Družina Farnese

Družina Farnese
Država	Papeška država Vojvodina Parma Vojvodina Castro
Ustanovljeno	1419 (1419)
Ustanovitelj	Ranuccio Farnese starejši
Zadnji vladar	Elisabeth Farnese
Nazivi	- papež - Parmski vojvoda - vojvoda Piacenze - vojvoda Castro - grof Ronciglione
Posestva	Palazzo del Giardino Palazzo Ducale del Colorno]] Palazzo della Pilotta Palazzo Farnese Villa Farnese
Razpad	1766 (1766)
Odstavitev	1731 (1731) (smrt Antonia Farneseja)

Družina Farnese je bila vplivna družina v renesančni Italiji. Naslovi vojvoda Parma in Piacenza in vojvode Castro bile v lasti različnih članov družine.

Njeni najpomembnejši člani so bili papež Pavel III., Alessandro Farnese (kardinal), Aleksander Farnese, vojvoda Parmski (vojaški poveljnik in guverner španske Nizozemske) in Elisabeta Farnese, ki je postala kraljica Španije in njene zapuščine so bili deležni njeni bourbonski potomci.

Več pomembnih arhitekturnih del in artefaktov je povezanih z družino Farnese, ali prek gradenj ali pridobljene na drugačen način. Zgradbe so Palača Farnese v Rimu in Villa Farnese pri Capraroli in starodavni artefakti vključno Farnesejev marmor.

Zgodovina

Izvor

Grb Parmskih vojvod

Družina lahko sledi svojim koreninam nazaj do okoli leta 984 in je dobila ime po eni njenih najstarejših fevdalnih posesti – Castrum Farneti. Nekaj je bilo razprav o izvoru imena Farnesi / Farnese. Nekateri menijo, da izhaja iz ljudskega imena za hrast v regiji, Farnia (latinsko Quercus robur), drugi pa menijo, da ime dolguje svoj izvor besedi Fara, besedi langobardskega izvora, ki se uporablja za označevanje določene družbene skupine .

V 12. stoletju so znani kot manjši fevdalci na področju Tuscanie in Orvieta, več članov ima politične funkcije v tej občini. En Pietro je premagal toskanske gibeline leta 1110 in se najverjetneje borili proti Italo-Normanom leta 1134. Njegov sin Prudenzio je bil konzul v Orvietu in premagal Orvieto gibeline podprt s Sieno; drugi Pietro je branil mesto pred cesarjem Henrikom VI.. Leta 1254 je neki Ranuccio premagal čete Todija in se boril za papeža Urbana IV. proti Manfredu iz Sicilije. Njegov sin Niccolò je bil v vojski gvelfov v bitki pri Beneventu (1266).

Farnese se vrne v Tuscio (južna Toskana-severni Lacij) leta 1319, ko so osvojili Farnese, Ischio di Castro in gradove Sala in San Savino. Leta 1354 jim je kardinal Albornoz, v zameno za pomoč družine v boju proti papeškim baronom, dal ozemlje Valentano. V tem obdobju so se borili proti ostremu papeškemu tekmecu, družini Prefetti di Vico.

Leta 1362 je bil Pietro Farnese vrhovni poveljnik florentinske vojske proti Pisi v vojni za Volterro. Šest let kasneje Niccolò Farnese ubrani papeža Urban V. pred napadom Giovannija di Vico, najprej v gradu Viterbo, nato pa v Montefiascone. Zvestoba papežem je bila vzrok, da so Farnesejem odobrili potrditev njihovega premoženja v severnem Laciju in dobili vrsto podobnih privilegijev, ki so jih dobile stare in mogočne rimske družine tistega časa, kot so Savelli, Orsini, Monaldeschi in Sforza iz Santa Fiora.

Vzpon

Papež Pavel III. in njegov vnuk, Tizian – slika prikazuje papeža Pavla III. z nečakom, kardinalom Alessandrom Farnesesejem (levo) in dugim vnukom, Ottaviom Farnesejem, vojvodom Parmskim

Družina je bistveno povečala svojo moč v 15. stoletju, ko so njihova ozemlja dosegla južne obale jezera Bolsena in občino Montalto, predvsem zaradi Ranuccio starejšega. Bil je vrhovni poveljnik sil sosednje Siene proti Orsinijevemu Pitiglianu in po zmagi prejel naziv senator v Rimu. Njegov sin, Gabriele Francesco, je tudi prišel do vojaške kariere, linija zaposlitve, ki je izginila po treh generacijah.

Ranucciov sin Pier Luigi se je poročil s članico starodavne družine baronov Caetani (papež Bonifacij VIII.), s čimer so Farneseji dobili še večji pomen v Rimu. Njegova hči, Giulia, ki je bila ljubica papeža Aleksandra VI., je dodatno razširila usodo svoje rimske družine s prepričevanjem papeža, da je predal bratu Alessandru naziv kardinala. Pod Aleksandrovim naslednikom, papežem Julijem II., je postal guverner marke Anconetana in, leta 1534, bil izvoljen za papeža po imenu Pavel III. Pomembne značilnosti njegovega vladanja so bile ustanovitev tridentinskega koncila in neprimerljiva raven nepotizma. Na primer, dva meseca po nastopu papeževanja leta 1534, je naredil svojega 14-letnega vnuka Alessandra za kardinal diakona.

Pavel III. je umrl leta 1549 in svojo politično vlogo v kuriji prenesel na svojega vnuka Alessandra, ki je ostal vpliven kardinal in pokrovitelj umetnosti vse do svoje smrti leta 1589.

Vladanje Castru in Emiliji

Farnesejeva palača della Pilotta v Parmi.

Pavel III. je uporabil svoj položaj papeža za povečanje moči in premoženja družine. Svojemu nezakonskemu sinu Pier Luigiju je dal naslov gonfaloniere (zastopnik) ali Gonfalone Cerkve. Prav tako mu je dal mesto Castro z naslovom vojvoda Castro, in v posest zemljišča od Tirenskega morja do jezera Bolsena, kot tudi območje Ronciglione in mnoge druge manjše fevde.

Leta 1545 je Pavel predal, od posesti, ki so spadala v papeško državo, nadaljnja ozemlja v severni Italiji svojemu sinu, ki je prevzel naziv vojvoda Parmski. Pavel je tako ustanovil svojo družino kot italijansko vojvodsko dinastijo, projekt ki ni uspel Borgia, papežu Aleksandru VI. Dve leti kasneje je bil Pier Luigi umorjen od svojih novih nasprotnikov v okviru španskega mandata. Kljub spletkam s strani Karla V., se je papež takoj odzval in kmalu ustoličil Ottavia, Pier Luigijevega sina, na vojvodski prestol. Zavaroval se je s poroko Ottavia (1547-86) in najstarejše nezakonske hčere Karla V., Margarete. Ottavio je dobil dodaten naziv vojvoda Piacenze in sprva sedež dvora prenesel tja, kjer je začel graditi veliko palačo Farnese na bregovih reke Pad. Vendar pa je med gradnjo, in verjetno kot odgovor na politične spletke piacentinskega plemstva, Ottavio Farnese preselil dvor v Parmo, kjer je imel zgrajeno Palazzo della Pilotta leta 1583.

Leta 1580 bil Ranuccio I. prvi v nasledstvu v Kraljevini Portugalski. Smrt njegovega prastrica Henrika I. Portugalskega je sprožila boj za prestol na Portugalskem, ko je bil Ranuccio star 11 let. Kot sin starejše hčere Infant Edward, 4. vojvoda Guimarães, edini sin kralja Manuela I., katerega zakoniti potomci so preživeli v tem času, je bil Ranuccio v skladu z nasledstvenim zakonom prvi prestolonaslednik Portugalske. Vendar je bil njegov oče zaveznik in celo podanik španskega kralja, drugi kandidat, tako da Ranucciova pravice ni bila zelo trdna.

Farnesejev dvor v Parmi in Piacenzi pod vojvodom Ranuccio II. (1630-94) je bil eden izmed najbolj čudovitih v Italiji. Vojvodstvu Parma in Piacenza so še naprej vladali Farneseji do 17. stoletja. Mesto Castro je bilo odstranjeno iz družinskih gospodarstev ko je Farnese izgubil z družino Barberini papeža Urbana VIII. v vojni za Castro. Leta 1649 se je spor končal, ko je papež Inocenc X. mesto porušil.

Majhna vojvodina je na koncu padla pod španskim nadzor in vpliv; družina je izgubila Parmo in Piacenzo leta 1731 ko je zadnji vojvoda, Antonio Farnese, umrl brez neposrednih dedičev in njegovega zavarovanja dediča, njegova nečakinja Elizabeta Farnese, kraljica Španije, je uspešno združila zahteve svojih sinov, Don Carlosa (kasneje kralj Karel III. Španski) in Filippa družine Bourbon-Parma.

Družinsko drevo

Alessandro Farnese (Papež Pavel III.) (1468–1549)

Costanza (1500–1545)

Pier Luigi (1503–1547)

Ranuccio

Paolo

Alessandro Farnese (kardinal) (1520–1589)

Vittoria (1521–1602)

Ottavio I. (1524–1586)

Ranuccio Farnese (kardinal) (1530–1564)

Orazio Farnese, vojvoda Castro (1531–1553)

Alessandro Farnese, vojvoda Parme in Piacenze (1545–1592)

Carlo

Margherita (1567–1643)

Ranuccio I. (1569–1622)

Odoardo Farnese (kardinal) (1573–1626)

Alessandro

Odoardo I. (1612–1646)

Maria (1615–1646)

Vittoria Farnese d'Este (1618–1649)

Francesco Maria (1619–1647)

Ottavio (1598–1643)

Ranuccio II. (1630–1694)

Alessandro Farnese, Parmski princ (1635–1689)

Orazio (1636–1656)

Caterina (1637–1684)

Pietro (1639–1677)

Margherita Maria (1664–1718)

Teresa (1665–1702)

Odoardo II (1666–1693)

Francesco (1678–1727)

Antonio (1679–1731)

Elisabetta Farnese (1692–1766)

Najpomembnejši člani

Zgodnji družinski grb

• Pietro Farnese (datum neznan)
• Ranuccio (Rinalduccio) Farnese (1390–1450)
• Pier Luigi Farnese (1435–87)
• Papež Pavel III., rojen Alessandro Farnese (1468–1549)
• Giulia Farnese, ljubica papeža Aleksandra VI. in sestra papeža Pavla III.
• Pier Luigi Farnese, prvi vojvoda Parme (1503–47)
• Alessandro Farnese, kardinal (1520–89)
• Ottavio Farnese, drugi vojvoda Parme (1524–86)
• Ranuccio Farnese, kardinal (1530–65)
• Alessandro Farnese, vojvoda Parme in Piacenze, tretji vojvoda Parme (1545–92)
• Ranuccio I. Farnese, četrti vojvoda Parme (1569–1622)
• Odoardo Farnese, peti vojvoda Parme (1612–46)
• Ranuccio II. Farnese, šesti vojvoda Parme (1630–94)
• Francesco Farnese, sedmi vojvoda Parme (1678–1727)
• Antonio Farnese, osni vojvoda Parme (1679–1731)
• Elizabetta Farnese, Španska kraljica, žena kralja Filipa V., mati Karla III. (1692–1766)

Sklici in viri

• Annibali, Flaminio Maria (1817–1818). Notizie Storiche della Casa Farnese. Montefiascone.
• del Vecchio, Edoardo (1972). I Farnese. Rome: Istituto di studi romani editore.
• Drei, Giovanni (1954). I Farnese grandezza e decadenza di una dinastia italiana. Rome: La Libreria dello Stato.
• Nasalli Rocca, Emilio (1969). I Farnese. dell’Oglio.

Zunanje povezave

• Farnese family tree Arhivirano 2009-07-19 na Wayback Machine. from about 1390 to 1766.