Kakodil
| |||
Imena | |||
---|---|---|---|
IUPAC ime
tetrametildiarzan
| |||
Druga imena
tetrametildiarzenik
tetrametildiarzin | |||
Identifikatorji | |||
3D model (JSmol)
|
|||
ChemSpider | |||
ECHA InfoCard | 100.006.766 | ||
EC število |
| ||
PubChem CID
|
|||
CompTox Dashboard (EPA)
|
|||
| |||
| |||
Lastnosti | |||
C4H12As2 | |||
Molska masa | 209,98 g·mol−1 | ||
Videz | oljnata tekočina | ||
Tališče | -5 ºC[1] | ||
Vrelišče | 163 ºC[1] | ||
Nevarnosti | |||
Glavne nevarnosti | strupeno (T) okolju nevarno (N) | ||
Če ni navedeno drugače, podatki veljajo za material v standardnem stanju pri 25 °C, 100 kPa). | |||
Sklici infopolja | |||
Kakodil, dikakodil, tetrametildiarzin, alkarzin ali manjši del »Cadetove kadeče se tekočine« je organska arzenova spojina s formulo (CH3)2As—As(CH3)2. Spojina je strupena oljnata tekočina z vonjem po česnu. Na suhem zraku se spontano vžge.
Kakodil je prvi sintetiziral francoski kemik Louis Claude Cadet de Gassicourt leta 1760 kot prvo organokovinsko spojino.[2] Spojino sta sistematično raziskala Edward Frankland in Robert Bunsen.
Priprava
[uredi | uredi kodo]Kakodil oksid se pripravi z reakcijo kalijevega acetata z arzenovim trioksidom.
- 4 CH3CO2K + As2O3 → As2(CH3)4 + 2 K2CO3 + 2 CO2
Z redukcijo ali disproporcionacijo nastalega produkta nastane zmes metiliranih arzenovih spojin.
Mnoga boljša je sinteza iz dimetil arzin klorida in dimetil arzina.
- As(CH3)2Cl + As(CH3)2H → As2(CH3)4 + HCl
Zgodovina
[uredi | uredi kodo]Ime kakodil (iz grškega κακώδης [kakódes] – smrdljiv[3] ) si je za radikal (CH3)2As- izmislil Jöns Jacob Berzelius.
Spojino, ki se uvršča med prve odkrite organokovinske spojine, sta podrobno raziskala Edward Frankland in Robert Bunsen. Pridobivala sta jo z destilacijo arzena s kalijevim acetatom. Raziskave kakodila so privedle do domneve o metilnih radikalih.
Bunsen je kakodil takole opisal: »Vonj te spojine v trenutku povzroči ščemenje v rokah in nogah in celo vrtoglavico in neobčutljivost. Zanimivo je, da se vsem, ki so bili izpostavljeni vonju te spojine, jezik prekrije s črno prevleko, četudi njeni drugi škodljivi učinki niso opazni«.
Uporaba
[uredi | uredi kodo]Kakodil se je uporabljal predvsem za dokazovanje Berzeliusove teorije o prostih radikalih, kar je sprožilo njegovo uporabo v številnih raziskovalnih laboratorijih. Po potrditvi Berzeliusove teorije se je zaradi toksičnosti in neprijetnega vonja zanimanje zanj zmanjšalo. V prvi svetovni vojni so ga nameravali uporabiti kot bojni plin, vendar ga niso nikoli uporabili. Anorganski kemiki so kasneje ugotovili njegovo uporabnost kot liganda za prehodne kovine.
Glej tudi
[uredi | uredi kodo]Sklici
[uredi | uredi kodo]- ↑ 1,0 1,1 Tetramethyldiarsin Arhivirano 2015-04-02 na Wayback Machine.. GESTIS-Stoffdatenbank des IFA. Pridobljeno 14. septembra 2007.
- ↑ W. Jehn. Chronologische Übersicht zur Entwicklung der metallorganischen Chemie: Auswahlbibliographie. 1. del: 1760-1960, str. 1.
- ↑ The Encyclopædia Britannica. A Dictionary of Arts, Sciences, Literature and General Information. 11. izdaja. Pridobljeno 29. junija 2011.