023.
  17. ↑ »Sogdian letters«. ringmar.net. History of International Relations. 5. marec 2021.
  18. ↑ Vaissière, Étienne de la (2005). »CHAPTER TWO ABOUT THE ANCIENT LETTERS«. Sogdian Traders: A History. Handbook of Oriental Studies. Section 8 Uralic & Central Asian Studies. Zv. 10. Brill. str. 43–70. doi:10.1163/9789047406990_005. ISBN 978-90-47-40699-0.
  19. ↑ Vaissière, Étienne de la (1. januar 2005). »About the Ancient Letters«. Sogdian Traders. Brill. str. 43–70. doi:10.1163/9789047406990_005. ISBN 9789047406990 – prek brill.com.
  20. ↑ Livšic, Vladimir A. (2009). »SOGDIAN "ANCIENT LETTERS" (II, IV, V)«. V Orlov, Andrei; Lourie, Basil (ur.). Symbola Caelestis: Le symbolisme liturgique et paraliturgique dans le monde chrétien. Piscataway: Gorgias Press. str. 344-352. ISBN 9781463222543.
  21. ↑ Grousset, Rene (1970). The Empire of the Steppes. Rutgers University Press. str. 56–57. ISBN 0-8135-1304-9.
  22. ↑ Marks, Robert B. (2011). China: Its Environment and History. ISBN 978-1442212756. p. 116
  23. ↑ Schinz, Alfred (1996). The Magic Square: Cities in Ancient China. ISBN 3930698021.. str. 167-169.
  24. ↑ Abramson (2008), str. viii.
  25. ↑ Morrow, Kenneth T. (Maj 2019). Negotiating Belonging: The Church of the East's Contested Identity in Tang China (PDF) (PhD thesis). University of Texas at Dallas. str. 109–135, viii, xv, 156, 164, 115, 116.
  26. ↑ Morrow, Kenneth T. (Maj 2019). Negotiating Belonging: The Church of the East's Contested Identity in Tang China (PDF) (PhD thesis). University of Texas at Dallas. str. 155–156, 149, 150, viii, xv.
  27. ↑ Morrow, Kenneth T. (Maj 2019). Negotiating Belonging: The Church of the East's Contested Identity in Tang China (PDF) (PhD thesis). str. 164.
  28. ↑ Abramson, Marc S. (2011). Ethnic Identity in Tang China. Encounters with Asia. University of Pennsylvania Press. str. 20. ISBN 978-0812201017.

Viri

[uredi | uredi kodo]
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Luojang&oldid=6281304«