SI22124A

SI22124A - Metoda precizijskega navijanja tekstilne preje na navitke z veckratnim spreminjanjem navijalnega razmerja znotraj enega ciklusa navijanja

Info

Publication number: SI22124A
Application number: SI200600284A
Authority: SI
Inventors: Danilo Jaksic
Original assignee: Danilo Jaksic
Priority date: 2006-12-07
Filing date: 2006-12-07
Publication date: 2007-04-30
Also published as: EP1930273A1; US20080135667A1

Abstract

Metoda precizijskega navijanja preje na navitke z veckratnim spreminjanjem navijalnega razmerja znotraj enega ciklusa navijanja resuje problem zmanjsanja torne sile (Fr), ki se generira v lihi plasti (3) pri odvijanju navitkov (1) in sicer z inovativno metodo navijanja niti (20) na tuljave (12) in to v lihih plasteh (3) in sodih plasteh (4). Za izvedbo metode po izumu ni pomembno ali je navitek (1) navit na stroju pri katerem gonilo vodil (2, 2') niti (20) smer rotacije spreminja ali ne. Ce gonilo vodila(2) ali (2') niti (20), oziroma servomotor smeri rotacije ne spreminja, je potrebno upostevati, da mora biti stevilo vodil (2, 2') mnogokratnik dolzine njihovih nosil, njihova medsebojna razdalja pa se mora ujemati z dolzino (L) navitka (1). Nit (20) lahko navijamo na valjaste ali konusne, stozcaste tuljave (12), brez ali s koluti (14, 21) na zadnjem koncu (19) navitka (1). Pri tem so lihe plasti (3) enako navite od navidezne tocke (b') do navidezne tocke (d') in so lihe plasti (4) enako navite odnavidezne tocke (f') do navidezne tocke (g'). Bistvo metode po izumu je torej v tem, da se nacina navijanja lihe plasti (3) in sode plasti (4) znotraj enega ciklusa navijanja, med seboj ne razlikujeta, ne oziraje se na to ali navijamo navitek (1) s petimi konusi (5, 6, 7, 8, 9) ali (6, 7, 8, 9, 13) na tuljavo (12) valjkaste ali stozcaste oblike, s kolutom (14) ali brez koluta (14, 21) na zadnjem koncu (19) navitkov (1), ali pa navijamo navitek (1) z dvema konusoma (6, 8) in z diskastim kolutom (21) nanjegovem zadnjem koncu (19).

Description

METODA PRECIZIJSKEGA NAVIJANJA TEKSTILNE PREJE NA NAVITKE Z VEČKRATNIM SPREMINJANJEM NAVIJALNEGA RAZMERJA ZNOTRAJ ENEGA CIKLUSA NAVIJANJA

Predmet izuma je metoda precizijskega navijanja tekstilne preje na navitke z večkratnim spreminjanjem navijalnega razmerja znotraj enega ciklusa navijanja, oziroma je natančneje način usmerjanja in namotavanja niti na jedra oziroma tuljave, pri katerem se struktura navijanja lihih in sodih plasti v navitku med sabo razlikuje.

Po mednarodni patentni klasifikaciji spada izum v B65H 54/02, v B65H 55/04 in dodatno še v B65H 81/00.

Tehnični problem, ki ga rešuje izum, je izvedba takšne strukture plasti v navitkih, ki bo onemogočala pojav neugodne dinamike odvijanja niti v lihih plasteh pri odvijanju niti iz tuljave, pri čemer bo kot med vzdolžno osjo navitka, gledano proti zadnjemu koncu navitka in med lego niti v lihih plasteh navitka približek kotu 90°, s čimer se bo posledično zmanjšala sila trenja pri odvijanju niti iz navitkov, s tem pa bo omogočeno odvijanje niti iz navitkov z veliko hitrostjo, hkrati pa bo struktura navitkov kompaktna, oba konca navitkov pa bosta stabilizirana.

Znanih je kar nekaj metod navijanja preje oziroma niti na pripadajoča jedra oziroma tuljave. Po patentu US 6,027,060 je znana metoda navijanja preje na cilindrični vložek z križnimi navoji, ki preprečuje zrcalno navitje, angleško ribbon, hkrati pa omogoča stopničasto prilagajanje precizijskega navijanja tako, da za vsak ciklus izračuna novo navijalno razmerje, ki se stopničasto zmanjšuje. Sleherni ciklus sestavlja dvojni gib vodila niti vzdolž tuljave, navijalno razmerje pa predstavlja razmerje med številom vrtljajev vretena in dvojnim gibom vodila niti. Na ta način se z navitjem po tem izumu poveča enakomernost gostote navitka, kar posledično omogoča, da se tak navitek odvija hitreje kot navitek, ki je navit po metodi, ki omogoča pojav zrcalnega navitja. Značilnost zrcalnega navitja je predvsem v tem, da se vijačnice navite preje nalagajo druga na drugo, torej sode na sode in lihe na lihe. Osnovna pomanjkljivost te znane rešitve je v tem, da je korak vijačnic sodih in lihih plasti znotraj istega ciklusa enak, le da so ene leve druge pa desne. Zaradi takšnega načina navijanja lihih plasti, ki so na tuljavo navite od zadnjega konca proti sprednjemu koncu navitka, čez katerega se nit odvija, ni mogoče doseči želenega hitrejšega odvijanja, kljub odpravi zrcalnega navitja.

Razen predhodno opisane so najbolj značilne še naslednje znane rešitve po patentih US 4,667,889; US 4,697,753; US 4,771,961; US 5,056,724; US 5,348,238; US 5,447,277; US 6,027,060; EP 0 194 524; SI 9111546 in EP 0 578 966, ki pa ne omogočajo tako visoke hitrosti odvijanja niti s tuljave, ki bi bila potrebna pri vnašanju votka na sodobnih hitrih statvah. Vzrok zato je predvsem v tem, ker te znane rešitve ne upoštevajo v zadostni meri dejstvo, da so lihe plasti na križnem navitku zelo velika ovira za dosego večje hitrosti odvijanja, saj se pri tem načinu lihe plasti navijajo od zadnjega proti sprednjemu koncu navitka, čez katerega se kasneje nit odvija in to z enakim korakom vijačnic, kot je v sodih plasteh navitka v istem ciklu.

Značilnost predhodno navedenih znanih rešitev so predvsem metode navijanja križnih navitkov, ki temeljijo na naključnem, precizijskem ali stopničasto precizijskem križnem navijanju navitkov na jedra oziroma tuljave oblike valja ali stožca. Znotraj enega cikla navijanja vodilo vodi nit od zadnjega k sprednjemu koncu navitka, kar predstavlja liho plast

J in obratno od sprednjega k zadnjemu koncu navitka, kar predstavlja sodo plast. Pri tem se v enem in istem ciklu korak vijačnice niti v lihi plasti ne razlikuje, oziroma se bistveno ne razlikuje od koraka vijačnice niti v sodi plasti. Velja, da pri znanih metodah križnega navijanja vijačnice, ki jih oblikujejo niti navite v lihih plasteh, ležijo praviloma v ravninah, ki so proti zadnjemu koncu navitka nagnjene za toliko, da z vzporednico oklepajo kot, ki je manjši od 90°. Pri tem vzporednico ponazarja vzdolžna središčna os navitka oziroma tuljave, opazovana v smeri zadnjega konca navitka. Vijačnice, ki jih tvorijo niti v sodih plasteh pa ležijo v ravninah, ki so proti sprednjemu koncu navitka nagnjene za toliko, da skupaj z vzporednico oklepajo kot, ki je večji od 90°. Tudi v tem primeru ponazarja vzporednico vzdolžna središčna os navitka ali tuljave, opazovana v smeri proti zadnjemu koncu navitka.

Prav tako je skupno znanim paralelnim načinom zaprtega navijanja niti na tuljave v navitke tudi to, da vijačnice, ki jih oblikuje na tuljavo navita nit, ležijo tesno ena ob drugi in skupaj z vzdolžno središčno osjo navitka oziroma tuljave oklepajo kot blizu 90°. Pri tej znani metodi je korak vijačnic prednostno enak premeru niti, ki jo navijamo.

Glavna slabost oziroma pomanjkljivost opisanih znanih rešitev navijanja niti oziroma preje na tuljavo je predvsem v enakem koraku vijačnic niti v sodih in v lihih plasteh ter v kotu, ki ga oklepajo te vijačnice z vzporednico, torej z vzdolžno središčno osjo navitka v smeri proti zadnjem koncu navitka in, ki je lahko manjši ali večji od 90°. Opisana struktura sode in lihe plasti ne omogoča dovolj hitrega odvijanje niti iz navitkov. Gre za to, da se odvijanje niti iz sodih plasti, v smeri od zadnjega proti sprednjemu koncu navitka, izvaja pod kotom vijačnice, kije večji od 90°. Posledica takšnega kota vijačnice, kakor tudi hkratne spremembe gibalnega stanja niti, se pojavi sila vleka, tako imenovana reakcijska vztrajnostna sila. Ker ta sila samega odvijanja niti ne ovira preveč, jo lahko v tem primeru zanemarimo. Povsem drugače je pri dinamiki odvijanja niti iz lihih plasti, ki so bile navite od zadnjega proti sprednjemu koncu navitka. Kot, ki ga vijačnice niti oklepajo z vzporednico, torej z vzdolžno središčno osjo navitka v smeri zadnjega konca navitka ali tuljave, je namreč manjši od 90°. Takšen kot vijačnice niti povzroči, da sila, ki vleče nit v smeri odvijanja, deluje tudi na tisti del niti, kije še vedno na navitku tako, da nit pritiska ob navitek. Posledica tega je, da nit drsi po površini navitka, zaradi česar se, hkrati s predhodno že opisano vztrajnostno silo, dodatno pojavi še reakcijska torna sila, ki pa deluje v smeri, ki je nasprotna smeri odvijanja niti. Pri tem velja, da je ta torna sila, pri določeni hitrosti odvijanja, tem večja, čim manjši je kot vijačnic in obratno.

Po izumu je problem rešen z metodo precizijskega navijanja tekstilne preje na navitke z večkratnim spreminjanjem navijalnega razmerja znotraj enega ciklusa navijanja z hkratnim stabiliziranjem koncev navitka, po kateri bo tekstilna preja oziroma nit, v primeru da vodilo niti spreminja smer gibanja, navita na tuljave, izvedene z ali brez konusnega koluta na zadnjem koncu, tako da bo vsak na vi tek zgrajen iz sedmih sekvenc in petih konusov, hkrati pa bo omogočeno zvezno spreminjanje dolžine navitka v intervalu dolžine poti vodila niti in to ob različni strukturi lihih in sodih plasti v navitku, pri čemer pa bodo lihe plasti navite kar se da paralelno, navitek pa bo stabilen, kompakten in stopničasto navit. Z metodo po izumu pa bo omogočeno navijanje niti na navitke tudi v primeru, ko vodilo niti ne bo spreminjalo smeri gibanja, to je takrat ko servomotor, ki poganja nosilo ali nosila vodil niti, ne spreminja smeri rotacije, pri čemer bo v tem primeru vsak navitek, pri katerem bo nit navita na tuljavo z enim diskastim kolutom na zadnjem koncu, sestavljen iz dveh sekvenc in dveh konusov, omogočeno pa bo tudi spreminjanje dolžine navitka, ki bo lahko enaka mnogokratniku dolžine nosila vodil niti, razdalja med vodili niti pa bo enaka dolžini navitka. Izum bo opisan na obeh izvedbenih primerih in to tako na prvem prednostnem izvedbenem primeru, pri katerem ima navitek pet konusov in je navit stopničasto, kot tudi na drugem izvedbenem primeru z navitkom z dvema konusoma in to za izvedbe, ki so karakteristične tako za navitke z valjkastimi kot tudi stožčastimi tuljavami, z ali brez koluta na zadnjem koncu tuljave, ob pomoči slik, ki prikazujejo:

sl. I shematski prikaz delovanja sil pri odvijanju niti iz navitkov, tako iz lihih, kot tudi iz sodih plasti sl. 2 prikaz polovičnega vzdolžnega prereza navitka, navitega s spreminjanjem smeri in hitrosti gibanja vodila niti, po metodi izuma, z hkratnim simboličnim polovičnim prikazom videza površine navitka znotraj posameznih sektorjev sl. 3 navitek po metodi izuma, pri katerem je nit navita na stožčasto tuljavo ob hkratnem spreminjanju smeri gibanja vodila niti sl. 3A navitek po metodi izuma, pri katerem je nit navita na valjkasto tuljavo, ob hkratnem spreminjanju smeri in hitrosti gibanja vodila niti sl. 3B diagram hitrosti gibanja vodila niti pri navijanju niti na tuljavo po metodi izuma, ki ustreza navitku z valjkasto tuljavo, prikazanega na sl. 3A sl. 3C enako, kot v sl. 3B, samo v nekoliko povečanem in bolj preglednem prikazu sl. 4 navitek po metodi po izumu, pri katerem je nit navita na valjkasto tuljavo ob spreminjanju smeri in hitrosti gibanja vodila niti, ki ima na zadnjem koncu izveden konusni kolut za stabiliziranje zadnjega konca navitka sl. 4A enako, kot v sl. 3B, samo pri navitku, ki ustreza valjkasti tuljavi z konusnim kolutom iz sl. 4 sl. 5 navitek po metodi po izumu, pri katerem je nit navita na valjasto tuljavo, brez spreminjanja smeri gibanja vodila niti, oziroma brez spremembe smeri rotacije servomotorja, ki poganja nosilo ali nosila vodil niti, ki ima na zadnjem koncu diskasti kolut za stabilizacijo zadnjega konca navitka

Sl. 5A diagram hitrosti gibanja vodil niti pri navijanju niti na tuljavo po izumu, ki ne spreminjajo smeri gibanja in, ki ustreza navitku z valjkasto tuljavo z diskastim kolutom iz sl. 5 sl. 6 primerjalni diagram obremenitve niti pri odvijanju navitkov, med znanimi metodami in metodo po izumu, po kateri je nit navita na valjasto cevko brez koluta in to ob spreminjanju smeri in hitrosti gibanja vodila niti sl. 7 fotografija navitka, navitega po metodi izuma in sicer na valjasto cevko brez koluta, s spreminjanjem smeri in hitrosti gibanja vodila niti

Na sl. 1 je shematsko prikazana razlika v delovanju nekaterih sil, ki nastajajo pri odvijanju niti 20 iz lihih plasti 3 in iz sodih plasti 4 navitkov 1, ki so predhodno navitih po do sedaj znanih metodah navijanja križnih navitkov 1 in sicer v poljubnih točkah A in A', kar predstavlja osnovo za opis in razumevanje problema in hkrati za razumevanje bistva metode po tem prijavljenem izumu, ki ta problem rešuje. Pri tem velja, da se nit 20 odvija v smeri, ki je nasprotna smeri navijanja, kar pomeni, da se nit 20 iz lihih plasti 3 odvija v smeri D, torej od sprednjega konca 18 k zadnjemu koncu 19 navitkov 1 in, da se nit 20 iz sodih plasti 4 odvija v nasprotni smeri C, torej od zadnjega konca 19 proti sprednjemu koncu 18 navitkov 1.

Kot je predhodno že povedano, predstavlja na sl. 1 točka A poljubno točko pri odvijanju niti 20 lihe plasti 3 v smeri D, točka A' pa poljubno točko pri odvijanju niti 20 sode plasti 4 v smeri C, s poljubno vlečno silo F. Zaradi pospeškov pri veliki hitrosti odvijanja se pojavi vztrajnostna sila F_v oziroma F_v'. Nit 20 je v lihih plateh 3 navita tako, da njene vijačnice v neki točki A zapirajo kot a, ki je manjši od 90°, oziroma kot a', ki je večji od 90°. V tem primeru za točko A velja, da vlečna sila F deluje tudi na del niti 20 v lihi plasti 3 in sicer v njeni dolžini od točke A do točke T, ki še leži na navitku 1. Del niti 20, v območju med točkama A in T, pri odvijanju pritiska na površino navitka 1 tako, da drsi po površini navitka 1, zaradi česar se pojavi torna sila F_r, ki deluje v smeri vijačnice niti 20 v lihi plasti 3. Sila F_rdeluje torej tako dolgo, dokler se nit 20 v točki A ne dvigne in odlepi od površine navitka 1. Komponenta, ki v tem primeru deluje v nasprotni smeri vlečne sile F je približno sorazmerna produktu F_r*cosa. Problem s torno silo F_r se pojavlja samo pri odvijanju niti 20 v lihih plasteh 3, ne pa tudi pri njenem odvijanju v sodih plasteh 4, ker je pri slednjih kot a' večji od 90°, kar je prikazano v točki A'.

Zaradi rotacije niti 20 se pri odvijanju iz navitka 1, med točama A in B oziroma med točkama A' in B, pojavita tudi centrifugalna sila in Coriollisova sila, ki sta pri lihih plasteh 3 in pri sodih plasteh 4 približno enaki, vendar pa na metodo po izumu bistveno ne vplivata in zato v opisu izuma posebej ne bosta omenjeni. Pri tem je točka B enaka točki položaja vodila 2 niti 20 na ustreznem stroju, na katerem se odvijajo navitki 1, predhodno naviti po metodi precizijskega navijanja z večkratnim spreminjanjem navijalnega razmerja v enem ciklusu navijanja po tem prijavljenem izumu.

Pri odvijanju lihe plasti 3 se začne nit 20 dvigovati od površine navitka 1 v točki A. Pri tem se vpliv vlečne sile F pojavlja vzdolž niti 20 in to od točke A do točke T. Ker je v tem primeru kot a precej manjši od 90°, pride do pojava dodatne torne sile F_r, hkrati pa se pojavi tudi vztrajnostna sila F_v. Pri odvijanju sode plasti 4 se začne nit 20 dvigati od površine navitka 1 v točki A', pri čemer se generira vztrajnostna sila F'_v. Ker je v tem primeru kot a' večji od 90°, se torna sila F_r pri odvijanju niti 20 iz sode plasti 4 navitka 1 ne pojavi. Pri tem naj ponovimo že povedano, da kot a, oziroma kot a', ponazarja kot med vzdolžno središčno osjo navitka 1, gledano proti zadnjem koncu 19 navitka 1 in med lego, ki jo oblikuje vijačnica niti 20 v lihi plasti 3, oziroma v sodi plasti 4, na površini navitka 1.

Iz predhodno zapisanega torej velja, daje pri križnem navijanju niti 20, tako v lihih plasteh 3 in v sodih plasteh 4 navitkov 1, v dosedanji praksi osnovni problem predvsem v navijanju lihih plasti 3, torej v pojavu torne sile F_r pri odvijanju niti 20 iz njih. Za odpravo tega problema, torej zmanjšanja vrednosti torne sile F_r, je potrebno, da se navitki 1 navijajo tako, da se kot a, niti 20 v lihih plasteh 3, čim bolj približa kotu 90°, kar je tudi temeljna oziroma bistvena značilnost metode po tem izumu. Naj k temu dodamo še to, da mora biti pri tem navijanje niti 20 v sodih plasteh 4 takšno, da se koraki vijačnic niti 20 postopoma zmanjšujejo tako, da na ta način tvorijo konus na površini navitka 1 tudi, če ga navijamo na valjasto tuljavo 12, zaradi česar se tudi zmanjšuje vrednost torne sile F_r. Slednje je pogojeno z zahtevo, da mora navitek 1 v postopku odvijanja ostati stabilen, kar pomeni, da se nit 20 na sprednjem koncu 18 in na zadnjem koncu 19 navitka 1 ne posipa. To stabilnost navitka 1 dosežemo z križnim navijanjem dela dolžine navitka 1 in sicer na njegovem sprednjem delu 18, čez katerega nit 20 odvijamo in z oblikovanjem konusa 9 na sprednjem koncu 18 navitka

1. Zadnji konec 19 navitka 1 pa navijamo konusno, oziroma v obliki prisekanega stožca in ga na ta način stabiliziramo. V nekem drugem izvedbenem primeru lahko zadnji konec 19 navitka 1 stabiliziramo tudi z dodatnim konusnim kolutom 14 nameščenim na tuljavo 12.

Na sl. 2 je v zgornji polovici prikazana struktura lihih plasti 3 in sodih plasti 4 v navitku 1, v spodnji polovici pa je simbolično prikazana površina navitka 1. Oba prikaza sta locirana znotraj območja navitka 1, oziroma v območju njegovih zunanjih petih konusov 5, 6, 7, 8 in 9, v sektorjih in Li, L2, La, L4L5, ki skupaj tvorijo dolžino L navitka 1. Pri tem je navitek 1 navit na tuljavo 12, brez dodanega koluta 14 ali koluta 21 in to z vodilom 2 niti 20, ki med navijanjem spreminja smer in hitrost svojega gibanja. Tudi v tem prikazu gre za križno navitje navitka 1, sestavljeno iz poljubnega števila lihih plasti 3 in sodih plasti 4, navitih z nitjo 20. Lihe plasti 3 so navite v smeri C, torej od zadnjega dela 19 proti sprednjemu delu 18 navitka 1, oziroma tuljave 12 in se zato odvijajo v obratni smeri D, od sprednjega dela 18 proti zadnjemu delu 19. Temu nasprotno velja za sode plasti 4, ki so navite v smeri D, torej od sprednjega dela 18 proti zadnjemu delu 19 navitka 1, oziroma tuljave 12 in se zato odvijajo v obratni smeri C, od zadnjega dela 19 proti sprednjemu delu 18. Sama struktura navitka 1 je dobljena z zaporedjem sedmih sekvenc gibanja vodila 2 niti 20 skozi lihe plasti 3 in sode plasti 4, kar je razvidno iz diagrama na sl. 3B oziroma sl. 3C. Opisano in prikazano velja za navitke 1, pri katerih je nit 20 navita na valjkaste ali stožčaste tuljave 12, prikazane na sl. 3 in sl. 3A, ne velja pa za navitke 1, pri katerih ima tuljava 12 na zadnjem delu 19 še dodaten stožčast oziroma konusni kolut 14 ali dodaten diskast kolut 21, ki sta prikazana na sl. 4 in sl. 5, kar bo natančneje opisano v nadaljevanju.

Kot že rečeno, ima navitek 1 iz sl. 2 pet zunanjih konusov 5, 6, 7, 8 in 9, ki ležijo znotraj celotne dolžine L navitka 1, oziroma v območju petih sektorjev Li_; L_2j L₃, L4 in L5 tako, da leži znotraj sektorja Li zunanji konus 5, znotraj L₂ konus 6, znotraj L₃ konus 7, znotraj L4 konus 8 in znotraj sektorja L5 zunanji konus 9. Iz sl. 2 je tudi razvidno, da sektor L₃ v bistvu tvorijo tako navitja lihih plasti 3 in navitja sodih plasti 4 iz predhodnega sektorja L₂, kot tudi iz naslednjega sektorja L4 in na ta način oblikujejo medsebojno prepletenost plasti 3 in 4. Gre namreč zato, da se sektor L₃ začne v vertikalni ravnini 10, ki je pravokotna na vzdolžno os tuljave 12 in s tem navitka 1 in se konča v ravnini 11, kije paralelna ravnini 10 in ju povezuje poševnica, ki leži poševno na vzdolžno os tuljave 12, pri čemer ta poševnica povezuje njuni skrajni točki, ki sta si diagonalno narazen, kar je na sl. 2 črtkano označeno. Povedano drugače, točka 10 predstavlja začetek križnega navijanja dela prve lihe plasti 3, točka 11 pa predstavlja začetek križnega navijanja dela zadnje lihe plasti 3. Črtkana premica, ki povezuje točki 10 in 11 pa ponazarja premik začetka navijanja križnega dela lihih plasti 3, proti zadnjemu delu 19 navitka 1. Zoženje sprednjega dela 18 navitka 1, čez katerega se odvija nit 20 iz lihih plasti 3 in iz sodih plasti 4, je na eni strani posledica zmanjševanja gostote vijačnic, oziroma povečevanja koraka vijačnic v smeri navijanja niti 20 v lihih plasteh 3 in povečevanja gostote vijačnic, oziroma zmanjševanja koraka vijačnic v smeri navijanja niti 20 v sodih plasteh 4. Navitek 1 je v območju sektorjev L₃, L₄ in L₅ navit križno tako, da se navijalno razmerje pri vsakem obratu tuljave 12, torej za vsako vijačnico spreminja. To le delno velja za lihe plasti 3, ki so pod črtkano linijo med ravninam 10 in 11, navite dokaj paralelno, tako kot v sektorju Li oziroma L2. S tehniko te metode navijanja po izumu je sprednji del 18 navitkov 1 popolnoma stabiliziran. Pri tem dolžina območja križnega navitja, torej sektorjev L3, L4 in L5, praviloma ne presega ene petine do ene četrtine celotne dolžine L navitkov 1, odvisno od njihove dolžine in vrste preje, oziroma niti 20. Pri tem praviloma velja, daje pri navijanju multifilamentne preje dolžina L navitkov 1 večja, kot pri navijanju predene preje. Li, znotraj katerega se nahaja zunanji konus 5, ima dve temeljni funkciji. Prva je ta, da stabilizira zadnji del 19 navitka 1 tako, da ne pride do posipa zaradi načina navijanja niti 20 v lihih plasteh 3 in deloma tudi v sodih plasteh 4, na njihovi poti v smeri D, od sprednjega dela 18 proti zadnjemu delu 19 navitka 1. S tem hkrati preprečimo pojav zrcalnega oziroma skladnega navitja, pri katerem bi se pri navijanju navitka 1 nit 20 v lihih plasteh 3 nalagala ena na drugo. Enako velja tudi za sode plasti 4. Nit 20 je v prvi lihi plasti 3, znotraj sektorjev Li in L2, ter delno tudi znotraj sektorja L₃, navita skoraj paralelno, saj njene vijačnice oziroma ovojnice ležijo v ravninah, ki jih navidezno prebada os navitka 1 pod kotom, kije nekoliko manjši od 90°, navijalno razmerje in hitrost vodila niti znotraj območij Li in L2 ter delno znotraj območja L₃ pa se ne spreminja. Nit 20 je, v sodih plasteh 4 in znotraj območja sektorjev Li in L2 križno navita tako, da se korak vijačnic postopoma zmanjšuje v smeri navijanja. Soda plast 4 se začne navijati, ko se začne vodilo 2 niti 20 gibati v smeri D, proti zadnjemu delu 19 navitka 1. Če se pri tem ozremo na sl. 3B vidimo, da vodilo 2 doseže naj večjo hitrost na koncu sektorja L4, ko se le-ta že giblje proti zadnjemu delu 19 navitka 1, kjer se njegova hitrost začne postopoma zmanjševati. Zaradi tega se postopoma zmanjšuje tudi korak vijačnic niti 20 v lihih plasteh 3 in v sodih plasteh 4, hkrati pa se povečuje gostota njihovega navijanja. Posledica tega je stožčasta oblika navitka 1 v sektorju L2 tudi v primeru navijanja niti 20 v navitek 1 z valjasto tuljavo 12. S povečanjem nagiba oziroma konusa navitkov 1, znotraj sektorja L2, se zmanjšuje torna sila F_r, ki se pojavi pri odvijanju lihih plasti 3 in sicer zaradi drsenja niti 20 po površini navitka 1. Pri navijanju preje oziroma niti 20 na tuljavo 12 stožčaste oblike, je konus navitka 1 v sektorju L2 bolj izrazit kot pri navitku 1, ki je navit na tuljavo 12 valjaste oblike. Znotraj sektorjev L₄ in L5 in delno v sektorju L3 je nit 20 v lihih plasteh 3 navita križno, navijalno razmerje pa se spreminja v območju sektorjev L₄ in L5 ter delno v sektorju L₃. Tudi v sodih plasteh 4 je nit 20 navita križno, prav tako se v teh plasteh 4 spreminja navijalno razmerje. V sektorjih L₄ in L5 ter delno v sektorju L_3> se korak vijačnic navitja niti 20 v lihih plasteh 3 postopoma povečuje, kar je posledica predhodno opisanih sprememb navijalnega razmerja. Hitrosti vodila 2 pri navijanju niti 20 na poti L, lihih plasti 3 v smeri C in sodih plasti 4 v smeri D, so prikazane in opisane pri sl. 3C.

Tuljave 12, na katere se navija nit 20 v lihih plasteh 3 in v sodih plasteh 4, so lahko oblike valja ali stožca, z ali brez kolutov 14 oziroma kolutov 21. Tako je na sl. 3 prikazan navitek 1 s tuljavo 12 stožčaste oblike, na sl. 3 A pa s tuljavo 12 valjkaste oblike. Razvidno je, daje pri stožčasti tuljavi 12 konus 6 v sektorju L₂ navitka 1 precej bolj izrazit, kot pri njeni valjkasti izvedbi. Da se znotraj posameznih sektorjev, od sektorja Li do vključno sektorja L5, nahaja najmanj po en pripadajoči zunanji konus 5, 6, 7, 8 ali 9, je predhodno že pojasnjeno pri sl. 2.

Na sl. 3B je prikazan diagram hitrosti gibanja vodila 2 pri navijanju niti 20 v lihe plasti 3 in v sode plasti 4 navitka 1 in to po njegovi celotni dolžini L, oziroma v območjih posameznih sektorjev Li, L₂, L₃, L₄ in L5, znotraj katerih se oblikujejo zunanji konusi 5, 6, 7, 8 in 9. Bolj natančno in pregledno je ta diagram nekoliko povečano prikazan še na sl. 3C. Prikazana sta dva ciklusa navijanja, tako prvi, kot drugi. Vsak ciklus navijanja je sestavljen iz ene lihe plasti 3 in iz ene sode plasti 4, ki se na tuljavo 12 navijata v smeri C oziroma D. V smeri C se navijajo lihe plasti 3, v smeri D pa se navijajo sode plasti 4. Vsak ciklus je sestavljen iz sedmih segmentov. Kot je razvidno iz sl. 3C prvi ciklus poteka po poti a'-b'-c'-d'-e'-f-g'-a*' in tvori naslednjih sedem segmentov: a'-b; b'-c'; c'-d'; d'-e'; e'-f; f-g' in g'-a*'. Drugi ciklus poteka po poti a*'-b*'-c*'-d*'-e*'-f^|!,-g*'-g^!,:' in tvori naslednjih sedem segmentov: a*'-b*'; b*'c*'* in

V diagramu na sl. 3B in 3C je prikazano, daje pot L vodila 2, pri navijanju niti 20 v lihe plasti 3 in v sode plasti 4, enaka dolžini L navitka 1, ki poteka od a' do e', označimo jo torej z L = a'e' in predstavlja prvo koordinato, to je abscisno os znotraj prikazanega diagrama v koordinatnem sistemu. Drugo koordinato znotraj tega koordinatnega sistema predstavljata ordinati absolutnih hitrosti Vi in V₂ vodila 2. Gre torej za prikaz, kako vodilo 2 dosega določeno različno hitrost V i v smeri C, oziroma hitrost V₂ v smeri D, znotraj določene dolžine L navitka 1, oziroma določeno hitrost Vi, V₂ znotraj posameznega sektorja od Li do vključno L5, ki skupaj tvorijo dolžino L navitka 1. Tako na primer na poti od a' do b' doseže vodilo 2 hitrost Vi = b, na poti od c' do d' pa se hitrost Vi vodila 2 poveča od c na d. Velja torej, da pri navijanju niti 20 na tuljavo 12, izmenično v lihe plasti 3 in sode plasti 4, opravi vodilo 2 določeno pot L z določeno hitrostjo Vi oziroma V₂, pri čemer predstavlja v diagramu hitrost V_bV₂ prvo, pot L pa drugo koordinato.

Kot že rečeno, se na levi strani diagrama, na sl. 3C, nahajata ordinati absolutnih hitrosti Vi in V₂ vodila 2. Ordinata Vi prikazuje hitrosti gibanja vodila 2 od zadnjega dela 19 proti sprednjemu delu 18 navitka 1, torej v smeri C. Nasprotno temu prikazuje ordinata V₂ hitrosti gibanja vodila 2 od sprednjega dela 18 nazaj proti zadnjemu delu 19 navitka 1.

Prav tako je že povedano, da se prvi ciklus metode po tem izumu sestoji iz dveh plasti in to iz lihe plasti 3, pri kateri se nit 20 navija v smeri C in iz sode plasti 4, pri kateri se nit 20 navija v smeri D. Gibanje in hitrost vodila 2 bomo s pomočjo diagrama na sl. 3C najprej opazovali skozi vseh sedem, predhodno že omenjenih segmentov prvega ciklusa. Pri navijanju lihe plasti 3 v smeri C vodilo 2 niti 20 v točki a' miruje, nakar doseže na poti od a' do b' hitrost b. Od točke b' do c' se hitrost vodila 2 in s tem niti 20 ne spremeni in ostaja enaka. Od c' do d' se hitrost vodila 2 poveča od c = b na hitrost d. Na poti od d' do e' se začne vodilo 2 ustavljati in se v točki e' dokončno ustavi. S tem je navijanje lihe plasti 3 v smeri C v prvem ciklusu končano.

Prvi ciklus se nato nadaljuje z navijanjem niti 20 v sodi plasti 4 in to v smeri D. Na poti od e' do f doseže vodilo 2 hitrost f. Nato se hitrost vodila 2 na poti od f do g' zmanjšuje in sicer od hitrosti f na hitrost g. Na poti od g' do a*' se začne vodilo 2 niti 20 zaustavljati in se v točki a*' popolnoma ustavi.

Drugi ciklus navijanja navitka 1 po izumu se prav tako sestoji iz kombinacije lihe plasti 3, navite v smeri C in iz sode plasti 4, ki je navita v smeri D. V nadaljevanju bo opisana pot, ki jo znotraj drugega ciklusa opravi vodilo 2 in s tem tudi nit 20. Hitrost vodila 2 se v smeri C, od točke a*', v kateri vodilo 2 miruje, do točke b*', poveča od začetne hitrosti 0 na hitrost b*, ki je enaka hitrosti b iz predhodno opisanega prvega ciklusa. V nadaljevanju se hitrost vodila 2 in s tem hitrost niti 20 v lihi plasti 3, ne spreminja od točke b*' do točke c*' in je hitrost na tej poti ves čas enaka. V točki c*' je hitrost vodila 2 enaka c*, ta pa je enaka hitrosti b*. Od točke c*' do točke d*' se hitrost vodila 2 nato poveča na d*, ki je enaka hitrosti d iz prvega ciklusa. Hitrost vodila 2 se začne v območju med točkama d*' in e*' zniževati in pade iz hitrosti d* na hitrost 0 v točki e*'. S tem je navijanje lihe plasti 3 v drugem ciklusu končano in začne se navijanje sode plasti 4 drugega ciklusa. Na poti od točke e*' do točke f*' hitrost vodila 2 niti 20 naraste od hitrosti 0 v točki e*' na hitrost f* v točki f*'. Nadalje se začne hitrost vodila 2, v območju od točke f*' do točke g*', zmanjševati in sicer pade od hitrosti H na hitrost g*. Sledi še nadaljnje padanje hitrosti vodila 2 in s tem niti 20 in to od hitrosti g* na 0, kar se zgodi na poti od točke g*' do točke a**'. V točki a**' je torej hitrost vodila 2 enaka 0 in vodilo 2 niti 20 se popolnoma ustavi. S tem je znotraj drugega ciklusa končano navijanje sode plasti 4 v smeri D, torej v smeri od sprednjega dela 18 proti zadnjemu delu 19 navitka 1.

Predhodno opisana prvi in drugi ciklus navijanja niti 20 na tuljave 12 oblike valja ali stožca, brez kolutov 14 in 21, izmenično v lihih plasteh 3 in v sodih plasteh 4, tvorita temeljno izvirnost in novost metode navijanja navitkov 1 po prijavljenem izumu v primeru, ko vodilo 2 niti 20 spreminja smer gibanja, oziroma servomotor, ki poganja vodilo 2, spreminja smer rotacije.

Iz predhodnega opisa prvega in drugega ciklusa metode sledi, da se z kombinacijo različnih hitrosti gibanja vodila 2 niti 20, na poti L vzdolž navitka 1, oblikuje pet zunanjih konusov 5, 6, 7, 8 in 9. Kot že rečeno, so navitki 1 sestavljeni iz velikega, poljubnega števila predhodno že opisanih dvojnih plasti. Dvojna plast pomeni, kar je že omenjeno, en zaključen ciklus navijanja niti 20, v katerem se navije ena liha plast 3 v smeri C in ena soda plast 4 v smeri D tuljave 12, oziroma navitka 1. Pri tem zunanji konusi od 5 do vključno 9 nastanejo v posameznih segmentih oziroma etapah znotraj posameznih sektorjev Lj, L2, L3, L4 in Ls, na svoji poti L ob tuljavi 12 navitkov 1. Njihov nastanek pri navijanju niti 20, v lihih plasteh 3 oziroma v sodih plasteh 4, na tuljave 12 brez kolutov 14, 21, bo opisan v nadaljevanju, ob pomoči sl. 3B in sl. 3C.

Zunanji konus 5 nastane zaradi razlike med potjo vodila 2 znotraj prvega in drugega ciklusa ter znotraj vseh naslednjih parov ciklusov, ki jima sledijo. Vzrok temu je razlika v dolžini poti L, ki jo vodilo 2 niti 20 opravi med točko a' v prvem ciklusu in med točko a*' v drugem ciklusu, pri čemer se v točki a*' vodilo 2 in s tem nit 20 popolnoma zaustavi.

Zunanji konus 6 nastane v nadaljevanju zaradi postopnega zmanjševanja hitrosti gibanja vodila 2 niti 20 in to na poti znotraj segmenta od točke f do točke g'. V tem segmentu pade hitrost vodila 2 od hitrosti f na hitrost g, s tem pa se prav tako postopoma zmanjšuje velikost koraka vijačnice niti 20, navite v sodi plasti 4, kar povzroči povečevanje gostote navitja niti 20 na navitku 1 v tem segmentu.

Zunanji konus 7 nastane zaradi spremembe lege točke c' po vsakem ciklusu navijanja tako, da se hitrost c, ki je enaka hitrosti b začne spreminjati po vsakem ciklusu navijanja tako, da se v drugem ciklusu spremeni že v točki c*', ki je bližje zadnjemu koncu 19 navitka 1 kot točka c', kar velja tudi za naslednje cikluse. Zunanji konus 8 nastane zaradi spremembe, povečanja hitrosti c, v točki c', na hitrost d, v točki d', vodila 2 niti 20. Zunanji konus 8 je hkrati tudi posledica načina navijanja sodih plasti 4 na tem delu navitka 1. Ko vodilo 2 niti 20 doseže hitrost f v točki f, začne njegova hitrost pojemati in se giblje počasneje. S tem se zmanjšujejo koraki vijačnic niti 20, povečuje pa se gostota navitja v navitku 1.

Zunanji konus 9 nastane zaradi razlike med potjo vodila 2 znotraj prvega in drugega ciklusa ter znotraj vseh naslednjih parov ciklusov, ki jima sledijo. Vzrok temu je razlika v dolžini poti, ki jo vodilo 2 niti 20 opravi med točko e' v prvem ciklusu in med točko e*' v drugem ciklusu, pri čemer se v točki e*' vodilo 2 in s tem nit 20 popolnoma zaustavi.

Pred navijanjem je potrebno za vsako tekstilno prejo, oziroma za nit 20, eksperimentalno ugotoviti optimalne vrednosti parametrov navijanja navitkov 1 in jih pred navijanjem na stroju nastavimo, oziroma vstavimo v program navijanja navitka 1. Vseh parametrov je najmanj štirinajst, vključno s parametrom, ki temelji na upoštevanju debeline preje oziroma niti 20. Po vsakem izvedenem ciklusu navijanja se hitrost rotacije tuljav 12 na pripadajočih vretenih stroja zmanjšuje. S tem zagotovimo konstantno hitrost navijanja. Količino navite preje oziroma niti 20 merimo s številom opravljenih ciklusov, to je s številom dvojnih plasti navite preje, sestavljenih hkrati iz lihe plasti 3 in sode plasti 4.

Zunanji konus 5 v sektorju Li in zunanji konus 9 v sektorju L5 sta, po navijanju multifilamentne preje oziroma niti 20 v navitke 1 po metodi izuma, nekoliko bolj položna in daljša, kot pri navijanju predene preje oziroma niti 20 in to pri enakem končnem premeru navitkov 1, še posebej pri navijanju steklene multifilamentne preje oziroma niti 20. Pri tem je potrebno upoštevati še dejstvo, da se pri navijanju niti 20 v lihih plasteh 3 korak vijačnic v sektorju L₂ ne spreminja. V tem deluje torej navitje dokaj paralelno. Ko dosežemo sektor L3, se korak vijačnic niti 20 postopoma povečuje in je največji na sprednjem delu 18 navitka 1. Velja pa, da je dolžina tega dela navitka 1, v primerjavi z celotno dolžino L navitka 1, relativno kratka. Pri odvijanju lihe plasti 3 se povečuje dolžina balona med točko A in točko B oziroma vodilom 2 niti 20. Hkrati se korak vijačnic niti 20 zmanjšuje. Zaradi tega se pogoji odvijanja lihe plasti 3 v tretjem sektorju L3 bistveno ne poslabšajo. Nadalje se poveča tudi dolžina vijačnic pri odvijanju niti 20 iz sode plasti 4 med točkama A' in B iz sl. 1, pri čemer se istočasno zmanjšuje dolžina balona, kar izniči oziroma nevtralizira vpliv povečane dolžine koraka vijačnic v sektorju L3. Je pa predhodno že omenjeno, da odvijanje sodih plasti 4 ni problematično. Prav tako zoženi del navitka 1, navitega po metodi izuma, omogoča na sprednjem delu 18 postavitev vodila 2 niti 20 bliže tuljavi 12, s čimer se zmanjša dolžina prej omenjenega balona niti 20, tako v sodi plasti 3, kot v lihi plasti 4, Poleg tega zoženi del navitka 1 omogoča uspešno odvijanje relativno dolgih navitkov 1 in vanje navitih niti 20, ne da bi se pri tem balon zadel ob sprednji rob 18 navitka 1.

Na sl. 4 je prikazan navitek 1, pri katerem so lihe plasti 3 in sode plasti 4 niti 20 navite na valjkasto tuljavo 12, ki ima na zadnjem delu 19 dodatno izveden ali nameščen še konusni kolut 14. Navijanje preje, oziroma niti 20 na tuljave 12 z koluti 14 se, od predhodno opisanega navijanja na valjkaste in stožčaste tuljave 12 brez koluta 14, razlikuje samo v formiranju notranjega konusa 13, ki je v tem izvedbenem primeru nadomestil zunanji konus 5 iz predhodno opisanega izvedbenega primera iz sl. 3 oziroma sl. 3A. Iz tega razloga bo v nadaljevanju opisan samo del postopka formiranja tega notranjega konusa 13 po metodi izuma, opis identičnega, predhodno že opisanega postopka pa se ne ponavlja.

Na površini navitka 1, prikazanega na sl. 4, pri katerem je nit 20 navita na valjkasti tuljavi 12, z dodatnim konusnim kolutom 14, so izvedeni štirje zunanji konusi 6, 7, 8 in 9, v njegovi notranjosti pa je izveden notranji konus 13, ob oziroma na poševnim konusnega koluta 14. Kot je prikazano na diagramu v sl. 4A, se notranji konus 13, na valjkasti tuljavi 12 z kolutom 14, oblikuje v segmentu na poti vodila 2 niti 20 od točke a' do točke a*', znotraj prvega ciklusa in na poti vodila 2 od točke a*' do točke a**' v drugem ciklusu. Pri tem od točke a' do točke b' hitrost vodila 2 naraste od 0 do hitrosti b. Sledi postopek, ki je vse do točke g enak postopku, kije predhodno že opisan pri sl. 3, sl. 3A, sl. 3B in sl. 3C. Za tem hitrost vodila 2 znotraj prvega ciklusa strmo pade na njegovi poti od točke g' do točke a*' in to iz hitrosti g na hitrost 0. S tem je prvi ciklus pri tem izvedbenem primeru končan in začne se drugi ciklus tako, da hitrost vodila 2, na njegovi poti od točke a*' do točke b*', strmo naraste od 0 na hitrost b*. Nato do točke g* sledi postopek, ki je že znan iz opisa predhodnega izvedbenega primera s sl. 3, sl. 3A oziroma sl. 3B in sl. 3C. V nadaljevanju hitrost vodila 2, znotraj njegove poti od točke g*' do točke a**', sunkovito pade iz hitrosti g* na 0 v točki a**'. Pri tem se je vodilo 2 pomaknilo proti kolutu 14 za razdaljo, ki je enaka poti od točke a*' do točke a**'. Pri tem velja, daje hitrost niti 20 identična hitrosti vodila 2, saj potujeta skupaj.

Navijalni stroj za navijanje niti 20 v navitke 1, na valjkaste ali stožčaste tuljave 12, z ali brez dodatnega konusnega koluta 14, pri katerem vodila 2 niti 20 spreminjajo smer gibanja, se praviloma sestoji iz nekaterih osnovnih delov in elementov. Tuljave 12 so nataknjene na pripadajoča vretena, poganja pa jih glavni motor, ki gaje mogoče programirati. Sestavni del stroja je tudi digitalno analogni pretvornik, ki zagotavlja komunikacijo med krmilno enoto in glavnim motorjem. Pred samim začetkom navijanja navitkov 1 po metodi izuma, glavnemu motorju programiramo frekvenco oziroma število vrtljajev vretena s tuljavo 12 v določeni časovni enoti. Na ta način je v naprej določeno začetno število vrtljajev tuljave 12 in s tem navitka 1 na njej. Nadalje na stroju programiramo še načrtovane spremembe oziroma zmanjševanje frekvence po vsakem izvedenem ciklusu navijanja, oziroma po navitju vsakega para dvojne plasti, torej lihe plasti 3 in sode plasti 4 skupaj. Vrednosti vseh teh parametrov se nato vnesejo v aplikacijski program krmilnika navijalnega stroja. Ta krmilnik z aplikacijskim programom omogoča izredno fleksibilno krmiljenje gibanja vodila 2 z nitjo 20, oziroma delovanje servomotorja, ki to vodilo 2 poganja. Krmilnik navijalnega stroja opremimo z aplikacijskim programom, ki je prilagojen navijanju navitkov 1 na tuljave 12 z in/ali brez dodatnih kolutov 14.

Na sliki 5 je prikazan navitek 1, pri katerem je nit 20 navita na tuljavo 12 oblike valjaste cevke, ki ima na zadnjem koncu 19 diskasti kolut 21. Navitek 1 je navit na navijalni napravi, pri kateri je pripadajoči servomotor, ki poganja nosili vodil 2 in 2' niti 20, izveden tako, da med delovanjem ne spreminja smeri rotacije. Vodila 2 in 2' se gibljejo vzdolž navitka 1 v obe smeri, v smeri C in v smeri D. Pri tem se vodila 2 gibljejo v smeri D in navijajo nit 20 na tuljave 12 proti zadnjem koncu 19 navitka 1, dočim se vodila 2' gibljejo v nasprotni smeri C tako, da nit 20 na tuljave 12 navijajo proti sprednjem koncu 18 navitka 1. Pri tem je razdalja med nasproti gibajočimi se vodili 2, 2' enaka dolžini navitka 1 in je hkrati mnogokratnik dolžine nosila vodil 2 in 2'.

Na sliki 5A je prikazan diagram hitrosti vodil 2 in 2' niti 20, pri navijanju navitka 1 po postopku, kije opisan pri sl. 5. Vodilo 2, ki se giblje proti sprednjem koncu 18 navitka 1, zgrabi nit 20 v točki b' in se giblje z nespremenjeno hitrostjo b do točke c'. V točki c' ima vodilo 2 z nitjo 20 hitrost c, ki je enaka hitrosti b. Od točke c' do točke d', ki je obenem sprednji konecl8 navitka 1, se vodilo 2 niti 20 giblje pospešeno in v točki d' doseže vodilo 2 največjo hitrost. Enako hitrost ima tudi vodilo 2', ki se giblje v nasprotni smeri proti zadnjemu koncu 19 navitka 1. Vsa vodila 2 in 2' niti 20 so lahko montirana na enem ali na dveh nosilcih, ki jih poganja en motor, se pa, kot je že omenjeno, vodila 2 gibljejo v smeri C, vodila 2' pa v smeri D, torej v nasprotnih si smereh. Ko vodilo 2 niti 20, ki se giblje v smeri C, doseže sprednji konec 18 navitka 1 oziroma točko d', preda nit 20 drugemu vodilu 2', ki je doseglo točko f (f = d') in ima hitrost f (f = d) in se giblje v nasprotni smeri D. Pri gibanju proti zadnjem koncu 19 navitka 1 se hitrost tega drugega vodila 2', ki potuje v smeri D, zmanjšuje in na zadnjem koncu 19 navitka 1 doseže hitrost g (g = b) ter preda nit 20 zopet naslednjemu vodilu 2, ki se giblje proti sprednjem koncu 18 navitka 1. S tem je končan prvi ciklus navijanja. Vsi naslednji ciklusi so identični opisanemu prvemu ciklusu in se ponavljajo vse dokler navitek 1 ni dokončno navit.

V primeru direktnega pogona, ko servomotor spreminja smer rotacije, zadostuje za izvedbo metode navijanja sode plasti 4 in lihe plasti 3 po izumu eno samo vodilo 2 niti 20 na posamezno tuljavo 12. Pri direktnem pogonu tuljave 12, pri katerem servomotor smer rotacije ne spreminja, pa pripadata posamezni tuljavi 12 najmanj dve vodili 2, 2' ali več njih. Več kot dve vodili 2 in 2' niti 20 potrebujemo, če želimo pri navijanju dolžino navitka 1 spreminjati. V tem primeru potrebujemo najmanj tri ali več vodil 2 oziroma 2'. Število vodil 2, 2' je torej mnogokratnik dolžine nosila vodil 2 oziroma 2', razdalja med vodili 2 in 2'pa mora biti enaka dolžini L navitka 1.

Velja torej, da pri direktnem pogonu tuljav 12 pripada vsaki tuljavi 12 najmanj en par vodil 2,

2', od katerega eno potuje v smeri C in na opazovano tuljavo 12 navija nit 20 proti njenemu sprednjemu delu 18, drugo pa potuje v smeri D in na tuljavo 12 navija nit 20 proti njenemu zadnjemu delu 19. Na svoji poti v smeri C in v smeri D si opisani par vodil 2, 2’ eno in isto nit 20 izmenjuje na začetku in koncu tuljave 12 in jo v smeri C in D navija tolikokrat in tako dolgo, dokler navitek 1 ni do konca navit.

Na sl. 6 je prikazan primerjalni diagram obremenitev F, (cN), ki nastanejo pri odvijanju niti 20 iz lihih plasti 3 in sodih plasti 4 navitkov 1 in to v odvisnosti od različni hitrosti odvijanja V, (km/min). Gre torej za primerjalni prikaz obremenitve F, ki nastane pri odvijanju niti 20 iz različnih navitkov 1, med katerimi so eni naviti po znanih metodah, zopet drugi po metodi tega prijavljenega izuma.

Krivulja 15 ponazarja hitrost odvijanja niti 20 iz križnega navitka 1, ki je navit po znani metodi na navijalniku z obodnim pogonom tuljave 12, kije konusne oziroma stožčaste oblike. Iz diagrama na sl. 6 je razvidno, da se pri odvijanju tega navitka 1, oziroma odvijanju niti 20 iz tuljave 12, z hitrostjo do 1,2 km/minuto, generira sila F v niti 20 , ki ima vrednost okrog 9 do 10 cN.

Naslednja krivulja 16 v sl. 6 prikazuje hitrost odvijanja niti 20 iz navitka 1 po znani rešitvi z ravnim koncem, tako imenovanim Top-Flat package, navitega na navijalniku firme Murata. Ta krivulja 16 kaže, da se pri odvijanju tega navitka 1, pri hitrosti 1,2 km/minuto, generira sila F jakosti 3 do 4 cN, kar je približno trikrat manj kot v primeru krivulje 15.

Krivulja 17 prikazuje hitrost odvijanja V niti 20 iz navitkov 1, ki so bili pred tem naviti po predhodno opisani in prikazani metodi tega prijavljenega izuma na tuljavo 12 brez koluta 14 oziroma 21. Iz nje je razvidno, da metoda po izumu omogoča odvitje do 4 km in še več preje, oziroma niti 20, iz navitkov 1 v eni minuti in to ob manjši obremenitvi F, kar je v bistvu posledica zmanjšanja torne sile F_r. Izvedeni preizkusi so dokazali, da je bila nit 20, pri maksimalni doseženi hitrosti odvijanja V 4.000 metrov na minuto, obremenjena zgolj z 40 cN. Zelo pomembno je tudi, da pri odvijanju navitkov 1 po metodi izuma, ki jo ponazarja krivulja 17, v nobenem primeru ni prišlo do pretrga niti 20. V danem izkustvenem primeru je dolžina L navitka 1 znašala 20 cm, njegov premer pa 13 cm. To pomeni, daje bil premer navitka 1, navitega po metodi izuma, skoraj dvakrat manjši kot pri navitkih 1, ki so bili naviti po znanih metodah in na katere se nanašata krivulji 15 in 16. Obenem je bila dolžina navitka 1 navitega po izumu, za 5 cm daljša od dolžine navitkov 1, ki so bili naviti po znanih metodah.

Praktični preizkusi so hkrati dokazali, da omogoča metoda po izumu najmanj tri, celo do štirikrat hitrejše odvijanje preje oziroma niti 20 iz navitkov 1, kot to omogočajo znane metode navijanja navitkov 1 in to ob enaki ali celo večji kompaktnosti strukture navitja lihih plasti 3 in sodih plasti 4. Pri tem je pomembno tudi to, da se pri hitrosti odvijanja V 1,2 km/minuto po metodi izuma generira obremenitev manj kot 1 cN. Pri znanih rešitvah je ta obremenitev, pri enaki hitrosti V 1,2 km/minuto, kar nekajkrat večja in sicer znaša med 3 in 10 cN. Povedano drugače to pomeni, daje mogoče navitke 1, ki so naviti po metodi izuma, odvijati v povprečju tri do štirikrat hitreje od tistih, ki so naviti po znanih metodah. Dokazano tudi je, da kljub tako visoki hitrosti odvijanja V in ob uporabi kakovostne preje oziroma niti 20, praviloma ne preseže 5% trgalne trdnosti niti 20 pri hitrosti odvijanja V, kije v območju od 3 do 3,5 km na minuto.

Glavna izvirnost in prednost metode po predstavljenem izumu je predvsem ta, da omogoča, da se z njeno uporabo način navijanja lihih plasti 3 in sodih plasti 4, v navitke 1, ne spreminja oziroma je ta način vedno enak in to ne glede na to ali na valjkasto, ali stožčasto tuljavo 12, z ali brez enega od kolutov 14 ali 21, navijamo navitek 1 s petimi konusi 5, 6, 7, 8, 9 iz sl. 2 in sl. 3 ali na tuljavo 12 s kolutom 21 navijamo navitek 1 samo z dvema konusoma 6 in 8 iz sl. 5.

Na sl. 7 je na fotografiji prikazan navitek 1, ki je navit po prvi prednostni metodi izuma in to po opravljenih 1.000 ciklusih navite preje oziroma niti 20 na navitek 1 in, ki ustreza opisu pri sl, 3 in sl. 3A.

Claims

PATENTNI ZAHTEVKI

1. Metoda precizij skega navijanja tekstilne preje na navitke z večkratnim spreminjanjem navijalnega razmerja znotraj enega ciklusa navijanja, pri kateri je za oblikovanje navitka uporabljena tuljava valj kaste ali stožčaste oblike, z ali brez dodatnih kolutov na zadnjem koncu navitka, vodilo niti pa poganja pripadajoči servomotor takšne izvedbe, da se smer njegove rotacije spreminja in, ki temelji na potovanju vodila niti skozi več ciklusov navijanja lihih in sodih plasti, pri katerem se, znotraj pripadajočih segmentov in sektorjev, po ceh dolžini navitka, oblikuje navitek s petimi zunanjimi konusi ah s štirimi zunanjimi in enim notranjim konusom ob uporabi stožčastega koluta na zadnjem koncu navitka, označena s tem, da vodilo (2) z nitjo (20) v prvem ciklusu dvakrat opravi pot (L) in sicer prvič pri navijanju lihe plasti (3) v smeri (C) in drugič pri navijanju sode plasti (4) v smeri (D), pri čemer poteka gibanje vodila (2), v odvisnosti njegove hitrosti (Vi, V₂) in od poti (L), skozi navidezne točke (a'-b'-c'-d'-e'f-g'-a*'), ki vzajemno in v danem zaporedju prednostno oblikujejo sedem hitrostnih segmentov navijanja (a'-b), (b-c), (c-d), (d-e¹), (e'-f), (f-g) in (g-a*¹), skozi katere vodilo (2) z nitjo (20) potuje tako, da pri tem spreminja hitrost gibanja; da vodilo (2) z nitjo (20) v drugem ciklusu prav tako dvakrat opravi pot (L) in sicer pri navijanju lihe plasti (3) v smeri (C) in nato še obratno pri navijanju sode plasti (4) v smeri (D), pri čemer poteka gibanje vodila (2), v odvisnosti od hitrosti (V), V₂) in od poti (L) skozi navidezne točke (a*'-b'*-c*'-d*'-e*'-T^!l-g*'), ki v danem zaporedju prednostno oblikujejo sedem hitrostnih segmentov (a*'-b*), (b*-c*), (c*-d*), (d*-e*'), (e*¹^), (f*g*) in (g*-g*'), skozi katere potuje vodilo (2) z nitjo (20) s spreminjajočo se hitrostjo, navitek (1) pa se navija stopničasto.
2. Metoda precizij skega navijanja tekstilne preje na navitke z večkratnim spreminjanjem navijalnega razmerja znotraj enega ciklusa navijanja, pri kateri je za oblikovanje navitka uporabljena tuljava valjkaste ah stožčaste oblike, z dodatnim kolutom na zadnjem koncu navitka, vodilo niti pa poganja pripadajoči servomotor takšne izvedbe, da se smer njegove rotacije ne spreminja in, ki temelji na potovanju vodila niti skozi več ciklusov navijanja lihih in sodih plasti, pri katerem se znotraj pripadajočih segmentov in sektorjev oblikuje navitek z dvema zunanjima konusoma po dolžini navitka, označena s tem, da vodilo (2), ki ima hitrost (b), prevzame nit (20) v navidezni točki (b') na zadnjem koncu (19) navitka (1) in jo s hitrostjo (b) pripelje do navidezne točke (c¹) in nato s pospešeno hitrostjo dalje do navidezne točke (d¹) na sprednjem koncu (18) navitka (1), v kateri vodilo (2) s hitrostjo (d) preda nit (20) naslednjemu vodilu (2') v točki (f), pri čemer je točka (f) enaka oziroma skladna točki (d') in se nato s hitrostjo (f), kije enaka hitrosti (d), giblje dalje s pojemajočo hitrostjo (Vi, V₂) do naslednje navidezne točke (g¹), kije skladna točki (b¹), v kateri ima vodilo (2') hitrost (g), ki je enaka hitrosti (b) in preda nit (20) naslednjemu vodilu (2), ki se giblje s hitrostjo (b) proti sprednjemu koncu (18) navitka (1), kar se ponavlja v cikličnem zaporedju vse do končnega navitja niti (20) navitka (1), ki ni navit stopničasto.
3. Metoda stopničasto precizijskega navijanja tekstilne preje na navitke z večkratnim spreminjanjem navijalnega razmerja znotraj enega ciklusa navijanja, pri kateri je za oblikovanje navitka uporabljena tuljava valjkaste ali stožčaste oblike brez dodatnih kolutov in to po postopku, ki temelji na potovanju vodila niti skozi več dvojnih ciklusov navijanja lihih in sodih plasti, pri katerem vodilo nit poganja servomotor takšne izvedbe, da spreminja smer svoje rotacije in pri katerem se, znotraj pripadajočih segmentov in sektorjev, oblikuje navitek s petimi zunanjimi konusi po dolžini navitka, označena s tem, da vodilo (2) z nitjo (20) v prvem ciklusu opravi pot (L) navijanja lihe plasti (3) v smeri (C) in v obratni smeri (D) prav tako pot (L) pri navijanju sode plasti (4), pri čemer poteka gibanje vodila (2), v odvisnosti njegove hitrosti (V), V₂) in od poti (L), skozi navidezne točke (a'-b-c-d-e'-f-g-a*'), ki vzajemno in v danem zaporedju prednostno oblikujejo sedem hitrostnih segmentov navijanja (a'b), (b-c), (c-d), (d-e'), (e'-f), (f-g) in in (g-a*¹), skozi katere vodilo (2) z nitjo (20) potuje tako, da pri tem spreminja hitrost gibanja; da vodilo (2) z nitjo (20) v drugem ciklusu opravi pot (L) lihe plasti (3) v smeri (C) in nato še obratno pri navijanju sode plasti (4) v smeri (D), pri čemer poteka gibanje vodila (2), v odvisnosti od hitrosti (Vi, V₂) in od poti (L), skozi navidezne točke (a*'-b*-c*-d*-e*'-f^,!-g^:t!-g*'), ki v danem zaporedju prednostno oblikujejo sedem hitrostnih segmentov (a*'-b*), (b*-c*), (c*22 d*), (d*-e*'), (e*'f*), (f*-g*) in (g*-g*'), skozi katere potuje vodilo (2) s spreminjajočo se hitrostjo; daje v danem primeru navitje niti (20) v navitku (1) izvedeno stopničasto.
4. Metoda po zahtevku 1, označena s tem, da je nit (20) na tuljavo (12) navita stopničasto, ko servo motor oziroma vodilo (2) med navijanjem navitka (1) spreminja smer svoje rotacije, pri tem pa je mogoče dolžino tuljave (12) oziroma navitka (1) zvezno spreminjati in to na celotni dolžini gibanja vodila (2) niti (20) in to s spremembo števila impulzov za parameter dolžine tuljave (12), oziroma navitka (1), v aplikacijskem programu navijanja, kije naložen v spomin krmilnika.
5. Metoda po zahtevku 2, označena s tem, da nit (20) na tuljavo (12) ni navita stopničasto, ko servomotor z vodiloma (2, 2') med navijanjem navitka (1) smer svoje rotacije ne spreminja, dolžina tuljave (12), oziroma navitka (1), pa se pri tem spreminja nezvezno, s spreminjanjem števila vodil (2, 2') niti (20) na nosilcih teh vodil .(2,2').
6. Metoda po zahtevku 1, označena s tem, da se pri navijanju prve lihe plasti (3), znotraj prvega ciklusa, začne gibati vodilo (2) z nitjo (20) pospešeno v smeri (C) in to iz točke mirovanja (a') proti točki (b'), v kateri doseže programirano hitrost (b), s katero se nato enakomerno in ob nespremenjenem navijalnem razmerju giblje vse do točke (c'), zaradi česar se nit (20) v lihi plasti (3) navija skoraj paralelno po vnaprej programiranem koraku vijačnice, pri čemer je hitrost (b) enaka hitrosti (c) v točki (c¹) in pri čemer vodilo (2) doseže točko (b') še preden navitek (1) naredi en obrat.
7. Metoda po zahtevkih 1, 2 in 3, označena s tem, da doseže vodilo (2) programirano hitrost (d) na poti (L) od točke (c¹) do točke (d'), pri čemer je hitrost (d) hkrati naj višja hitrost znotraj navijanja lihe plasti (3) in pri čemer je v tem segmentu preja oziroma nit (20) na tuljave (12) navita križno tako, da se korak med vijačnicami niti (20) povečuje in od točke (c') do točke (d').
8. Metoda po enem od zahtevkov 1 ali 4, označena s tem, da k vsaki posamezni tuljavi (12) pripada eno vodilo (2) niti (20).
9. Metoda po enem od zahtevkov 2 ali 5, označena s tem, da k vsaki posamezni tuljavi (12) pripadata najmanj dve vodili (2) in (2').
10. Metoda po zahtevku 2, označena s tem, da je število vodil (2, 2') enako mnogokratniku dolžine nosilca, ki ju nosi, razdalja med vodili (2, 2') pa je enaka dolžini (L) navitka (1).
11. Metoda po zahtevkih 1, 2 in 3, označena s tem, da sta si metodi, oziroma postopka navijanja lihe plasti (3) in sode plasti (4) znotraj enega ciklusa navijanja niti (20) na tuljave (12) v navitke (1), med sabo popolnoma identična od točke (b¹) do točke (d¹) v lihi plasti (3) in od točke (f) do točke (g¹) v sodi plasti (4), tako pri navijanju navitkov (1) s petimi konusi (5, 6, 7, 8, 9), oziroma s konusi (6, 7, 8, 9, 13) na tuljave (12) valjkaste ali stožčaste oblike, z ali brez konusnega koluta (14) oziroma diskastega koluta (21), kot tudi pri navijanju navitkov (1) s samo dvema konusoma (6, 8) in z diskastim kolutom (21) na zadnjem koncu (19) tuljave (12), pri tem pa se struktura lihih plasti (3) razlikuje od strukture sodih plasti (4).
12. Metoda po zahtevku 7, označena s tem, daje kot (a), med vijačnicami niti (20) v lihih plasteh (3), približek pravemu kotu 90°, razen na sprednjem delu (18) navitka (1), med navideznima točkama (c) in (d), kjer je nit (20) križno navita.
13. Metoda po zahtevku 1, označena s tem, daje navitek (1) v območju sektorjev (L₃, L4, L5) navit tako, da se pri navijanju niti (20) na tuljavo (12) navijalno razmerje spreminja in to pri vsakem obratu tuljave (12), torej se spreminja pri vsaki vijačnici niti (20).
14. Metoda po zahtevkih 1, 2 in 3, označena s tem, da se v vsakem ciklusu navijanja niti (20) na tuljavo (12) navije najmanj ena liha plast (3) in najmanj ena soda plast (4), navite v smeri (C) oziroma v smeri (D).
15. Metoda po zahtevku 1, označena s tem, da se znotraj sektorja (L₃) nahajajo tako navitja niti (20) lihe plasti (3), kot tudi sode plasti (4) iz obeh sosednjih sektorjev (L₂) in (L₄).
16. Metoda po zahtevku 15, označena s tem, da se sektor (L₃) začne v vertikalni, na os tuljave (12) pravokotni ravnini (10) in se konča v ravnini (11), ki je prav tako pravokotna na os tuljave (12) in jo veže poševna premica z ravnino (10), ki ponazarja premik točke začetka navijanja križnega dela lihih plasti (3), proti zadnjemu koncu (19) navitka (1).
17. Metoda po zahtevku 1, označena s tem, da se lahko namesto zunanjega konusa (5), za stabilizacijo zadnjega dela (19) navitka (1), uporabi konusni kolut (14) ali diskasti kolut (21), nameščen na tuljave (12).