Kariotip
Kariotip je celoten nabor parov metafaznih kromosomov v celicah nekega organizma, urejenih po velikosti, položaju centromer in drugih pomembnih lastnostih. Iz tega je možno razbrati število kromosomov in morebitne nepravilnosti v njihovi zgradbi. Postopek priprave kariotipa iz posnetkov preparata kromosomov nekega osebka imenujemo kariotipizacija. Običajno kariotip opisuje kromosomsko število in izgled kromosomov pod svetlobnim mikroskopom. S preurejanjem posnetkov posameznih parov homolognih kromosomov po velikosti in položaju centromer (za kromosome enake velikosti) dobimo standarden format, imenovan kariogram oz. idiogram.[1][2]
Preučujejo se razne fizične lastnosti, kot so dolžina, položaj centromer, vzorec pasov in razlike med spolnimi kromosomi.[3] Iz njih je možno ugotoviti kromosomske aberacije, ki so lahko vzrok raznih bolezni, v širšem smislu pa so kariotipi uporabni tudi za preučevanje delovanja celic in taksonomski položaj organizma oz. njegovo evolucijsko zgodovino (kariosistematika). S študijo kariotipov se ukvarja veda, imenovana citogenetika.
Postopek
[uredi | uredi kodo]Barvanje
[uredi | uredi kodo]Opazovanje strukture kromosomov je možno po barvanju v fazi, ko so kromosomi primerno kondenzirani. Običajno celice ustavijo med delitvijo z uporabo kolhicina v metafazi ali prometafazi ter barvajo po Giemsi. Za pravilno barvanje morajo biti vse kromosomske beljakovine odstranjene z encimsko razgradnjo in centrifugiranjem. Pri človeku so najbolj uporabne bele krvničke, saj jih je možno enostavno gojiti v celičnih kulturah in sprožiti delitev.[4] Včasih se opazuje nedeleče celice (v interfazi), denimo za ugotavljanje spola zarodka.
G-proganje razkrije tudi podrobnejšo kromosomsko strukturo: regije heterokromatina, bogatega z adeninom in timinom (AT) se obarvajo temneje, manj kondenzirane evkromatinske regije, bogate z gvaninom in citozinom (GC) in bolj prepisovalno aktivne, pa svetleje, saj se nanje veže manj barvila.[5]
Opazovanje
[uredi | uredi kodo]S kariotipizacijo v medicini lahko diagnosticiramo večje kromosomske nepravilnosti, kot so spremembe števila kromosomov (anevploidija), translokacije in razne spremembe vzorca G-proganja, ki nastanejo zaradi insercij ali delecij.[2] Slabost metode je dokaj nizka ločljivost, ki je v velikostnem razredu 3–10 Mb in do neke mere podvržena subjektivni oceni strukture prog, zaradi česar z njo ne moremo zaznati mikromutacij, ki so odgovorne za nezanemarljiv del genetskih bolezni pri človeku. Zato jo v sodobni medicini nadomešča molekularna kariotipizacija s tehnikami molekularne biologije.[6]
Za študije kariosistematike običajno opazujemo in primerjamo naslednje značilnosti kariotipov:[7]
- Absolutno velikost genoma. Kromosomsko število se lahko pri rastlinah razlikuje za večdesetkrat znotraj iste družine zaradi pogostega pojava duplikacije.
- Položaj centromer.
- Relativno velikost kromosomov.
- Kromosomsko število.
- Število in položaj satelitov – majhnih telesc, ki se držijo koncev kromosomov.
- G-proganje
Človeški kariotip
[uredi | uredi kodo]Normalen človeški kariotip vsebuje 22 parov avtosomalnih kromosomov in en par spolnih kromosomov (alosomov). Pri ženskah kariotip vsebuje dva kromosoma X, označen je s »46,XX«, medtem ko moški kariotip vsebuje en kromosom X in en kromosom Y, označeno s »46,XY«.
Sklici
[uredi | uredi kodo]- ↑ Judd, Walter S.; Campbell, Christopher S.; Kellogg, Elizabeth A.; Stevens, Peter F.; Donoghue, Michael J. (2002). Plant systematics, a phylogenetic approach (2 izd.). Sunderland MA, USA: Sinauer Associates Inc. str. 544. ISBN 0-87893-403-0.
- ↑ 2,0 2,1 O'Connor, Clare (2008). »Karyotyping for chromosomal abnormalities«. Nature Education. 1 (1): 27.
- ↑ King, R.C.; Stansfield, W.D.; Mulligan, P.K. (2006). A dictionary of genetics (7. izd.). Oxford University Press. str. 242.
- ↑ Gustashaw, K.M. (1991). »Chromosome stains«. V Barch, M.J. (ur.). The ACT Cytogenetics Laboratory Manual (2. izd.). New York: The Association of Cytogenetic Technologists, Raven Press.
- ↑ Nussbaum, Robert; McInnes, Roderick; Willard, Huntington (2015). Thompson & Thompson Genetics in Medicine (8. izd.). Elsevier Inc. str. 58. ISBN 978-1-4377-0696-3.
- ↑ Lovrečić, Luca; Peterlin, Borut (2013). »Uporaba molekularne kariotipizacije v klinični genetiki«. Zdravniški vestnik. 82: 669–676. Dokument v dLib.
- ↑ Stebbins, G.L. (1971). Chromosomal evolution in higher plant. London: Arnold. str. 85–86. ISBN 9780713122879.