[go: up one dir, main page]

Pojdi na vsebino

Jez Itaipu

Jez Itaipu
Represa de Itaipú
Barragem de Itaipu
Jez Itaipu
Jez Itaipu se nahaja v Južna Amerika
Jez Itaipu
Jez Itaipu (Južna Amerika)
Lega jezu
Uradno imeCentral Hidroeléctrica Itaipú Binacional
Usina Hidrelétrica Itaipu Binacional
DržavaBrazilija
Paragvaj
LegaFoz do Iguaçu
okrožje Hernandarias
Koordinati25°24′29″S 54°35′20″W / 25.40806°S 54.58889°W / -25.40806; -54.58889
StatusV obratovanju
Začetek gradnjeJanuar 1971
Datum odprtja5. maj 1984
Stroški gradnjeUS$19,6 milijard (ekvivalent $482,3 milijard danes)
LastnikiVlada Brazilije & vlada Paragvaja
Jez in prelivi
Tip  jezaKombinacija gravitacije, opornikov in nasipa
Zajezena vodna površinaParana
Višina196 m
Dolžina7919 m
Dam volume12.300.000 m³
Kapaciteta preliva62.200 m³/s
Zbiralnik
Dotokzbiralnik Itaipu
Skupna prostornina29 km³
Prispevno območje1.350.000 km²
Površina1350 km²
Max. dolžina170 km
Max. širina12 km
Elektrarna
TipConventional
Hydraulic head118 m
Turbine20 × 700 MW Francisova turbina
Installed capacity14 GW
Capacity factor73 %
Letna proizvodnja96.586 TWh (2018)[1]
Spletna stran
www.itaipu.gov.br
www.itaipu.gov.py

Jez Itaipu, portugalsko Itaipu, špansko Itaipú; je hidroelektrični jez na reki Parana lociran na meji med Brazilijo in Paragvajem. Ime je dobil po otočku v bližini. Jez je plod sodelovanja Brazilije in Paragvaja. Z deli so začeli leta 1970, odprli so ga 4. maja 1984. Cena izgradnje je bila približno 20 milijard ameriških dolarjev.

Moč elektrarne je 14.000 MW, vendar lahko hkrati obratuje največ 18 turbin (12.600 MW). Hidroeleketrarna je druga največja elektrarn na svetu (stanje 2021) s proizvodnjo 98,3 TWh leta 2012 in 98,6 TWh leta 2013, malce več kot Jez treh sotesk, ki pa ima občutno večjo nazivno moč (22.500 MW).

Jez Itaipu generira 90% električne energije v Paragvaju in 19% v Braziliji[2]. 10 turbin generira 50 Hz (kot v Evropi) izmenični tok za Paragvaj, 10 pa 60 Hz za Brazilijo, vendar večina elektrike porabi v Braziliji. 800 kilometrov dolgi 600 kV visokonapetostni daljnovodi vodijo elektriko v regijo São Paulo/Rio de Janeiro, kjer se spremeni v 60 Hz izmenični tok.

Zgodovina

[uredi | uredi kodo]

Pogajanja med Brazilijo in Paragvajem

[uredi | uredi kodo]

Koncept elektrarne Itaipu je bil rezultat resnih pogajanj med državama v 1960-ih. »Ata do Iguaçu« (zakon Iguasuju) sta 22. julija 1966 podpisala brazilski in paragvajski zunanji minister Juracy Magalhães in Raúl Sapena Pastor. To je bila skupna izjava o skupnem interesu za preučevanje izkoriščanja vodnih virov, ki sta si jih državi delili na odseku reke Paraná in sicer od, vključno Salto de Sete Quedas, do porečja reke Iguasu. Pogodba o izvoru elektrarne je bila podpisana leta 1973.

Pogoji pogodbe, ki poteče leta 2023, so bili v Paragvaju predmet širokega nezadovoljstva. Vlada predsednika Luga se je zavezala, da se bo ponovno pogajala o pogojih pogodbe z Brazilijo, ki je dolgo ostala sovražna do kakršnih koli ponovnih pogajanj.[3][4]

Leta 2009 se je Brazilija strinjala s pravičnejšim plačevanjem električne energije Paragvaju in mu dovolila tudi prodajo odvečne energije neposredno brazilskim podjetjem, namesto izključno prek brazilskega monopola za električno energijo.[5][6]

Začetek del

[uredi | uredi kodo]

Leta 1970 je konzorcij, ki so ga ustanovili podjetji ELC Electroconsult S.p.A. (iz Italije) in IECO (iz ZDA) [7], zmagal na mednarodnem natečaju za izvedbo študij izvedljivosti in izdelavo gradbenega projekta. Študije projekta so se začele februarja 1971. 26. aprila 1973 sta Brazilija in Paragvaj podpisali pogodbo Itaipu, pravni instrument za hidroenergetsko izkoriščanje reke Paraná s strani obeh držav. 17. maja 1974 je bila ustanovljena enota Itaipu Binacional za upravljanje gradnje elektrarne. Gradnja se je začela januarja naslednjega leta. Prvi električni avtomobil v Braziliji (in Latinski Ameriki) je bil predstavljen konec leta 1974; v počastitev projekta je prejel ime Itaipu.[8]

Preusmeritev reke Paraná

[uredi | uredi kodo]

14. oktobra 1978 je reka Paraná spremenila svojo pot, kar je omogočilo, da se je del struge posušil, da je bilo tam mogoče zgraditi jez.

Sporazum med Brazilijo, Paragvajem in Argentino

[uredi | uredi kodo]

Pomembna diplomatska poravnava je bila dosežena s podpisom tripartitnega sporazuma Acordo med Brazilijo, Paragvajem in Argentino 19. oktobra 1979. Ta sporazum je določil dovoljene gladine rek in koliko se lahko spremeni zaradi različnih hidroelektrarn na razvodju ki so si ga delile tri države. Takrat so trem državam vladale vojaške diktature. Argentina je bila zaskrbljena, da bi lahko Brazilija v primeru konflikta odprla zapornice, dvignila nivo vode v Río de la Plata in posledično poplavila glavno mesto Buenos Aires.

Nastanek jezera

[uredi | uredi kodo]

Akumulacija se je začela oblikovati 13. oktobra 1982, ko so bila jezovna dela zaključena in zapornice stranskega kanala zaprte. V tem obdobju so močno deževje in poplave pospešili polnjenje zbiralnika, ko se je voda 27. oktobra dvignila za 100 metrov in dosegla zapornico preliva.

Začetek obratovanja

[uredi | uredi kodo]

5. maja 1984 je v Itaipu začel delovati prvi generator. Prvih 18 enot je bilo nameščenih po dve do tri na leto; zadnji dve od njih sta začeli delovati leta 1991.

Razširitev zmogljivosti

[uredi | uredi kodo]

Zadnja dva od 20 električnih blokov sta začela obratovati septembra 2006 in marca 2007, s čimer sta dvignili instalirano moč na 14 GW in dokončali elektrarno. To povečanje zmogljivosti omogoča trajno delovanje 18 generatorskih enot, dve pa sta zaradi vzdrževanja izklopljeni. Zaradi klavzule v pogodbi, podpisani med Brazilijo, Paragvajem in Argentino, največje število proizvodnih enot, ki smejo obratovati hkrati, ne sme presegati 18 (za več informacij glejte poglavje o sporazumu).

Nazivna moč vsake proizvodne enote (turbine in generatorja) je 700 MW. Ker pa je višina (razlika med nivojem zbiralnika in gladino reke na dnu jeza), ki se dejansko pojavi, višja od načrtovane višine (118 m), razpoložljiva moč presega 750 MW polovice časa za vsako generator. Vsaka turbina proizvede približno 700 MW; za primerjavo, vsa voda iz Iguasujskih slapov bi lahko napajala le dva generatorja.

Gradnja

[uredi | uredi kodo]
Itaipu jez
  • Potrebno je bilo spremeniti tok sedme največje reke na svete Parana in premakniti 50 milijonov ton zemlje in skal.
  • Z betonom uporabljenim v konstrukciji, bi lahko zgradili 210 nogometnih stadionov, kot je Marakana v Rio de Janeiru.
  • Z uporabljenim železom in jeklom bi lahko zgradili 380 Eiffelovih stolpov.
  • Volumen izkopa je 8,5 krat večji kot pri podmorskem predoru med Francijo in Veliko Britanijo, uporaba betona 15 krat večja.
  • Okrog 40.000 tisoč ljudi je gradilo jez.
  • Itaipu je ena izmed najdražjih zgradb kdaj koli zgrajenih.
  • Dolžina jezu je 7235 m. V bistvu so štirje jezovi združeni v enega.
  • Dolžina odtoka je 483 metrov.
  • Maks. tok vode na odtoku je 62,2 tisoč kubičnih metrov na sekundo, približno 40x več kot Iguasujski slapovi v bližini.
  • Dve turbini 700 MW porabita toliko vode kot Iguasujski slapovi.
  • Če bi namesto hidroelektrarne zgradili termoeleketrarno na nafto, bi porabili vsak dan 434 000 sodčkov nafte.
  • Jez je 196 visok, kot 65 nadstropna stavba[9]
  • Elektrika iz jezu Itaipu je 55 % bolj poceni kot drugi viri elektriki v bližini.

Tehnične značilnosti

[uredi | uredi kodo]
  • Jez
  • Tip jezu: mešan gravitacijski in vgradni
  • Reka: Parana
  • Dolžina: 7.919 m
  • Višina: 196 m
  • Volumen jezu: 12 300 000 m³
  • Kapaciteta odtoka: 62.200 m³/s
  • Akumulacijsko jezero
  • Kapaciteta: 29 000 000 000 m³
  • Porečje: 1 350 000 km²
  • Površina: 1350 km²
  • Maks. dolžina: 170 km
  • Maks. širina: 12 km
  • Elektrarna
  • Število turbin: 20
  • Moč turbin: 700 MW vsaka
  • Vrsta turbine: Fancisova turbina
  • Nazivna moč (skupaj): 14 GW
  • Letna proizvodnja elektrike: 98,2 TWh (2012)

November 2009 - izpad električne energije

[uredi | uredi kodo]

10. novembra 2009 je bil prenos iz elektrarne popolnoma prekinjen, verjetno zaradi nevihte, ki je poškodovala tri visokonapetostne daljnovode.[10] Itaipu sama ni bila poškodovana. To je povzročilo velik izpad električne energije v Braziliji in Paragvaju, za 15 minut je zatemnilo celotno državo Paragvaj, Rio de Janeiro in São Paulo pa za več kot dve uri potopilo v temo. Po poročanju naj bi bilo prizadetih 50 milijonov ljudi.[11] Izpad se je začel ob 22:13 po lokalnem času. Najhuje je prizadel jugovzhod Brazilije. Izpadi električne energije so zajeli tudi notranjost zvezne države Rio Grande do Sul, Santa Catarina, Mato Grosso do Sul, Mato Grosso, notranjost Bahije in dele Pernambuca, so sporočile energetske oblasti.[12] Do 00:30 je bila moč obnovljena na večini območij.

Čudo modernega sveta

[uredi | uredi kodo]

Leta 1994 je Ameriško društvo gradbenih inženirjev izbralo jez Itaipu za eno od sedmih sodobnih svetovnih čudes. Leta 1995 je ameriška revija Popular Mechanics objavila rezultate.[13]

Panoramic view of the Itaipu Dam, with the spillways (closed at the time of the photo) on the left

Družbeni in okoljski vplivi

[uredi | uredi kodo]

Ko se je začela gradnja jezu, je bilo zaradi gradnje razseljenih približno 10.000 družin, ki so živele ob reki Paraná.[14][15]

Največje slapove na svetu po volumnu, slapovi Guaíra, je preplavil novonastali zbiralnik jezu Itaipu. Brazilska vlada je kasneje ukinila narodni park slapovi Guaíra in razstrelila tam potopljeno skalno steno, kar je olajšalo varnejšo plovbo in s tem odpravilo možnost obnove slapov v prihodnosti. Nekaj ​​mesecev preden je bil zbiralnik napolnjen, je 80 ljudi umrlo, ko se je zrušil prenatrpan most s pogledom na slapove, ko so turisti iskali zadnji pogled nanje.[16]

Slapovi Guaíra so bili učinkovita ovira, ki je ločila sladkovodne vrste v zgornjem porečju reke Parana (s številnimi endemičnimi vrstami) od vrst, ki jih najdemo pod njim in sta priznani kot različni ekoregiji.[17] Po izginotju slapov je veliko vrst, ki so bile prej omejene na eno od obeh območij, lahko napadlo drugo, kar povzroča težave, ki so običajno povezane z vnesenimi vrstami. Na primer, več kot 30 vrst rib, ki so bile prej omejene na regijo pod slapovi, je napadlo zgornjo regijo.

Ameriški skladatelj Philip Glass je v čast zgradbi napisal simfonično kantato z imenom Itaipu.

Ekološki koridor Santa Maria zdaj povezuje narodni park Iguasu z zaščitenimi robovi jezera Itaipu in prek teh robov z narodnim parkom Ilha Grande.[18]

Glej tudi

[uredi | uredi kodo]

Sklici in reference

[uredi | uredi kodo]
  1. »Energy: Itaipu Binacional«. Itaipu Binacional. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 22. junija 2019. Pridobljeno 2. septembra 2019.
  2. Folha (2009), Itaipu bate recorde de produção de energia, mas perde participação no consumo, Folha Online, pridobljeno 2. januarja 2009
  3. Nickson, Andrew (20. februar 2008). »Paraguay: Lugo versus the Colorado Machine«. Open Democracy. Arhivirano iz spletišča dne 3. avgusta 2009. Pridobljeno 3. avgusta 2009.
  4. Mander, Benedict (20. september 2017). »Brazil's Itaipú dam treaty with Paraguay up for renewal«. Financial Times.[mrtva povezava][mrtva povezava]
  5. »Why Brazil gave way on Itaipu dam«. BBC. 26. julij 2009. Arhivirano iz spletišča dne 26. julija 2009. Pridobljeno 26. julija 2009.
  6. Barrionuevo, Alexei (27. julij 2009). »Energy Deal With Brazil Gives Boost to Paraguay«. New York Times. str. A10. Arhivirano iz spletišča dne 20. avgusta 2017. Pridobljeno 24. februarja 2017.
  7. International Engineering Company, Inc. (IECO) was a subsidiary of Morrison-Knudsen. See »Morrison-Knudsen Company, Inc«. Baker Library, Harvard Business School. Arhivirano iz spletišča dne 19. marca 2015. Pridobljeno 28. septembra 2014.
  8. Pereira, Fabiano (april 2007). »Clássicos: Grandes Brasileiros: Gurgel Itaipu« [Classics: Brazilian Greats: Gurgel Itaipu] (v portugalščini). Quatro Rodas. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 30. avgusta 2007.{{navedi splet}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  9. »Itaipu binacional — Technical data — Comparisons«. Pridobljeno 16. februarja 2007.
  10. Abreu, Diego (11. november 2009). »Apagão teve origem em função de condições meteorológicas, diz MME«. Globo News. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 14. novembra 2009. Pridobljeno 11. novembra 2009.
  11. »Major Power Failures Hit Brazil«. BBC. 11. november 2009. Arhivirano iz spletišča dne 11. novembra 2009. Pridobljeno 11. novembra 2009.
  12. Barrionuevo, Alexei (11. november 2009). »Brazil Looks for Answers After Huge Blackout«. New York Times. Arhivirano iz spletišča dne 31. avgusta 2017. Pridobljeno 24. februarja 2017.
  13. Pope, Gregory T. (december 1995), »The seven wonders of the modern world«, Popular Mechanics, str. 48–56, arhivirano iz spletišča dne 5. marca 2017, pridobljeno 1. septembra 2017{{citation}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  14. »Indian Journals«. 61 (4). 2004. {{navedi časopis}}: Sklic journal potrebuje|journal= (pomoč)
  15. Terminski, Bogumil (2013). "Development-Induced Displacement and Resettlement: Theoretical Frameworks and Current Challenges", Indiana University,available at: http://dlc.dlib.indiana.edu/dlc/handle/10535/8833?show=full Arhivirano 2013-12-14 na Wayback Machine.
  16. Switkes, Glenn (14. marec 2008). »Farewell, Seven Falls«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 21. januarja 2010. Pridobljeno 2. marca 2010.
  17. Júlio Júnior, Dei Tós, Agostinho, and Pavanelli (2009). A massive invasion of fish species after eliminating a natural barrier in the upper rio Paraná basin. Neotropical Ichthyology 7(4): 709–18. DOI: 10.1590/S1679-62252009000400021
  18. Teixeira, Cristiano (5. april 2016), Corredor Ecológico de Santa Maria, Paraná – Brasil (PDF) (v portugalščini), Asunción: Itaipu Binacional/MI, str. 3, arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 5. novembra 2016, pridobljeno 4. novembra 2016

Zunanje povezave

[uredi | uredi kodo]