Guntram
| Guntram | |
|---|---|
 Guntram in Hildebert II. | |
| Kralj Burgundije | |
| Vladanje | 561–592 |
| Predhodnik | Klotar I. |
| Naslednik | Hildebert II. |
| Rojstvo | cca. 532[1] Soissons[2] |
| Smrt | 28. marec 593[2] ali 28. marec 592 Chalon-sur-Saône[2] |
| Zakonec | Veneranda Markatruda Avsterhilda (Bobila) |
| Potomci | Gundobad Klotar Klodomer in drugi |
| Dinastija | Merovinška dinastija |
| Oče | Klotar I. |
| Mati | Ingunda |
Guntram, tudi Gontram, Gontran ali (sveti) Guntramnus, je bil od leta 561 do 592 merovinški kralj Burgundije, * okoli 532, Soissons, † 28. januar 592, Chalon-sur-Saône.
Življenjepis
[uredi | uredi kodo]Guntram je bil tretji najstarejši in drugi preživeli sin kralja Klotarja I. in njegove žene (ali priležnice) Ingunde. Po očetovi smrti leta 561 je nasledil četrtino Frankovskega kraljestva, ki je obsegala predvsem Burgundijo s prestolnico Orléans.[3]
Po pisanju Gregorja Tourskega se na samem začetku vladavine ni razlikoval od drugih članov svoje družine, znane po nagnjenosti k razvratu. Za prvo ženo je vzel Venerando, s katero je imel sina Gundobada. Ko jo je zaradi nove priležnice Markatrude odslovil, je ukazala zastrupiti njegovega sina, zato jo je izgnal. S tretjo priležnico Avsterhildo je imel dva sinova.
Guntar se je postopoma duhovno preobrazil in se začel resno kesati za grehe iz preteklosti in se poskušal odkupiti kot idealen krščanski vladar, ki pomaga svojim podložnikom. Očitno mu je to vsaj delno uspelo, saj ga Gregor Tourski imenuje »dobri kralj Guntram« in trdi, da je osebno prisostvoval čudežem, ki jih je naredil.
Leta 567 mu je umrl brat Haribert I.. Preživeli bratje so si razdelili njegovo ozemlje s sedežem v Parizu. Guntram je odklonil ponudbo Haribertove vdove Tedehilde, da bi s poroko z njo dobil celo bratovo ozemlje, ker je imel takšen zakon za krvoskrunski, in jo namesto tega poslal v samostan v Arles.
Leta 573 se je sprl z bratom Sigibertom I. Avstrazijskim in sklenil zavezništvo z bratom Hilperikom I. Nevstrijskim. Zveza je leta 575 razpadla in Guntram se je obrnil proti Hilperiku, tokrat v zavezništvu z bratom Sigibertom. Sigibertu je s pomočjo Guntramovega generala Mumola uspelo poraziti Hilperika.
Guntramu sta leta 577 umrla sinova Klotar in Klodomer, zato je za svojega naslednika izbral Sigibertovega sina Hildeberta II.. Hildebert II. se je s Hilperikovo podporo že leta 583 obrnil proti svojemu stricu. Spor je za nekaj časa prekinila Hilperikova smrt leta 584, po kateri je Guntram brez uspeha poskušal osvojiti Septimanijo. Naslednje leto mu je uspelo zatreti upor samozvanega Klotarjevaga sina Guundovalda in preživel poskus atentata, ki ga je organizirala Hilperikova vdova Fredegunda. Sovražnosti med preostalima dvema frankovskima kraljestvoma so se končale s sklenitvijo Andelotskega sporazuma 28. novembra 587. Guntram je preostala leta življenja preživel v neuspešnih poskusih osvojitve Septimanije in malo uspešnejšo pokoritvijo Bretoncev pod kraljem Varohom.
Nasledstvo
[uredi | uredi kodo]Po smrti leta 592 ga je nasledil nečak Hildebert II..
Sklici
[uredi | uredi kodo]- ↑ Record #102500363 // Gemeinsame Normdatei — 2012—2016.
- ↑ 2,0 2,1 2,2 Settipani C. La Préhistoire des Capétiens: Première partie : Mérovingiens, Carolingiens et Robertiens — Villeneuve-d'Ascq: 1993. — P. 76-78. — ISBN 978-2-9501509-3-6
- ↑ Ian Wood. The Merovingian Kingdoms 450–751. Longman Group, 1994, str. 56.
Viri
[uredi | uredi kodo]- Howorth, Henry H.. The Ethnology of Germany. Part 3: The Migration of the Saxons. The Journal of the Anthropological Institute of Great Britain and Ireland, 7 (1878): 293–320.
- Dahmus, Joseph Henry. Seven Medieval Queens. 1972.
- Gregory of Tours. The History of the Franks, Volume II: prevod O. M. Dalton. Clarendon Press: 1967.
- Gregory of Tours. History of the Franks: Books I-X., angleški prevod Ernest Brehaut. Dostopna na Medieval Sourcebook.
Guntram Rojen: 545 Umrl: 592
| ||
| Predhodnik: Klotar I. |
Kralj Burgundije 561–592 |
Naslednik: Hildebert II. |
Merovingi | |||
|---|---|---|---|
 |
|  | |
