[go: up one dir, main page]
Pojdi na vsebino

London

Uredi povezave
Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Za druge pomene glej London (razločitev).
London
London se nahaja v Anglija
London
London
London v Angliji
Koordinati: 51°30′28″N 00°07′41″W / 51.50778°N 0.12806°W / 51.50778; -0.12806
DržavaZastava Velike Britanije Združeno kraljestvo
Konstitutivna deželaAnglija Anglija
Tradicionalne grofije AnglijeVeliki London
OkrožjaCity & 32 londonskih predmestij
Rimska naselbina47 n. št.[1] kot Londinium
Upravljanje
 • regionalna oblastOblast Velikega Londona
 • regionalna skupščinalondonska skupščina
Površina
 • London1.572,03 km2
 • Urbano
1.737,9 km2
 • Metropolitansko obm.
8.382 km2
 • City of London2,89 km2
 • 32 London boroughs (skupaj)1.569,14 km2
Nadm. višina11 m
Prebivalstvo
 (2021)[3]
 • London8.799.800
 • Gostota5.600 preb./km2
 • Urbano
 (2011)[4]
9.787.426
 • Metropolitansko obm.
 (2023)[5]
14.800.000 (Londonsko metropolitansko območje)
 • demonim
Londončan. Londončanka
Časovni pasUTC+0 (GMT)
 • PoletniUTC+1 (BST)
Spletna stranwww.london.gov.uk

Lóndon je glavno in največje mesto Anglije in Združenega kraljestva s približno 8,8 milijona prebivalcev in največje mesto v Zahodni Evropi glede na metropolitansko območje s 14,8 milijona prebivalcev.[6][note 1] Stoji ob reki Temzi v jugovzhodni Angliji na vrhu 80 km dolgega estuarija navzdol do Severnega morja in je bil velika naselbina že skoraj dve tisočletji.[7] City of London, njegovo starodavno jedro in finančno središče, so ustanovili Rimljani kot Londinium in ohranja svoje srednjeveške meje.[note 2][8] Mesto Westminster, zahodno od londonskega Cityja, že stoletja gosti nacionalno vlado in parlament. Od 19. stoletja[9] se ime London nanaša tudi na metropolo okoli tega jedra, zgodovinsko razdeljenega med grofije Middlesex, Essex, Surrey, Kent in Hertfordshire,[10] ki od leta 1965 v veliki meri sestavljajo širši London,[11] ki ga upravlja 33 lokalnih oblasti in Greater London Authority.[note 3][12]

Je eno najpomembnejših poslovnih, kulturnih, političnih in izobraževalnih središč na svetu.[13] Gospodarsko najmočnejše mesto v Evropi je eno največjih finančnih središč na svetu. Z največjo koncentracijo visokošolskih ustanov v Evropi[14] je dom nekaterih najvišje uvrščenih akademskih ustanov na svetu – Imperial College London za naravoslovne in uporabne znanosti, London School of Economics za družbene vede in celovita Univerza College London.[15][16] London je najbolj obiskano mesto v Evropi in ima najbolj obremenjen sistem mestnih letališč na svetu.[17] Londonska podzemna železnica je najstarejši hitri tranzitni sistem na svetu.[18]

Londonske raznolike kulture obsegajo več kot 300 jezikov. Prebivalstvo širšega Londona leta 2023, ki je znašalo nekaj manj kot 10 milijonov, je postalo tretje najbolj naseljeno mesto v Evropi, saj predstavlja 13,4 % prebivalstva Združenega kraljestva[19] in več kot 16 % prebivalstva Anglije. Pozidano območje Greater London je četrto najbolj naseljeno v Evropi, s približno 9,8 milijona prebivalcev po popisu leta 2011. Londonsko metropolitansko območje je tretje najbolj naseljeno v Evropi s približno 14 milijoni prebivalcev v letu 2016,[note 4][20] kar Londonu daje status mega mesta.

London ima štiri območja svetovne dediščine: Londonski Tower, Kew Gardens, Westminstrska palača, Westminstrska opatija in cerkev sv. Marjete; in tudi zgodovinsko naselje v Greenwichu, kjer Kraljevi observatorij Greenwich, določa začetni poldnevnik (0° zemljepisne dolžine) in Greenwiški srednji čas.[21] Druge znamenitosti so Buckinghamska palača, Londonsko oko, Piccadilly Circus, stolnica sv. Pavla, Tower Bridge in Trafalgar Square. London ima veliko muzejev, galerij, knjižnic in kulturnih prizorišč, vključno z Britanskim muzejem, Narodno galerijo, Naravoslovnim muzejem, Tate Modern, Britansko knjižnico in številnimi gledališči West Enda.[22] Pomembni športni dogodki v Londonu vključujejo finale pokala FA, teniško prvenstvo v Wimbledonu in londonski maraton. Leta 2012 je London postal prvo mesto, ki je gostilo tri poletne olimpijske igre.[23]

Toponimija

[uredi | uredi kodo]

London je starodavno ime, izpričano v 1. stoletju našega štetja, običajno v latinizirani obliki Londinium.[24] Sodobne znanstvene analize imena morajo pojasniti izvor različnih oblik, ki jih najdemo v zgodnjih virih: latinščina (običajno Londinium), stara angleščina (običajno Lunden) in valižanščina (običajno Llundein), glede na znani razvoj zvokov skozi čas v teh različnih jezikih. Dogovorjeno je, da je ime prišlo v te jezike iz navadne britščine; nedavna dela se nagibajo k rekonstrukciji izgubljene keltske oblike imena kot *Londonjon ali kaj podobnega. To je bilo prilagojeno v latinščino kot Londinium in izposojeno v staro angleščino.[25]

Do leta 1889 se je ime London uradno uporabljalo le za City of London, od takrat pa se nanaša tudi na Londonsko grofijo in Veliki London.[26]

Zgodovina

[uredi | uredi kodo]

Prazgodovina

[uredi | uredi kodo]

Leta 1993 so na južni obali gorvodno od mostu Vauxhall našli ostanke mostu iz bronaste dobe.[27] Dva lesa sta bila radiokarbonsko datirana v 1750–1285 pr. n. št.. Leta 2010 so na južni obali Temze dolvodno od mostu Vauxhall našli temelje velike lesene konstrukcije iz let 4800–4500 pred našim štetjem.[28] Obe strukturi sta na južnem bregu Temze, kjer se zdaj podzemna reka Effra izliva v Temzo.

Rimski London

[uredi | uredi kodo]
Glavni članek: Londinium.
Risba rekonstrukcije Londiniuma leta 120 našega štetja

Kljub dokazom o razpršenih britskih naselbinah na tem območju so prvo večjo naselbino ustanovili Rimljani okoli leta 47 našega štetja, približno štiri leta po njihovem vdoru leta 43 našega štetja.[29] To je trajalo le do približno leta 61 našega štetja, ko je pleme Iceni pod vodstvom kraljice Budike napadlo in ga požgalo do tal.[30]

Naslednja načrtovana inkarnacija Londiniuma je uspevala in nadomestila Colchester kot glavno mesto rimske province Britanije leta 100. Na vrhuncu v 2. stoletju je imel rimski London približno 60.000 prebivalcev.[31]

London v anglosaškem in vikinškem obdobju

[uredi | uredi kodo]
Lancastrsko obleganje Londona leta 1471 napade jorkiste

Z razpadom rimske vladavine v zgodnjem 5. stoletju je bilo obzidano mesto Londinium dejansko opuščeno, čeprav se je rimska civilizacija nadaljevala okoli St Martin-in-the-Fields do okoli leta 450. Od približno leta 500 se je nekoliko zahodneje od starega rimskega mesta razvila anglosaška naselbina, znana kot Lundenwic. Približno leta 680 je mesto spet postalo glavno pristanišče, vendar je malo dokazov o obsežni proizvodnji. Od leta 820 dalje so ponavljajoči se vikinški napadi povzročili nazadovanje. Zapisani so trije; tista leta 851 in 886 sta uspela, medtem ko je bil zadnji, leta 994, zavrnjen.[32]

Vikingi so Danelaw uporabljali v večjem delu vzhodne in severne Anglije, meja je potekala približno od Londona do Chesterja kot območja političnega in geografskega nadzora, ki so ga uvedli vikinški vdori, o katerih sta se uradno dogovorila danski vojskovodja Guthrum in zahodnosaški kralj Alfred Veliki leta 886. Anglosaška kronika poroča, da je Alfred »ponovno ustanovil« London leta 886. Arheološke raziskave kažejo, da je to vključevalo opustitev Lundenwica ter oživitev življenja in trgovine znotraj starih rimskih zidov. London je nato počasi rasel do dramatičnega porasta okoli leta 950.[33]

Do 11. stoletja je bil London očitno največje mesto v Angliji. Westminstrska opatija, ki jo je v romanskem slogu obnovil kralj Edvard Spoznavalec, je bila ena največjih cerkva v Evropi. Winchester je bil glavno mesto anglosaške Anglije, toda od takrat je London postal glavni forum za tuje trgovce in baza za obrambo v času vojne. Po mnenju Franka Stentona: »Imelo je vire in je hitro razvijalo dostojanstvo in politično samozavest, primerno za nacionalno prestolnico«.[34]

Srednji vek

[uredi | uredi kodo]
Westminstrska opatija, kot jo vidimo na tej sliki (Canaletto, 1749), je svetovna dediščina in ena najstarejših in najpomembnejših stavb v Londonu

Po zmagi v bitki pri Hastingsu je bil Viljem, normandijski vojvoda, okronan za angleškega kralja v pravkar dokončani Westminstrski opatiji na božični dan 1066.[35] Viljem je zgradil Londonski Tower, prvega od mnogih takšnih v Angliji, ki so bili ponovno zgrajeni v kamnu v jugovzhodnem kotu mesta, da bi ustrahoval prebivalce. Leta 1097 je Viljem II. začel graditi Westminstrsko dvorano v bližini istoimenske opatije. Postala je zasnova nove Westminstrske palače.[36]

V 12. stoletju so se institucije centralne vlade, ki so dotlej sledile angleškemu kraljevemu dvoru po vsej državi, povečale in postale vse bolj fiksne, za večino namenov v Westminstru, čeprav se je kraljeva zakladnica ustavila v stolpu. Medtem ko se je mesto Westminster razvilo v pravo vladno prestolnico, je njegov poseben sosed, londonski City, ostal največje mesto v Angliji in glavno trgovsko središče ter cvetel pod lastno edinstveno upravo, Londonsko korporacijo. Leta 1100 je bilo njegovo prebivalstvo približno 18.000; do leta 1300 je naraslo na skoraj 100.000.[37] S črno smrtjo sredi 14. stoletja je London izgubil skoraj tretjino prebivalstva.[38] London je bil žarišče kmečkega upora leta 1381.[39]

London je bil središče judovskega prebivalstva v Angliji, preden jih je Edvard I. leta 1290 izgnal. Do nasilja nad Judi je prišlo leta 1190, ko se je govorilo, da je novi kralj ukazal njihov pokol, potem ko so se predstavili na njegovem kronanju.[40] Leta 1264 med drugo baronsko vojno so uporniki Simona de Montforta pobili 500 Judov, medtem ko so poskušali zaseči zapise o dolgovih.[41]

Zgodnji novi vek

[uredi | uredi kodo]
Zemljevid Londona leta 1593. Čez Temzo je samo en most, vendar so bili deli Southwarka na južnem bregu reke razviti

V obdobju Tudorjev je reformacija povzročila postopen premik k protestantizmu. Velik del londonske lastnine je prešel iz cerkve v zasebno last, kar je pospešilo trgovino in poslovanje v mestu. Leta 1475 je Hanseatska liga v Londonu postavila glavno trgovsko bazo (kontor) Anglije, imenovano Stalhof ali Steelyard. Ostala je do leta 1853, ko so hanzeatska mesta Lübeck, Bremen in Hamburg prodala lastnino Jugovzhodni železnici.[42] Volneno blago so pošiljali nepobarvano in neoblečeno iz Londona v 14./15. stoletju na bližnje obale Nizozemskih dežel.[43]

Angleško pomorsko podjetje je komaj doseglo onkraj morij severozahodne Evrope. Komercialna pot v Italijo in Sredozemlje je običajno potekala skozi Antwerpen in čez Alpe; vse ladje, ki so plule skozi Gibraltarski preliv v Anglijo ali iz nje, so bile verjetno italijanske ali dubrovniške. Ponovno odprtje Nizozemske za angleški ladijski promet januarja 1565 je spodbudilo izbruh trgovske dejavnosti. Ustanovljena je bila kraljeva borza.[44] Merkantilizem je rasel in s širitvijo trgovine v Novi svet so bili ustanovljeni monopolni trgovci, kot je Britanska vzhodnoindijska družba. London je postal glavno pristanišče Severnega morja, kamor prihajajo migranti iz Anglije in tujine. Prebivalstvo se je povečalo s približno 50.000 leta 1530 na približno 225.000 leta 1605.

V 16. stoletju so William Shakespeare in njegovi sodobniki živeli v Londonu v času angleškega renesančnega gledališča. Shakespearovo gledališče Globe je bilo zgrajeno leta 1599 v Southwarku. Odrske predstave so se v Londonu ustavile, ko so puritanske oblasti v 40. in 50. letih 16. stoletja zaprle gledališča.[45] Prepoved gledališča je bila odpravljena med obnovo leta 1660 in najstarejše londonsko operacijsko gledališče Drury Lane je bilo odprto leta 1663 v današnjem gledališkem okrožju West End.

Do konca obdobja Tudorjev leta 1603 je bil London še vedno kompakten. 5. novembra 1605 je prišlo do poskusa atentata na Jakoba I. v Westminstru, v smodniški zaroti.[46] Leta 1637 je vlada Karla I. poskušala reformirati upravo na območju Londona. To je od mestne korporacije zahtevalo, da razširi svojo pristojnost in upravo na širjenje območij po mestu. Strah pred poskusom krone, da bi zmanjšala svoboščine Londona, skupaj s pomanjkanjem zanimanja za upravljanje teh dodatnih območij ali zaskrbljenostjo mestnih cehov, da bi morali deliti oblast, je povzročilo »veliko zavrnitev« korporacije, odločitev, ki v veliki meri še naprej razlog za edinstven vladni status mesta.

V angleški državljanski vojni je večina Londončanov podpirala parlamentarno stvar. Po začetnem napredovanju rojalistov leta 1642, ki je doseglo vrhunec v bitkah pri Brentfordu in Turnham Greenu, je bil London obdan z obrambnim zidom, znanim kot komunikacijske linije. Linije je gradilo do 20.000 ljudi in so bile dokončane v manj kot dveh mesecih.[47] Utrdbe so padle na svojem edinem preizkusu, ko je vojska novega modela leta 1647 vstopila v London in parlament jih je istega leta zrušil.[48]

Veliki požar v Londonu je leta 1666 uničil številne dele mesta

London je v zgodnjem 17. stoletju pestila bolezen, ki je dosegla vrhunec z veliko kugo v letih 1665–1666, ki je ubila do 100.000 ljudi ali petino prebivalstva.[49]

Veliki požar v Londonu je izbruhnil leta 1666 v Pudding Lane v mestu in hitro pometel skozi lesene zgradbe. Obnova je trajala več kot deset let in jo je nadzoroval polihistor Robert Hooke. Leta 1708 je bila dokončana mojstrovina Christopherja Wrena, stolnica sv. Pavla. Med jurijevskim obdobjem so na zahodu nastala nova okrožja, kot je Mayfair; novi mostovi čez Temzo so spodbudili razvoj južnega Londona. Na vzhodu se je londonsko pristanišče razširilo navzdol. Razvoj Londona kot mednarodnega finančnega središča je zorel večji del 18. stoletja.

Leta 1762 je Jurij III. Britanski pridobil Buckinghamsko hišo, ki so jo v naslednjih 75 letih povečali. V 18. stoletju naj bi London preganjal kriminal in Bow Street Runners so bili leta 1750 ustanovljeni kot poklicna policija.[50] Zaradi epidemij v 1720-ih in 30-ih letih je večina otrok, rojenih v mestu, umrla, preden so dopolnili svoj peti rojstni dan.

Kavarne so postale priljubljeno mesto za razpravo o idejah, saj sta naraščajoča pismenost in razvoj tiskarskega stroja omogočila široko dostopnost novic, Fleet Street pa je postala središče britanskega tiska. Zaradi invazije napoleonskih vojsk na Amsterdam so se številni finančniki preselili v London in prva londonska mednarodna izdaja je bila organizirana leta 1817. Približno v istem času je kraljeva mornarica postala vodilna svetovna vojna flota, ki je delovala kot glavno odvračilno sredstvo za morebitne gospodarske nasprotnike. Razveljavitev žitnih zakonov leta 1846 je bila posebej namenjena oslabitvi nizozemske gospodarske moči. London je nato prehitel Amsterdam kot vodilno mednarodno finančno središče.[51]

Pozni novi vek in sodobnost

[uredi | uredi kodo]

Z začetkom industrijske revolucije v Združenem Kraljestvu je prišlo do izjemne rasti urbanizacije in število High Street (glavnih ulic za prodajo na drobno v Britaniji) je hitro naraslo. London je bil največje mesto na svetu od približno 1831 do 1925, z gostoto prebivalstva 325 na hektar.[52] Poleg naraščajočega števila trgovin, ki prodajajo blago, kot je Harding, Howell & Co. - ena prvih veleblagovnic - na Pall Mallu, je bilo na ulicah ogromno uličnih prodajalcev. Prenatrpanost Londona je povzročila epidemije kolere, ki je leta 1848 zahtevala 14.000 življenj, leta 1866 pa 6000. Vse večji prometni zastoji so privedli do oblikovanja prvega lokalnega mestnega železniškega omrežja na svetu. Metropolitan Board of Works je nadzoroval širitev infrastrukture v glavnem mestu in nekaterih okoliških okrožjih; ukinjen je bil leta 1889, ko je bil iz okrožnih območij, ki obdajajo prestolnico, ustanovljen London County Council.[53]

Od zgodnjih let 20. stoletja dalje so bile čajnice najdene na High Streets po Londonu in preostali Britaniji, pri čemer je vodil Lyons, ki je leta 1894 odprl prvo svojo verigo čajnic na Piccadillyju. Čajnice, kot je Criterion na Piccadillyju, so postale priljubljeno zbirališče žensk iz volilnega gibanja. Mesto je bilo med letoma 1912 in 1914 tarča številnih napadov med bombardiranjem sufražetk in kampanjo požigov, v katerih so bile bombardirane zgodovinske znamenitosti, kot sta Westminstrska opatija in stolnica sv. Pavla.

Britanski naborniki prostovoljcev v Londonu, avgusta 1914, med prvo svetovno vojno
Zbombardirana londonska ulica med Blitzom, druga svetovna vojna

London so Nemci bombardirali v prvi svetovni vojni, med drugo svetovno vojno pa so Blitz in drugi bombni napadi nemške Luftwaffe ubili več kot 30.000 Londončanov in uničili velike dele stanovanj in drugih stavb po mestu.[54] Grob neznanega bojevnika, neznanega pripadnika britanskih oboroženih sil, ki je bil ubit med prvo svetovno vojno, je bil pokopan v Westminstrski opatiji 11. novembra 1920. Kenotaf, ki je na ulici Whitehall, je bil razkrit istega dne in je osrednja točka nacionalne službe spomina, ki poteka vsako leto na spominsko nedeljo, najbližjo nedeljo do 11. novembra.[55]

Poletne olimpijske igre 1948 so potekale na prvotnem stadionu Wembley, medtem ko si London še vedno ni opomogel od vojne. Od leta 1940 je London postal dom številnim priseljencem, predvsem iz držav Commonwealtha, kot so Jamajka, Indija, Bangladeš in Pakistan, zaradi česar je London eno najbolj raznolikih mest na svetu. Leta 1951 je na južnem bregu potekal Festival Britanije. Veliki smog leta 1952 je privedel do zakona o čistem zraku iz leta 1956, ki je končal »meglo grahove juhe«, po kateri je bil London razvpit, in si je prislužil vzdevek »veliki dim«.[56]

Sredi 1960-ih je London postal središče svetovne mladinske kulture, ki jo ponazarja subkultura Swinging London, povezana s King's Road, Chelsea in Carnaby Street.[57] Vloga trendseterja je oživela v dobi punka. Leta 1965 so se politične meje Londona razširile kot odgovor na rast mestnega območja in ustanovljen je bil nov Svet širšega Londona. Med Težavami na Severnem Irskem so London od leta 1973 prizadeli bombni napadi Začasne irske republikanske armade. Ti napadi so trajali dve desetletji, začenši z bombnim napadom na Old Bailey.[58] Rasno neenakost so poudarili nemiri v Brixtonu leta 1981.

Prebivalstvo Velikega Londona se je v desetletjih po drugi svetovni vojni zmanjšalo z ocenjenega vrha 8,6 milijona leta 1939 na približno 6,8 milijona v 1980-ih.[59] Glavna pristanišča v Londonu so se preselila navzdol v Felixstowe in Tilbury, pri čemer je območje London Docklands postalo središče za regeneracijo, vključno z razvojem Canary Wharfa. To se je rodilo iz vse večje vloge Londona kot mednarodnega finančnega središča v 1980-ih. Pregrada Temze, ki leži približno 3,2 km vzhodno od središča Londona, je bila dokončana v 1980-ih, da bi zaščitila London pred valovi plimovanja iz Severnega morja.[60]

Svet Velikega Londona je bil ukinjen leta 1986, tako da je London ostal brez osrednje uprave do leta 2000 in ustanovitve Greater London Authority. Za obeležitev 21. stoletja so bili zgrajeni Millennium Dome, Londonsko oko in Milenijski most.[61] 6. julija 2005 je London dobil nagrado za poletne olimpijske igre 2012 kot prvo mesto, ki je trikrat priredilo olimpijske igre. 7. julija 2005 so bili v seriji terorističnih napadov bombardirani trije vlaki Londonske podzemne železnice in dvonadstropni avtobus.

Leta 2008 je Time London poleg New Yorka in Hongkonga označil za Nylonkong in ju razglasil za tri najvplivnejša svetovna mesta. Januarja 2015 je bilo prebivalstvo širšega Londona ocenjeno na 8,63 milijona, kar je največ od leta 1939. Med referendumom o brexitu leta 2016 se je Združeno kraljestvo kot celota odločilo zapustiti Evropsko unijo, vendar je večina londonskih volilnih enot glasovala za obstanek.[62] Vendar pa je izstop Združenega kraljestva iz EU v začetku leta 2020 le malo oslabil položaj Londona kot mednarodnega finančnega središča.

6. maja 2023 je v Westminstrski opatiji v Londonu potekalo kronanje Karla III. in njegove žene Camille za kralja in kraljico Združenega kraljestva in drugih kraljestev Commonwealtha.[63]

Geografija

[uredi | uredi kodo]

Obseg

[uredi | uredi kodo]

London, znan tudi kot Veliki London (angleško Greater London), je ena od devetih regij Anglije in najvišji pododdelek, ki pokriva večino mestne metropole. City of London je v svojem jedru nekoč obsegalo celotno naselje, toda ko je njegovo urbano območje raslo, se je Londonska korporacija uprla poskusom združitve mesta z njegovimi predmestji, zaradi česar je bil 'London' opredeljen na več načinov.[64]

Satelitski pogled na London junija 2018

Štirideset odstotkov Velikega Londona pokriva poštno mesto London (angleško London postal district), v katerem je 'London' del poštnih naslovov. Telefonska območna koda Londona (020) pokriva večje območje, podobno velikosti kot Veliki London, čeprav so nekatera zunanja okrožja izključena in nekatera vključena samo zunaj. Meja Velikega Londona je bila ponekod poravnana z avtocesto M25.[65]

Nadaljnjo urbano širitev zdaj preprečuje metropolitanski zeleni pas, čeprav pozidano območje ponekod sega čez mejo, kar ustvarja ločeno opredeljeno mestno območje Velikega Londona. Onkraj tega je obsežen londonski prometni pas (angleško London commuter belt).[66] Veliki London je za nekatere namene razdeljen na Notranji London in Zunanji London ter ob reki Temzi na Severni in Južni, z neformalnim osrednjim Londonskim območjem. Koordinate nominalnega središča Londona, tradicionalno prvotnega Eleanorinega križa pri Charing Crossu blizu križišča Trafalgar Square in Whitehalla, so približno 51°30′26″N 00°07′39″W / 51.50722°N 0.12750°W / 51.50722; -0.12750.[67]

Status

[uredi | uredi kodo]

Znotraj Londona imata City of London in Westminster (angleško City of Westminster) status mesta, City of London in preostanek Velikega Londona pa sta okrožja za namene podpornikov. Območje Velikega Londona vključuje območja, ki so del zgodovinskih grofij Middlesex, Kent, Surrey, Essex in Hertfordshire. Status Londona kot glavnega mesta Anglije in pozneje Združenega kraljestva ni bil nikoli podeljen ali potrjen z zakonom ali v pisni obliki.[68]|group=note}

Njegov status glavnega mesta je bil določen z ustavno konvencijo, kar pomeni, da je njegov status de facto glavnega mesta del nekodificirane ustave Združenega kraljestva. Glavno mesto Anglije je bilo prestavljeno v London iz Winchestra, ko se je Westminstrska palača v 12. in 13. stoletju razvila v stalno lokacijo kraljevega dvora in s tem v politično prestolnico države.[69] Nedavno je bil Veliki London opredeljen kot regija Anglije in je v tem kontekstu znan kot London.

Topografija

[uredi | uredi kodo]
London iz Primrose Hill

Veliki London obsega skupno površino 1583 km², območje, ki je leta 2001 imelo 7.172.036 prebivalcev in gostoto prebivalstva 4542/km². Razširjeno območje, znano kot londonska metropolitanska regija ali londonska metropolitanska aglomeracija, obsega skupno površino 8382 km², ima 13.709.000 prebivalcev in gostoto prebivalstva 1510/km².[70]

Sodobni London stoji ob Temzi, njegovi glavni geografski značilnosti, plovni reki, ki prečka mesto od jugozahoda proti vzhodu. Dolina Temze je poplavna ravnica, ki jo obkrožajo rahlo razgibani griči, vključno s Parliament Hillom, Addington Hillsom in Primrose Hillom. Zgodovinsko gledano je London zrasel na najnižji točki mostu na Temzi. Temza je bila nekoč veliko širša, plitvejša reka z obsežnimi močvirji; ob visoki plimi so njene obale dosegle petkratno širino od sedanje.[71]

Od viktorijanske dobe je bila Temza obsežno nasipana in številni njeni londonski pritoki zdaj tečejo pod zemljo. Temza je reka s plimovanjem in London je občutljiv na poplave.[72] Grožnja se je sčasoma povečala zaradi počasnega, a neprekinjenega naraščanja visoke ravni vode, ki ga povzročajo podnebne spremembe in počasnega 'nagibanja' Britanskega otočja kot posledice postglacialnega odboja.[73]

Podnebje

[uredi | uredi kodo]

London ima zmerno oceansko podnebje (Köppen: Cfb). Evidence o padavinah v mestu vodijo vsaj od leta 1697, ko so jih začeli beležiti v Kew. V Kew je največ padavin v enem mesecu 189 mmnovembra 1755, najmanj pa 0 mm decembra 1788 in julija 1800. Mile End je prav tako imel 0 mm aprila 1893.[74] Najbolj namočeno leto v zgodovini je 1903, s skupnim padcem 969 mm, najbolj suho pa leto 1921, s skupnim padcem 308 mm.[75] Povprečna letna količina padavin znaša približno 600 mm, kar je polovica letne količine padavin v New Yorku. Kljub razmeroma nizki letni količini padavin London še vedno prejme 109,6 deževnih dni s pragom 1,0 mm letno. Vendar pa je London občutljiv na podnebne spremembe v Združenem kraljestvu in med hidrološkimi strokovnjaki obstaja vse večja zaskrbljenost, da bi lahko londonska gospodinjstva ostala brez vode pred letom 2050.[76]

Ekstremne temperature v Londonu segajo od 40,2 °C na Heathrowu 19. julija 2022 do −17,4 °C na Northoltu 13. decembra 1981. Zapisi o atmosferskem tlaku se vodijo v Londonu od leta 1692. Najvišji doslej sporočeni tlak je 20. januarja 2020 znašal 1049,8 milibarov.[77]

Poletja so na splošno topla, včasih vroča. Povprečna julijska temperatura v Londonu je 23,5 °C. Povprečno vsako leto je v Londonu 31 dni nad 25 °C in 4,2 dni nad 30,0 °C. Med evropskim vročinskim valom leta 2003 je dolgotrajna vročina povzročila na stotine smrti zaradi vročine. Prejšnje obdobje 15 zaporednih dni nad 32,2 °C v Angliji leta 1976 je prav tako povzročilo veliko smrti zaradi vročine. Prejšnja temperatura 37,8 °C avgusta 1911 na postaji Greenwich je bila kasneje prezrta kot nestandardna. Občasno je lahko problem tudi suša, zlasti poleti, nazadnje poleti 2018, od maja do decembra pa prevladujejo precej bolj sušne razmere od povprečja. Največ zaporednih dni brez dežja pa je bilo 73 dni spomladi leta 1893.

Zime so na splošno hladne z majhnimi temperaturnimi nihanji. Močno sneženje je redko, vendar sneg običajno zapade vsaj enkrat vsako zimo. Pomlad in jesen sta lahko prijetni. Kot veliko mesto ima London precejšen učinek mestnega toplotnega otoka, zaradi česar je središče Londona včasih za 5 °C toplejše od predmestja in obrobja.

Območja

[uredi | uredi kodo]

Kraji v velikem mestnem območju Londona so identificirani z imeni območij, kot so Mayfair, Southwark, Wembley in Whitechapel. To so bodisi neformalne označbe, ki odražajo imena vasi, ki jih je širjenje absorbiralo ali pa so nadomeščene upravne enote, kot so župnije ali nekdanja okrožja.[78]

Gledališka četrt West End leta 2016

Takšna imena so ostala v uporabi skozi tradicijo, vsako se nanaša na lokalno območje s svojimi značilnostmi, vendar brez uradnih meja. Od leta 1965 je Veliki London razdeljen na 32 londonskih okrožij poleg starodavnega londonskega Cityja.[79] Londonski City je glavno finančno okrožje in Canary Wharf se je pred kratkim razvil v novo finančno in trgovsko središče v Docklandih na vzhodu.

West End je glavna londonska zabaviščna in nakupovalna četrt, ki privablja turiste. Zahodni London vključuje draga stanovanjska območja, kjer se nepremičnine lahko prodajo za več deset milijonov funtov. Povprečna cena nepremičnin v Kensingtonu in Chelseaju je več kot 2 milijona funtov s podobno visokimi izdatki v večini osrednjega Londona.

East End je območje, ki je najbližje prvotnemu londonskemu pristanišču, znano po visoki populaciji priseljencev, pa tudi po tem, da je eno najrevnejših območij v Londonu.[80] V okolici vzhodnega Londona je bil velik del zgodnjega industrijskega razvoja Londona; zdaj se opuščena območja na celotnem območju preurejajo kot del prehoda Temze, vključno z londonskim obrežjem in dolino Lower Lea, ki je bil razvit v olimpijski park za olimpijske in paraolimpijske igre 2012.

Arhitektura

[uredi | uredi kodo]

Nad glavnim vhodom v Broadcasting House sta kipa Prospera in Ariel (iz Shakespearove zadnje igre Vihar), delo Erica Gilla. Prospero, Arielin mojster, je visok 10 čevljev in je upodobljen, kako pošilja Ariel v svet. Ariel je kot duh zraka veljal za ustrezen simbol za novo skrivnost prenosa.

Po odprtju Broadcasting House in postavitvi kipov (1933) je bila izražena zaskrbljenost glede velikosti genitalij duha. Vložili so vlogo pri spodnjem domu parlamenta, vendar priljubljena zgodba, da je bilo Gillu naročeno, naj spremeni kip, ni utemeljena

Londonski Tower, srednjeveški grad, delno iz leta 1078

Londonske stavbe so preveč raznolike, da bi jih lahko označili s kakršnim koli posebnim arhitekturnim slogom, deloma tudi zaradi njihove različne starosti. Številne veličastne palače in javne stavbe, kot je Narodna galerija, so zgrajene iz portlandskega kamna. Za nekatere predele mesta, zlasti tiste zahodno od središča, so značilne bele štukature ali pobeljene fasade. Nekaj stavb v osrednjem Londonu je nastalo pred velikim požarom leta 1666, med njimi je nekaj sledi rimskih ostankov, Londonski Tower in nekaj razpršenih preživelih Tudorjev v mestu. Nadalje je na primer palača Hampton Court iz obdobja Tudorjev.

Del raznolike arhitekturne dediščine so cerkve Christopherja Wrena iz 17. stoletja, neoklasicistične finančne ustanove, kot sta Royal Exchange in Bank of England, do sodišča Old Bailey z začetka 20. stoletja in posestva Barbican iz 60. let prejšnjega stoletja. Elektrarna Battersea iz leta 1939 ob reki na jugozahodu je lokalna znamenitost, nekateri železniški terminali pa so odlični primeri viktorijanske arhitekture, predvsem St. Pancras in Paddington. Gostota Londona je različna, z visoko gostoto zaposlenosti v osrednjem območju in Canary Wharfu, visoko gostoto stanovanj v notranjem Londonu in manjšo gostoto v zunanjem Londonu.

Fasada vzhodnega krila Buckinghamske palače je bila zgrajena med letoma 1847 in 1850; leta 1913 je bila predelana v sedanjo obliko
Trafalgar Square in njegove fontane, z Nelsonovim stebrom na desni

Spomenik velikemu požaru v Londonu v Londonskem Cityju nudi pogled na okolico in hkrati spominja na veliki londonski požar, ki je izbruhnil v bližini. Marmorni slavolok in Wellingtonov slavolok, na severnem oziroma južnem koncu Park Lane, imata kraljevske povezave, tako kot Albertov spomenik in Royal Albert Hall v Kensingtonu. Nelsonov steber (zgrajen v spomin na admirala Horatia Nelsona) je nacionalno priznan spomenik na trgu Trafalgar, eni od osrednjih točk v središču Londona. Starejše stavbe so večinoma opečne, običajno iz rumene londonske opeke.

V strnjenih območjih je večina koncentracije preko srednje velikih in visokih gradenj. Londonski nebotičniki, kot so 30 St Mary Axe (imenovan The Gherkin), Tower 42, Broadgate Tower in One Canada Square, so večinoma v dveh finančnih okrožjih, City of London in Canary Wharf. Gradnja visokih stolpnic je na nekaterih lokacijah omejena, če bi ovirala zaščitene poglede na stolnico sv. Pavla in druge zgodovinske stavbe.[81] To zaščitno politiko, znano kot 'St Paul's Heights', londonsko mesto izvaja od leta 1937.[81] Kljub temu je v središču Londona kar nekaj visokih nebotičnikov, vključno s 95-nadstropnim Shard London Bridge, najvišjo stavbo v Združenem kraljestvu in zahodni Evropi.[82]

Druge pomembne sodobne stavbe vključujejo The Scalpel, 20 Fenchurch Street (imenovano The Walkie-Talkie), nekdanjo mestno hišo v Southwarku, Art Deco BBC Broadcasting House in postmodernistično britansko knjižnico v Somers Town/Kings Cross in No 1 Poultry by James Stirling. BT Tower stoji na 620 čevljih (189 m) in ima 360-stopinjski barvni LED zaslon blizu vrha. Kar je bilo prej Millennium Dome, ob Temzi vzhodno od Canary Wharfa, je zdaj prizorišče za zabavo, imenovano O2 Arena.

Palača parlamenta in Elizabeth Tower (Big Ben) na desni v ospredju, Londonsko oko na levi v ospredju in The Shard s Canary Wharfom v ozadju; viden septembra 2014

Naravna zgodovina

[uredi | uredi kodo]

Londonsko prirodoslovno društvo meni, da je London »eno najbolj zelenih mest na svetu« z več kot 40 odstotki zelenih površin ali odprtih voda. Kažejo, da je bilo ugotovljeno, da tam raste 2000 vrst cvetočih rastlin in da plimska Temza podpira 120 vrst rib.[83] Navajajo, da v središču Londona gnezdi več kot 60 vrst ptic in da so njihovi člani po Londonu zabeležili 47 vrst metuljev, 1173 nočnih metuljev in več kot 270 vrst pajkov. Mokrišča v Londonu podpirajo nacionalno pomembne populacije številnih vodnih ptic. London ima 38 območij posebnega znanstvenega interesa (SSSI), dva narodna naravna rezervata in 76 lokalnih naravnih rezervatov.[84]

Lisica na ulici Ayres, Southwark, južni London

Dvoživke so pogoste v prestolnici, vključno z navadnimi pupki (Lissotriton vulgaris), ki živijo ob Tate Modern, in sekuljami, navadnimi krastačami, dlanstimi pupki in Triturus cristatus. Po drugi strani pa avtohtone plazilce, kot so navadni slepec, živorodna kuščarica, belouška in navadni gad, večinoma vidimo samo v zunanjem Londonu.[85]

Med drugimi prebivalci Londona je 10.000 rdečih lisic, tako da je zdaj 6 lisic na kvadratni kilometer Londona. Drugi sesalci, najdeni v širšem Londonu, so jež, rjava podgana, miši, zajec, rovka, voluhar in siva veverica.[86] V divjih območjih Zunanjega Londona, kot je Epping Forest, najdemo veliko različnih sesalcev, vključno z zajcem, jazbecem, poljsko, nabrežno in vodno voluharico, lesno miško, rumenovrato miško, krtom, rovko in podlasico do navadne lisice, sive veverice in ježa. Mrtvo vidro so našli na avtocesti v Wappingu, približno miljo od mostu Tower Bridge, kar bi nakazovalo, da so se začele seliti nazaj, potem ko so bile sto let odsotne iz mesta.[87] Deset od osemnajstih angleških vrst netopirjev je bilo zabeleženih v gozdu Epping Forest: drobni netopir, Nathusijev netopir in mali netopir, navadni nočni netopirji, belorobi netopir, širokouhi netopir, obvodni netopir, rjavi uhati netopir, resasti netopir in gozdni mračnik.[88]

Črede jelenov in damjakov se prosto sprehajajo po večjem delu parka Richmond in Bushy. Odstrel poteka vsak november in februar, da se zagotovi ohranitev števila. Gozd Epping je znan tudi po jelenih damjakih, ki jih je mogoče pogosto videti v čredah severno od gozda. Redka populacija melanističnih, črnih jelenov damjakov se ohranja tudi v Deer Sanctuary blizu Theydon Boisa. V gozdu najdemo tudi jelene muntjake. Medtem ko so Londončani navajeni divjih živali, kot so ptice in lisice, ki si delijo mesto, so v zadnjem času mestni jeleni začeli postajati običajna in cele črede damjakov ponoči pridejo v stanovanjska območja, da bi izkoristili zelene površine Londona.[89]

Parki in odprti prostori

[uredi | uredi kodo]
Hyde Park (z vrtovi Kensington v ospredju) je bil priljubljen javni prostor od odprtja leta 1637

Poročilo City of London Corporation iz leta 2013 pravi, da je London »najbolj zeleno mesto« v Evropi s 14.164 hektari javnih parkov, gozdov in vrtov.[90] Največji parki v osrednjem delu Londona so trije od osmih kraljevih parkov, in sicer Hyde Park in njegovi sosedi Kensington Gardens na zahodu ter Regent's Park na severu. Hyde Park je še posebej priljubljen za šport in včasih gosti koncerte na prostem. Regent's Park vsebuje Londonski živalski vrt, najstarejši znanstveni živalski vrt na svetu, in je blizu Muzeja voščenih lutk Madame Tussauds. Primrose Hill je priljubljena točka za ogled mestnega obzorja.

V bližini Hyde Parka so manjši Royal Parks, Green Park in St. James's Park. Številni veliki parki ležijo izven mestnega središča, vključno s Hampstead Heath in preostalimi kraljevimi parki Greenwich Park na jugovzhodu ter Bushy Park in Richmond Park (največja) na jugozahodu. Park Hampton Court je prav tako kraljevi park, vendar ga, ker vsebuje palačo, upravljajo Historic Royal Palaces, za razliko od osmih kraljevih parkov.

Blizu parka Richmond je Kew Gardens, ki ima največjo zbirko živih rastlin na svetu. Leta 2003 so bili vrtovi uvrščeni na Unescov seznam svetovne dediščine.[91] Obstajajo tudi parki, ki jih upravljajo londonski okrožni sveti, vključno s parkom Victoria v East Endu in parkom Battersea v središču. Obstajajo tudi nekateri bolj neformalni, polnaravni odprti prostori, vključno s Hampstead Heathom in Epping Forestom, oba pod nadzorom City of London Corporation. Hampstead Heath vključuje Kenwood House, nekdanjo veličastno hišo in priljubljeno lokacijo v poletnih mesecih, ko ob jezeru potekajo koncerti klasične glasbe. Epping Forest je priljubljeno prizorišče za različne dejavnosti na prostem, vključno z gorskim kolesarjenjem, hojo, jahanjem, golfom, ribolovom in orientacijskim tekom. Trije izmed najbolj obiskanih tematskih parkov v Združenem kraljestvu, Thorpe Park blizu Staines-upon-Thames, Chessington World of Adventures v Chessingtonu in Legoland Windsor, so znotraj 32 km od Londona.[92]

Demografija

[uredi | uredi kodo]
Zemljevid gostote prebivalstva

Neprekinjeno urbano območje Londona sega onkraj širšega Londona in je leta 2011 štelo 9.787.426 ljudi, medtem ko je njegovo širše metropolitansko območje imelo 12–14 milijonov prebivalcev, odvisno od uporabljene definicije.[93] Po podatkih Eurostata je London drugo najbolj naseljeno metropolitansko območje v Evropi. V obdobju 1991–2001 je tja prispelo neto 726.000 priseljencev.[94]

Regija obsega 1579 km², kar daje gostoto prebivalstva 5177/km² več kot desetkrat več kot katera koli druga britanska regija.[95] Po številu prebivalcev je London 19. največje mesto in 18. največja metropolitanska regija.

Po popisu prebivalstva leta 2021 jih 23,1 % stanovanje najema v socialni najemnini, 46,8 % jih ima v lasti svojo hišo dokončno ali s hipoteko ali posojilom, 30 % pa jih najema zasebno.[96] Številni Londončani delajo od doma, 42,9 % jih je to delalo ob popisu leta 2021, medtem ko se jih 20,6 % v službo vozi z avtomobilom. Največji upad načina prevoza je bil opažen pri tistih, ki se peljejo z vlakom in podzemno železnico, in sicer z 22,6 % leta 2011 na 9,6 % leta 2021. Kar zadeva kvalifikacije, je imelo 46,7 % prebivalcev Londona po popisu razvrščenih kvalifikacije 4. stopnje ali višje, kar je pretežno univerzitetna diploma. 16,2 % jih sploh ni imelo nobenih kvalifikacij.[97] ​

Gospodarstvo

[uredi | uredi kodo]
Londonski City, eno največjih finančnih središč na svetu[98]

Bruto regionalni proizvod Londona je leta 2019 znašal 503 milijarde funtov, kar je približno četrtina BDP Združenega kraljestva.[99] London ima pet velikih poslovnih okrožij: City, Westminster, Canary Wharf, Camden & Islington ter Lambeth & Southwark. Eden od načinov, kako dobiti predstavo o njihovi relativni pomembnosti, je, da pogledamo relativne količine pisarniških prostorov: Veliki London je imel leta 2001 27 milijonov m² pisarniških prostorov, mesto pa vsebuje največ prostora, z 8 milijoni m² pisarniških prostorov. London ima nekatere najvišje cene nepremičnin na svetu.[100] Po poročilu World property journal (2015) je London najdražji trg pisarn na svetu.[101] Od leta 2015 je stanovanjska nepremičnina v Londonu vredna 2,2 bilijona dolarjev. Mesto ima najvišje cene nepremičnin od vseh evropskih mest po podatkih Urada za državno statistiko in Evropskega statističnega urada.[102] Povprečna cena kvadratnega metra v središču Londona je 24.252 € (april 2014). To je višje od cen nepremičnin v drugih evropskih prestolnicah G8.

City of London

[uredi | uredi kodo]
Glavni članek: City of London.
Londonska borza na Paternoster Square in Temple Bar
Kraljeva borza leta 1886

Londonska finančna industrija ima sedež v londonskem Cityju in Canary Wharfu, dveh glavnih poslovnih okrožjih. London je eno najpomembnejših svetovnih finančnih središč kot najpomembnejša lokacija za mednarodne finance. London je postal glavno finančno središče kmalu po letu 1795, ko je nizozemska republika propadla pred Napoleonovo vojsko. Za mnoge bankirje s sedežem v Amsterdamu (npr. Hope, Baring) je bil to edini čas za selitev v London. Prav tako je londonski sistem, osredotočen na trg (v nasprotju s tistim, osredotočenim na banko v Amsterdamu), v 18. stoletju postal bolj prevladujoč. Londonsko finančno elito je okrepila močna judovska skupnost iz vse Evrope, ki je bila sposobna obvladati najbolj sofisticirana finančna orodja tistega časa. To gospodarsko moč mesta so pripisali njegovi raznolikosti.

Bank of England, ustanovljena leta 1694, je model, na katerem temelji večina sodobnih centralnih bank.

Do sredine 19. stoletja je bil London vodilno finančno središče, ob koncu stoletja pa se je več kot polovica svetovne trgovine financirala v britanski valuti. Kljub temu je od leta 2016 London na vrhu svetovne lestvice na Indeksu globalnih finančnih centrov (GFCI)[103] in je bil uvrščen na drugo mesto v A.T. Kearneyjev indeks globalnih mest za leto 2018.[104]

Največja panoga v Londonu so finance, zaradi finančnega izvoza pa veliko prispeva k plačilni bilanci Združenega kraljestva. Do sredine leta 2007 je bilo v Londonu v finančnih storitvah zaposlenih okoli 325.000 ljudi. London ima več kot 480 čezmorskih bank, več kot katero koli drugo mesto na svetu. Je največje središče za trgovanje z valutami na svetu, saj predstavlja približno 37 odstotkov povprečnega dnevnega obsega v višini 5,1 bilijona dolarjev, po podatkih BIS. Več kot 85 odstotkov (3,2 milijona) zaposlenih prebivalcev širšega Londona dela v storitvenih panogah. Zaradi njegove pomembne svetovne vloge je londonsko gospodarstvo prizadela finančna kriza 2007–2008. Toda do leta 2010 si je mesto opomoglo, uvedlo nova regulativna pooblastila, nadaljevalo s ponovno pridobitvijo izgubljenega položaja in ponovno vzpostavilo gospodarsko prevlado Londona.[262] Poleg sedeža strokovnih služb je Londonski City dom Bank of England, Londonske borze in zavarovalniškega trga Lloyd's of London.[105]

Več kot polovica 100 najboljših podjetij Združenega kraljestva, ki kotirajo na borzi (FTSE 100), in več kot 100 od 500 največjih evropskih podjetij ima sedež v središču Londona. Več kot 70 odstotkov FTSE 100 je znotraj metropolitanskega območja Londona, 75 odstotkov podjetij s seznama Fortune 500 pa ima pisarne v Londonu. V poročilu iz leta 1992, ki ga je naročila Londonska borza, je sir Adrian Cadbury, predsednik njegovega družinskega slaščičarskega podjetja Cadbury, izdelal poročilo Cadbury, kodeks najboljše prakse, ki je služil kot podlaga za reformo korporativnega upravljanja po vsem svetu.

Turizem

[uredi | uredi kodo]
Britanski muzej
Narodna galerija

London je ena izmed vodilnih turističnih destinacij na svetu in je bil leta 2015 uvrščen med najbolj obiskano mesto na svetu z več kot 65 milijoni obiskov.[106] Je tudi najboljše mesto na svetu po čezmejni porabi obiskovalcev, leta 2015 ocenjeno na 20,23 milijarde USD. Turizem je ena najpomembnejših gospodarskih panog v Londonu, ki leta 2016 zaposluje 700.000 delavcev s polnim delovnim časom in prispeva 36 milijard funtov letno k gospodarstvu. Mesto predstavlja 54 % vse porabe vhodnih obiskovalcev v Združenem kraljestvu. Od leta 2016 je bil London najboljša mestna destinacija na svetu po oceni uporabnikov TripAdvisorja.[107]

Leta 2015 so bile vse najbolj obiskane znamenitosti v Združenem kraljestvu London. 10 najbolj obiskanih znamenitosti je bilo: (z obiski na prizorišče)[108]

Število hotelskih sob v Londonu je leta 2015 znašalo 138.769 in naj bi z leti raslo.

Opombe

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ London is not a city in the usual UK sense of having City status in the United Kingdom granted by the Crown.
  2. ↑ See also: Independent city § National capitals
  3. ↑ The Greater London Authority consists of the Mayor of London and the London Assembly. The London Mayor is distinguished from the Lord Mayor of London, who heads the City of London Corporation running the City of London.
  4. ↑ According to the Eurostat (Eurostat), London had the largest Larger Urban Zone in the EU. Eurostat uses the sum of the populations of the contiguous urban core and the surrounding commuting zone as its definition.

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ Number 1 Poultry (ONE 94), Museum of London Archaeology, 2013. Archaeology Data Service, The University of York.
  2. ↑ »London weather map«. The Met Office. Arhivirano iz spletišča dne 3. avgusta 2018. Pridobljeno 26. avgusta 2018.
  3. ↑ »Population and household estimates, England and Wales: Census 2021«. ons.gov.uk. Office for National Statistics. Pridobljeno 15. oktobra 2022.
  4. ↑ »2011 Census – Built-up areas«. ONS. Pridobljeno 15. oktobra 2022.
  5. ↑ »Major agglomerations of the world«. CityPopulation.de. Pridobljeno 20. aprila 2023.
  6. ↑ »Major Agglomerations«. Pridobljeno 16. oktobra 2023.
  7. ↑ »Roman London«. Museum of London. n.d. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 22. marca 2008.
  8. ↑ Fowler, Joshua (5. julij 2013). »London Government Act: Essex, Kent, Surrey and Middlesex 50 years on«. BBC News.
  9. ↑ Mills, AD (2010). Dictionary of London Place Names. Oxford University Press. str. 152. Seveda se je do relativno nedavnega časa ime London nanašalo samo na londonsko mesto, pri čemer je celo Westminster ostal ločena entiteta. Ko pa je bilo leta 1888 ustanovljeno okrožje London, se je ime začelo pogosto precej ohlapno uporabljati za to veliko večje območje, ki so ga približno od tega datuma včasih imenovali tudi "Greater London". Leta 1965 pa je bil Veliki London na novo definiran kot precej povečano območje.
  10. ↑ »The baffling map of England's counties«. BBC News (v britanski angleščini). 25. april 2014. Pridobljeno 25. septembra 2021.
  11. ↑ »London Government Act 1963«. legislation.gov.uk. Pridobljeno 26. septembra 2021.
  12. ↑ Jones, Bill; Kavanagh, Dennis; Moran, Michael; Norton, Philip (2007). Politics UK. Harlow: Pearson Education. str. 868. ISBN 978-1-4058-2411-8.
  13. ↑ Z/Yen Limited (November 2005). The Competitive Position of London as a Global Financial Centre Arhivirano 2006-11-07 na Wayback Machine.. CityOfLondon.gov.uk. Pridobljeno 4.2.2008.
  14. ↑ »Number of international students in London continues to grow« (tiskovna objava). Greater London Authority. 20. avgust 2008. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 24. novembra 2010.
  15. ↑ »Times Higher Education World University Rankings«. 19. september 2018.; »Top Universities: Imperial College London«.; »Top Universities: LSE«. Pridobljeno 21. septembra 2019.
  16. ↑ »QS World University Rankings 2022«. Top Universities (v angleščini). Pridobljeno 19. septembra 2022.
  17. ↑ »Revealed: The most crowded skies on the planet«. The Telegraph. Pridobljeno 2. decembra 2023. London: Our capital's collective airport system is the busiest in the whole world. A total of 170,980,680 passengers.
  18. ↑ »London Underground«. Transport for London (v britanski angleščini). Pridobljeno 6. maja 2022.
  19. ↑ »Focus on London – Population and Migration | London DataStore«. Greater London Authority. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 16. oktobra 2010. Pridobljeno 10. februarja 2012.
  20. ↑ »Metropolitan Area Populations«. Eurostat. 18. junij 2019. Pridobljeno 4. decembra 2019.
  21. ↑ »Lists: United Kingdom of Great Britain and Northern Ireland – Properties inscribed on the World Heritage List«. UNESCO World Heritage Centre. Pridobljeno 26. novembra 2008.
  22. ↑ Blackman, Bob (25. januar 2008). »West End Must Innovate to Renovate, Says Report«. What's on Stage. London. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 30. aprila 2011. Pridobljeno 15. novembra 2010.
  23. ↑ »IOC elects London as the Host City of the Games of the XXX Olympiad in 2012« (tiskovna objava). International Olympic Committee. 6. julij 2005. Arhivirano iz spletišča dne 17. oktobra 2011. Pridobljeno 3. junija 2006.
  24. ↑ Mills, Anthony David (2001). A Dictionary of London Place Names. Oxford University Press. str. 139. ISBN 9780192801067. OCLC 45406491.
  25. ↑ Bynon, Theodora (2016). »London's Name«. Transactions of the Philological Society. 114 (3): 281–97. doi:10.1111/1467-968X.12064. ISSN 0079-1636.
  26. ↑ Mills, David (2001). A Dictionary of London Place Names. Oxford University Press. str. 140. ISBN 9780192801067. OCLC 45406491.
  27. ↑ »First 'London Bridge' in River Thames at Vauxhall«. 27. maj 2015. Pridobljeno 18. decembra 2023.
  28. ↑ Milne, Gustav. »London's Oldest Foreshore Structure!«. Frog Blog. Thames Discovery Programme. Arhivirano iz spletišča dne 30. aprila 2011. Pridobljeno 15. aprila 2011.
  29. ↑ Perring, Dominic (1991). Roman London. London: Routledge. str. 1. ISBN 978-0-203-23133-3.
  30. ↑ »British History Timeline - Roman Britain«. BBC. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 30. aprila 2011. Pridobljeno 7. junija 2008.
  31. ↑ Lancashire, Anne (2002). London Civic Theatre: City Drama and Pageantry from Roman Times to 1558. Cambridge University Press. str. 19. ISBN 978-0-521-63278-2.
  32. ↑ Wheeler, Kip. »Viking Attacks«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 1. januarja 2016. Pridobljeno 19. januarja 2016.
  33. ↑ Vince, Alan (2001). »London«. V Lapidge, Michael; Blair, John; Keynes, Simon; Scragg, Donald (ur.). The Blackwell Encyclopaedia of Anglo-Saxon England. Blackwell. ISBN 978-0-631-22492-1.
  34. ↑ Stenton, Frank (1971). Anglo-Saxon England (3rd izd.). Oxford University Press. str. 538–539. ISBN 978-0-19-280139-5.
  35. ↑ Ibeji, Mike (17. februar 2011). »History – 1066 – King William«. BBC. Arhivirano iz spletišča dne 22. septembra 2009. Pridobljeno 29. marca 2021.
  36. ↑ »UK Parliament — Parliament: The building«. UK Parliament. 9. november 2007. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 11. marca 2008. Pridobljeno 27. aprila 2008.
  37. ↑ Schofield, John; Vince, Alan (2003). Medieval Towns: The Archaeology of British Towns in Their European Setting. Continuum International Publishing Group. str. 26. ISBN 978-0-8264-6002-8.
  38. ↑ Ibeji, Mike (10. marec 2011). »BBC – History – British History in depth: Black Death« (v britanski angleščini). BBC. Arhivirano iz spletišča dne 30. aprila 2011. Pridobljeno 3. novembra 2008.
  39. ↑ »Richard II (1367–1400)«. BBC. Arhivirano iz spletišča dne 30. aprila 2011. Pridobljeno 12. oktobra 2008.
  40. ↑ Jacobs, Joseph (1906). »England«. Jewish Encyclopedia.
  41. ↑ Mundill, Robin R. (2010), »The King's Jews«, Continuum, London, str. 88–99, ISBN 978-1-84725-186-2, LCCN 2010282921, OCLC 466343661, OL 24816680M
  42. ↑ Chisholm, Hugh, ur. (1911). »Steelyard, Merchants of the« . Enciklopedija Britannica (v angleščini) (11. izd.). Cambridge University Press.
  43. ↑ Pounds, Normal J. G. (1973). An Historical Geography of Europe 450 B.C.–A.D. 1330. Cambridge University Press. str. 430. doi:10.1017/CBO9781139163552. ISBN 9781139163552.
  44. ↑ Burgon, John William (1839). The Life and Times of Sir Thomas Gresham, Founder of the Royal Exchange: Including Notices of Many of His Contemporaries. With Illustrations, Volume 2. London: R. Jennings. str. 80–81. ISBN 978-1277223903.
  45. ↑ »From pandemics to puritans: when theatre shut down through history and how it recovered«. The Stage.co.uk. Pridobljeno 22. junija 2022.
  46. ↑ Durston, Christopher (1993). James I. London: Routledge. str. 59. ISBN 978-0-415-07779-8.
  47. ↑ Flintham, David. »London«. Fortified Places. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 16. januarja 2009. Pridobljeno 28. marca 2021.
  48. ↑ Flintham, David. »London«. Fortified Places. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 16. januarja 2009. Pridobljeno 28. marca 2021.Razzell, Peter; Razzell, Edward, ur. (1. januar 1996). The English Civil War: A contemporary account (v. 1). Wencelaus Hollar (Illustrator), Christopher Hill (Introduction). Caliban Books. ISBN 978-1850660316.Gardiner, Samuel R. (18. december 2016). History of the Great Civil War, 1642-1649. Zv. 3. Forgotten Books (objavljeno 16. julij 2017). str. 218. ISBN 978-1334658464.
  49. ↑ »A List of National Epidemics of Plague in England 1348–1665«. Urban Rim. 4. december 2009. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 8. maja 2009. Pridobljeno 3. maja 2010.
  50. ↑ »PBS – Sweeney Todd, the Demon Barber of Fleet Street«. PBS. 2001. Pridobljeno 28. marca 2021.
  51. ↑ Coispeau, Olivier (2016). Finance Masters: A Brief History of International Financial Centers in the Last Millennium. World Scientific. ISBN 978-981-310-884-4.
  52. ↑ »London: The greatest city«. Channel 4. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 19. aprila 2009. Pridobljeno 25. marca 2021.
  53. ↑ Pennybacker, Susan D. (2005). Vision for London, 1889–1914. Routledge. str. 18.
  54. ↑ »Bomb-Damage Maps Reveal London's World War II Devastation«. nationalgeographic.com.au. 18. maj 2016. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 30. aprila 2017. Pridobljeno 18. junija 2017.
  55. ↑ Vaughan-Barratt, Nick (4. november 2009). »Remembrance«. BBC Blogs. BBC. Pridobljeno 15. aprila 2023.
  56. ↑ Breen, Matt (13. januar 2017). »Most Googled: why is London called the 'Big Smoke'?«. Time Out London (v britanski angleščini). Pridobljeno 29. novembra 2022.
  57. ↑ Rycroft, Simon (2016). »Mapping Swinging London«. Swinging City: A Cultural Geography of London 1950–1974. Routledge. str. 87. ISBN 9781317047346.
  58. ↑ >Godoy, Maria (7. julij 2005). »Timeline: London's Explosive History«. NPR. Pridobljeno 25. marca 2021.
  59. ↑ »London's population hits 8.6m record high«. BBC News. 2. februar 2015. Pridobljeno 19. junija 2017.
  60. ↑ Kendrick, Mary (1988). »The Thames Barrier«. Landscape and Urban Planning. 16 (1–2): 57–68. doi:10.1016/0169-2046(88)90034-5.
  61. ↑ Ijeh, Ike (25. junij 2010). »Millennium projects: 10 years of good luck«. building.co.uk. Pridobljeno 20. junija 2017.
  62. ↑ Chandler, Mark (24. junij 2016). »'Wouldn't you prefer to be President Sadiq?' Thousands call on Sadiq Khan to declare London's independence and join EU«. Evening Standard. Pridobljeno 25. marca 2021.
  63. ↑ »The Coronation Weekend«. Royal.uk.
  64. ↑ Beavan, Charles; Bickersteth, Harry (1865). Reports of Cases in Chancery, Argued and Determined in the Rolls Court. Saunders and Benning.
  65. ↑ »The Essex, Greater London and Hertfordshire (County and London Borough Boundaries) Order«. Office of Public Sector Information. 1993. Arhivirano iz spletišča dne 7. januarja 2010. Pridobljeno 6. junija 2008.
  66. ↑ »London in its Regional Setting« (PDF). London Assembly. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 27. maja 2008. Pridobljeno 6. junija 2008.
  67. ↑ »London — Features — Where is the Centre of London?«. BBC. Arhivirano iz spletišča dne 17. avgusta 2010. Pridobljeno 6. junija 2008.
  68. ↑ Pearsall, Judy; Trumble, Bill, ur. (2002). The Oxford English Reference Dictionary (2nd, rev izd.). Oxford, England: Oxford University Press. ISBN 978-0198606529.
  69. ↑ Schofield, John (Junij 1999). »When London became a European capital«. British Archaeology. Council for British Archaeology (45). ISSN 1357-4442. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 25. aprila 2011. Pridobljeno 6. maja 2008.
  70. ↑ »Metropolis: 027 London, World Association of the Major Metropolises« (PDF). Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 27. aprila 2011. Pridobljeno 3. maja 2010.
  71. ↑ Sheppard, Francis (2000). London: A History. Oxford University Press. str. 10. ISBN 978-0-19-285369-1. Pridobljeno 6. junija 2008.
  72. ↑ »Flooding«. UK Environment Agency. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 15. februarja 2006. Pridobljeno 19. junija 2006.
  73. ↑ »"Sea Levels" – UK Environment Agency«. Environment Agency. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 23. maja 2008. Pridobljeno 6. junija 2008.
  74. ↑ »Weather April«. trevorharley.com.
  75. ↑ »Niederschlagsmonatssummen KEW GARDENS 1697–1987«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 24. februarja 2021. Pridobljeno 16. maja 2020.
  76. ↑ Saphora Smith (16. maj 2022). »London could run out of water in 25 years as cities worldwide face rising risk of drought, report warns«. The Independent. Pridobljeno 5. junija 2022.
  77. ↑ Amos, Jonathan (20. januar 2020). »London breaks a high-pressure record«. BBC News. Pridobljeno 13. februarja 2020.
  78. ↑ »London's Boroughs«. History Today. Pridobljeno 19. aprila 2023.
  79. ↑ »London boroughs — London Life, GLA«. London Government. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 13. decembra 2007. Pridobljeno 3. novembra 2008.
  80. ↑ Flynn, Emily (6. julij 2005). »Tomorrow's East End«. Newsweek. New York. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 29. avgusta 2006.
  81. ↑ 81,0 81,1 »Protected views and tall buildings«. City of London.gov.uk. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 1. novembra 2022. Pridobljeno 28. junija 2022.
  82. ↑ »Take a tour of The Shard's viewing platform«. BBC. Pridobljeno 16. junija 2023.
  83. ↑ »Wildlife in London, England: LNHS Home page«. lnhs.org.uk. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 12. februarja 2007.
  84. ↑ »London Natural History Society – Home«. lnhs.org.uk. Pridobljeno 25. marca 2021.
  85. ↑ Tuffrey, Laurie (27. julij 2012). »London's Amphibians and Reptile Populations Mapped«. The Guardian (v angleščini). Arhivirano iz spletišča dne 2. januarja 2021. Pridobljeno 25. marca 2021.
  86. ↑ »Mammals«. The Royal Parks. Arhivirano iz spletišča dne 7. marca 2020. Pridobljeno 25. marca 2021.
  87. ↑ Law, Peter. »London's first wild otter found«. This Is Local London. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 1. aprila 2010.
  88. ↑ »Mammals«. cityoflondon.gov.uk. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 18. marca 2015. Pridobljeno 16. novembra 2014.
  89. ↑ »In Pictures: London's Urban Deer«. Evening Standard. 25. februar 2014. Arhivirano iz spletišča dne 1. marca 2021. Pridobljeno 25. marca 2021.
  90. ↑ McGlone, Conor (9. julij 2013). »London 'greenest city' in Europe«. edie.net (v angleščini). Pridobljeno 27. marca 2021.
  91. ↑ »Kew, History & Heritage« (PDF). Royal Botanic Gardens, Kew. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 29. avgusta 2008. Pridobljeno 24. januarja 2013.
  92. ↑ »The best theme parks near London«. Time Out. Pridobljeno 5. januarja 2024.
  93. ↑ »The Principal Agglomerations of the World«. City Population. Arhivirano iz spletišča dne 4. julija 2010. Pridobljeno 3. marca 2009.
  94. ↑ Leppard, David (10. april 2005). »Immigration Rise Increases Segregation in British Cities«. The Times. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 11. februarja 2008. Pridobljeno 25. marca 2021.
  95. ↑ »Population density of London: by London borough, 2006« (PDF). UK Statistics Authority. Arhivirano (PDF) iz spletišča dne 24. junija 2008.
  96. ↑ »TS054 - Tenure - Nomis - Official Census and Labour Market Statistics«. nomisweb.co.uk. Pridobljeno 14. januarja 2024.
  97. ↑ »TS067 - Highest level of qualification - Nomis - Official Census and Labour Market Statistics«. nomisweb.co.uk. Pridobljeno 14. januarja 2024.
  98. ↑ "London tops 2015 global financial centre rankings and knocks New York into second place". Cityam.com. Retrieved 12 November 2015.
  99. ↑ Fenton, Trevor. »Regional economic activity by gross domestic product, UK: 1998 to 2019, UK- Office for National Statistics«. ons.gov.uk.
  100. ↑ Lowe, Felix (18. februar 2008). »Highgate Trumps Chelsea as Priciest Postcode«. The Daily Telegraph. Arhivirano iz spletišča dne 2. januarja 2021. Pridobljeno 25. marca 2021.
  101. ↑ »Top 10 Most Expensive Office Markets in the World Revealed«. Pridobljeno 27. septembra 2015.
  102. ↑ »City Mayors: UK and European cities compared«. citymayors.com.
  103. ↑ »The Global Financial Centres Index 20« (PDF). Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 28. septembra 2017. Pridobljeno 8. avgusta 2019.
  104. ↑ Hales, Mike; Mendoza Peña, Andrés; Peterson, Erik R.; Dessibourg, Nicole. »2018 Global Cities Report – Learning from the East: Insights from China's Urban Success«. A.T. Kearney. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 20. junija 2018. Pridobljeno 20. junija 2018.
  105. ↑ Mantle, Jonathan (1992). For Whom the Bell Tolls. London: Sinclair-Stevenson. ISBN 9781856191524.
  106. ↑ »MasterCard Intelligence | MasterCard Global Destination Cities Index Report 2015«. 7. december 2015. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 7. decembra 2015. Pridobljeno 25. marca 2021.
  107. ↑ »London named No.1 city destination on TripAdvisor«. BBC News. 21. marec 2016. Pridobljeno 25. marca 2021.
  108. ↑ »British Museum tops UK visitor attractions list«. BBC News. 7. marec 2016. Pridobljeno 19. januarja 2017.

Zunanje povezave

[uredi | uredi kodo]
Wikimedijina zbirka ponuja več predstavnostnega gradiva o temi: London


Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=London&oldid=6312626«