[go: up one dir, main page]
Pojdi na vsebino

Gdansk

Uredi povezave
Iz Wikipedije, proste enciklopedije
(Preusmerjeno s strani Danzig)
Gdansk

Gdańsk
Reka Motława
Artusov dvor
Cerkev sv. Marije in glavna mestna hiša
Maniristična Velika orožarna
Długi Targ in Neptunov vodnjak
Gdańsk Tehnološka univerza
panoramsko kolo na otoku Granary
Zastava Gdansk
Zastava		Grb Gdansk
Grb
Geslo: 
Nec temere, nec timide
(Niti prenagljeno niti plaho)
Gdansk se nahaja v Poljska
Gdansk
Gdansk
Lega Gdańska na Poljskem
Koordinati: 54°20′53″N 18°39′18″E / 54.34806°N 18.65500°E / 54.34806; 18.65500
Država Poljska
Vojvodstvo Pomorjansko
Okrožjemestno okrožje
Ustanovitev10. stoletje
Mestne pravice1263
Površina
 • Mesto262 km2
Najvišja
180 m
Prebivalstvo
 (16. december 2021)
 • Mesto470.633[1]
 • Gostota1.800 preb./km2
 • Metropolitansko obm.
1.080.700
Časovni pasUTC+1 (CET)
 • PoletniUTC+2 (CEST)
Poštna številka
80-008 do 80-958
Omrežna skupina+48 58
Avtomobilska oznakaGD
Spletna stranwww.gdansk.pl

Gdansk (poljsko Gdańsk izgovorjavaⓘ, kašubsko Gduńsk,[2] nemško Danzig) je mesto na obali Baltskega morja na severu Poljske. Gdansk je s 470.805 prebivalci glavno in največje mesto Pomorjanskega vojvodstva ter najvidnejše mesto v geografski regiji Pomorjansko. To je glavno morsko pristanišče Poljske in četrto največje metropolitansko območje v državi.[3]

Mesto leži na južnem robu Gdańskega zaliva, v somestju z mestom Gdynia, letoviškim mestom Sopot in primestnimi skupnostmi; ti tvorijo metropolitansko območje, imenovano Trójmiasto, 'tromestje', s približno 1,5 milijona prebivalcev. Gdansk leži ob izlivu reke Motławe, ki je povezana z Leniwko, krakom v delti reke Visle, ki odmaka 60 odstotkov Poljske in povezuje Gdansk s poljsko prestolnico Varšavo.

Zgodovina mesta je zapletena, z obdobji poljske, pruske in nemške vladavine ter obdobji avtonomije kot svobodne mestne države. Pomembna ladjedelniška in trgovska točka že od srednjega veka, je leta 1361 postala članica Hanzeatske lige, ki je več stoletij določala njeno gospodarsko, demografsko in urbano pokrajino. Od leta 1918 do 1939 je Gdansk ležal na spornem poljskem koridorju med Poljsko in Nemčijo; njegov dvoumen politični status je ustvaril napetosti, ki so dosegle vrhunec z invazijo na Poljsko in prvim spopadom v drugi svetovni vojni na bližnjem Westerplatte. Sodobno mesto so oblikovale obsežne spremembe meja, izgoni in nova naselitev leta 1945 ali po njem. V 1980-ih je bil Gdansk rojstni kraj gibanja Solidarność, ki je igralo pomembno vlogo pri odpravljanju komunizma na Poljskem in pripomoglo k hitremu propadu. Vzhodnega bloka, padec berlinskega zidu in razpad Varšavskega pakta.

V Gdansku so Univerza v Gdansku, Tehnološka univerza Gdańsk, Narodni muzej, Gdańsk Shakespeare Theatre, Muzej druge svetovne vojne, poljska Baltska filharmonija in Evropski solidarnostni center. Mesto gosti tudi sejem sv. Dominika, ki sega v leto 1260[4] in velja za enega največjih trgovskih in kulturnih dogodkov v Evropi.[5] Gdansk je tudi na vrhu lestvice glede kakovosti življenja, varnosti in življenjskega standarda po vsem svetu, njegovo zgodovinsko mestno jedro pa je bilo uvrščeno na seznam poljskih nacionalnih spomenikov.[6]

Ime

[uredi | uredi kodo]

Izvor

[uredi | uredi kodo]

Obstaja nešteto teorij o izvoru imena mesta, nekatere pa so predmet špekulacij. Verjetno je ime izhajalo iz Gdania, reke, ki je trenutno znana kot Motława, ob kateri leži mesto.[7]

Jezikoslovci trdijo, da ime izvira iz praslovanskega pridevnika/predpone gъd-, kar je pomenilo mokro ali vlažno z dodatkom morfema ń/ni in pripone -sk.[8] Konrad Celtis in Johann Uphagen sta menila, da so to poimenovanje naselbini dali germanski Goti.[9] Drugi znanstveniki iz 19. stoletja so trdili, da ime izvira iz izraza ku Dansk, kar je pomenilo »na/proti Danski«.[10]

Zgodovina

[uredi | uredi kodo]
Fragment rokopisa, ki vsebuje gyddanyzc

Ime naselja je bilo zabeleženo po smrti sv. Adalberta leta 997 n. št. kot urbs Gyddanyzc, kasneje leta 1148 pa je bilo zapisano kot Kdanzk, Gdanzc leta 1188, Danceke leta 1228, Gdańsk leta 1236, Danzc leta 1263, Danczk leta 1311, Danczik leta 1399, Danczig leta 1414, Gdąnsk leta 1656. V poljščini se sodobno ime mesta izgovarja [ɡdaj̃sk].

Latinsko ime mesta je lahko Gedania, Gedanum ali Dantiscum;[11] raznolikost latinskih imen odraža mešan vpliv poljske, nemške in kašubske dediščine mesta. Druga nekdanja črkovanja imena vključujejo Dantzig, Dantsic in Dantzic.

Ceremonialno ime

[uredi | uredi kodo]

Ob posebnih priložnostih se mesto imenuje tudi »kraljevsko poljsko mesto Gdansk« (poljsko Królewskie Polskie Miasto Gdańsk, latinsko Regia Civitas Polonica Gedanensis, kašubsko Królewsczi Polsczi Gard Gduńsk). V kašubskem jeziku se mesto imenuje Gduńsk. Čeprav nekateri Kašubi morda uporabljajo tudi ime »Naše glavno mesto Gduńsk« (Nasz Stoleczny Gard Gduńsk) ali »Kašubsko glavno mesto Gduńsk« (Stoleczny Kaszëbsczi Gard Gduńsk), so kulturne in zgodovinske povezave med mestom in pokrajino Kašubska sporne in uporaba takšnih imen vzbuja polemike med Kašubi.

Zgodovina

[uredi | uredi kodo]

Pregled

[uredi | uredi kodo]

Že več kot tisoč let svoje zgodovine je mesto Gdansk del:

Antična zgodovina

[uredi | uredi kodo]

Najstarejši najdeni dokazi o obstoju naselbine na ozemlju današnjega Gdanska izvirajo iz bronaste dobe (ki naj bi bila med 2500–1700 pr. n. št.). Naselbina, ki je danes znana kot Gdańsk, se je začela v 9. stoletju in je bila večinoma kmetijska in ribiška vas. V začetku 10. stoletja je začelo postajati pomembno trgovsko središče (zlasti med Pomorjanci) vse do priključitve Poljski okoli leta 975 s strani Mješka I.[12]

Zgodnja Poljska

[uredi | uredi kodo]
Izkopani ostanki stavb iz 12. stoletja v Gdansku

Prvi pisni zapis, ki se nanaša na Gdansk, je vita svetega Adalberta. Napisano leta 999 opisuje, kako je leta 997 sveti Adalbert Praški krstil prebivalce urbs Gyddannyzc, »ki je ločilo veliko kraljestvo vojvode [t. Boleslava Pogumnega] od morja. Za 10. in 11. stoletje ni drugih pisnih virov. Na podlagi datuma v Adalbertovem vita je mesto leta 1997 praznovalo svojo tisočletnico.[13]

Arheološki dokazi o nastanku mesta so bili pridobljeni predvsem po tem, ko je druga svetovna vojna 90 odstotkov mestnega jedra spremenila v ruševine, kar je omogočilo izkopavanja. Najstarejših sedemnajst naselbinskih ravni je bilo datiranih med 980 in 1308. Na splošno velja, da je Mješko I. Poljski na tem mestu v 980-ih letih postavil trdnjavo in s tem povezal poljsko državo, ki ji je vladala rodbina Pjast, s trgovskimi potmi Baltskega morja.[14] V arheoloških izkopavanjih mesta so bili najdeni sledovi stavb in stanovanj iz 10. stoletja.[15]

Pomorjanska Poljska

[uredi | uredi kodo]

Kraju so kot vojvodini Poljski vladali Samboridi. Sestavljalo ga je naselje pri sodobnem Dolgem trgu, obrtniško naselje ob Starem jarku, nemška trgovska naselja okoli cerkve sv. Nikolaja in stara trdnjava Pjast.[16] Leta 1186 je bil v bližnji Oliwi, ki je zdaj mestna četrt, ustanovljen cistercijanski samostan. Leta 1215 je vojvodska trdnjava postala središče pomorjanske razcepljene vojvodine. V tistem času je območje poznejšega mesta obsegalo različne vasi. Vsaj od leta 1224/25 je na območju današnjega Dolgega trga obstajala nemška tržna naselbina s trgovci iz Lübecka.[17]

Leta 1224/25 so bili trgovci iz Lübecka povabljeni kot hospites (priseljenci s posebnimi privilegiji), vendar jih je kmalu (leta 1238) Swietopelk II. Samboridski prisilil oditi, med vojno med Swantopolkom in tevtonskimi vitezi, med katero je Lübeck podpiral slednje. Selitev trgovcev v mesto se je nadaljevala leta 1257. Pomemben nemški vpliv se je znova pojavil šele v 14. stoletju, potem ko so mesto zavzeli Tevtonski vitezi.[18]

Najkasneje leta 1263 je pomorjanski vojvoda Swietopelk II. podelil mestne pravice po Lübeškem zakonu za naselje nastajajočih trgov. To je bila listina o avtonomiji, podobna listini Lübecka, ki je bil tudi primarni izvor številnih naseljencev. V listini iz leta 1271 je pomorjanski vojvoda Mestwin II. nagovoril trgovce iz Lübecka, ki so se naselili v mestu, kot svoje zveste državljane iz Nemčije.[19]

Leta 1300 je mesto imelo po ocenah 2000 prebivalcev.[20] Čeprav je bilo mesto v tistem času daleč od pomembnega trgovskega središča, je imelo določen pomen v trgovini z Vzhodno Evropo. Samboridi so s pomanjkanjem sredstev posodili naselje Brandenburgu, čeprav so nameravali mesto vzeti nazaj in ga dati Poljski. Poljska je grozila s posredovanjem in Brandenburžani so zapustili mesto. Nato so mesto leta 1301 zavzeli danski knezi. Poljski plemiči so najeli Tevtonske viteze, da so izgnali Dance.

Tevtonski vitezi

[uredi | uredi kodo]
Največji srednjeveški pristaniški žerjav v Evropi, ki je nad reko Motława.[21]
Spomenik zagovornikom poljskega Gdanska je tudi spomin na žrtve pokola leta 1308, ki so ga izvedli Tevtonski vitezi.

Leta 1308 je mesto zavzel Brandenburg in Tevtonski vitezi so obnovili red. Kasneje so vitezi prevzeli nadzor nad mestom. Primarni viri poročajo o poboju 10.000 ljudi, ki so ga izvedli Tevtonski vitezi nad lokalnim prebivalstvom,[22] vendar je natančno število ubitih predmet spora v sodobnih znanostih. Nekateri avtorji sprejemajo število, navedeno v izvirnih virih, medtem ko drugi menijo, da je bilo 10.000 srednjeveško pretiravanje, čeprav je znanstveni konsenz, da se je zgodil pokol določene velikosti. Dogodke je poljska krona izkoristila za obsodbo tevtonskih vitezov v kasnejši papeški tožbi.[23]

Vitezi so kolonizirali območje in zamenjali lokalne Kašubce in Poljake z nemškimi naseljenci. Leta 1308 so v bližini mesta ustanovili Osiek Hakelwerk, sprva kot slovansko ribiško naselje. Leta 1340 so tevtonski vitezi zgradili veliko trdnjavo, ki je postala sedež viteškega poveljnika.[24] Leta 1346 so spremenili mestno pravo mesta, ki je takrat sestavljalo samo Rechtstadt, v Kulmsko pravo. Leta 1358 se je Danzig pridružil Hanzeatski ligi in leta 1361 postal aktivni član.[25] Vzdrževal je odnose s trgovskimi središči Brugge, Novgorod, Lizbono in Seviljo. Okoli leta 1377 je bilo staro mestno jedro opremljeno tudi z mestnimi pravicami. Leta 1380 je bilo ustanovljeno Novo mesto kot tretje, samostojno naselje.

Po vrsti poljsko-tevtonskih vojn je moral red v Kališki mirovni pogodbi (1343) priznati, da bo imel Pomorjansko kot fevd poljske krone. Čeprav je pustila pravno podlago posesti pokrajine v nekaj dvomih, je mesto uspevalo zaradi povečanega izvoza žita (zlasti pšenice), lesa, pepelike, katrana in drugih gozdarskih dobrin iz Prusije in Poljske prek Trgovske poti reke Visle, čeprav so tevtonski vitezi po njegovem zavzetju poskušali aktivno zmanjšati gospodarski pomen mesta. Medtem ko je bil pod nadzorom Tevtonskega reda, se je nemška migracija povečala. Redova verska mreža je pomagala razviti Danzigovo literarno kulturo.[26] Leta 1409 je izbruhnila nova vojna, ki je dosegla vrhunec z bitko pri Grunwaldu (1410), mesto pa je prešlo pod nadzor Kraljevine Poljske. Leto pozneje se je s prvo torunsko mirovno pogodbo vrnila k Tevtonskemu redu.

Kraljevina Poljska

[uredi | uredi kodo]
Apoteoza Gdanska, Izaak van den Blocke. Trgovina z blagom na Poljskem je bila glavni vir blaginje v času zlate dobe mesta.

Leta 1440 je mesto sodelovalo pri ustanovitvi Pruske konfederacije, ki je bila organizacija, ki je nasprotovala vladavini Tevtonskih vitezov. Organizacija je v svoji pritožbi na 1453 omenjala ponavljajoče se primere, v katerih so tevtonski vitezi zapirali ali ubijali lokalne patricije in župane brez sodne sodbe.[27] Na zahtevo organizacije je poljski kralj Kazimir IV. leta 1454 ozemlje ponovno vključil v Kraljevino Poljsko.[28] To je privedlo do trinajstletne vojne med Poljsko in državo Tevtonskega reda (1454–1466). Od leta 1454 je mesto dobilo pooblastilo za kovanje poljskih kovancev. Lokalni župan je ob inkorporaciji marca 1454 v Krakovu obljubil zvestobo kralju, mesto pa je junija 1454 v Elblągu ponovno slovesno obljubilo zvestobo kralju ter priznalo predhodno tevtonsko aneksijo in vladavino kot nezakonito. 25. maja 1457 je mesto pridobilo pravice kot avtonomno mesto.[29]

15. maja 1457 je Kazimir IV. Poljski podelil mestu Velik privilegij, potem ko ga je povabil mestni svet in je v mestu ostal že pet tednov.[30] Z velikim privilegijem je mesto dobilo polno avtonomijo in zaščito s strani poljskega kralja. Privilegij je odpravil carine in davke na trgovino znotraj Poljske, Litve in Rutenije (današnji Belorusije in Ukrajine) in mestu podelil neodvisno jurisdikcijo, zakonodajo in upravo na njenem ozemlju ter pravico do kovanja lastnega kovanca. Poleg tega je privilegij združil staro mesto, Osiek in glavno mesto ter legaliziral rušenje Novega mesta, ki se je postavilo na stran tevtonskih vitezov. Do leta 1457 je bilo Novo mesto popolnoma porušeno, ni ostala nobena zgradba.

S pridobivanjem prostega in privilegiranega dostopa do poljskih trgov je morsko pristanišče uspevalo, hkrati pa je trgovalo z drugimi hanzeatskimi mesti. Po drugem tornovem miru (1466) med Poljsko in Tevtonskim redom se je vojna trajno končala. Po Lublinski uniji med Poljsko in Litvo leta 1569 je mesto še naprej uživalo veliko stopnjo notranje avtonomije (prim. Danziško pravo). Kot največje in eno najvplivnejših mest na Poljskem je uživalo volilno pravico v času kraljevih volitev na Poljskem.

Zelena vrata, ki jih je navdihnila mestna hiša v Antwerpnu,[31] so bila zgrajena kot uradna rezidenca poljskih kraljev.[32]

Leta 1569 je bila tu ustanovljena menonitska cerkev.

Pri izvolitvi kralja na poljski prestol leta 1575 je Danzig podprl Maksimilijana II. v njegovem boju proti Štefanu Báthoryju. Slednji je sčasoma postal monarh, vendar je mesto, ki ga je spodbujala tajna podpora Danske in cesarja Maksimilijana, zaprlo vrata pred Štefanom. Po šestmesečnem obleganju Danziga (1577) je bila mestna vojska s 5000 plačanci 16. decembra 1577 popolnoma poražena. Ker pa Štefanove vojske mesta niso mogle zavzeti s silo, je bil dosežen kompromis: Štefan Báthory je potrdil poseben status mesta in njegove privilegije iz Danzig zakona, ki so jih podelili prejšnji poljski kralji. Mesto ga je priznalo za vladarja Poljske in za plačilo (»opravičilo«) plačalo ogromno vsoto 200.000 guldnov v zlatu.

Med poljsko-švedsko vojno 1626–1629, leta 1627, se je v bližini mesta odvijala pomorska bitka pri Oliwi, ki velja za eno največjih zmag v zgodovini poljske mornarice. Med švedsko invazijo na Poljsko 1655–1660, splošno znano kot Potop, je mesto neuspešno oblegala Švedska. Leta 1660 se je vojna končala z Oliwsko pogodbo, podpisano v današnjem okrožju Oliwa.

Okoli leta 1640 je Johannes Hevel v starem mestnem jedru ustanovil svoj astronomski observatorij. Poljski kralj Jan III. Sobieski je redno obiskoval Hevela.

Poleg večine nemško govorečih,[33] katerih elite so včasih razlikovale svoje nemško narečje kot pomorjansko, je bilo mesto dom velikega števila poljsko govorečih Poljakov, judovskih Poljakov, latvijsko govorečih Kurseniekov, Flamcev in Nizozemcev. Poleg tega so se številni Škoti zatekli ali migrirali v mesto in prejeli državljanstvo. V času protestantske reformacije je večina nemško govorečih prebivalcev sprejela luteranstvo. Zaradi posebnega statusa mesta in pomena znotraj Poljsko-litovske skupnosti so prebivalci mesta v veliki meri postali bikulturni, ki so si delili poljsko in nemško kulturo in so bili močno navezani na tradicije Poljsko-litovske skupnosti.[34]

Mesto je zaradi vojn 18. stoletja doživelo zadnjo veliko kugo in počasen gospodarski upad. Kot utrdbo privržencev Stanisława Leszczyńskega med vojno za poljsko nasledstvo so jo po obleganju Danziga leta 1734 zavzeli Rusi.

Gdańska mestna hiša s svojim 83-metrskim zvonikom je ena glavnih mestnih znamenitosti.

Raziskovalno društvo Danzig, ustanovljeno leta 1743, je bilo eno prvih te vrste.

Prusija in Nemčija

[uredi | uredi kodo]

Danzig je leta 1793 pri drugi delitvi Poljske priključila Kraljevina Prusija. Tako poljsko kot nemško govoreče prebivalstvo sta v veliki meri nasprotovala pruski aneksiji in si želela, da mesto ostane del Poljske. Župan mesta je zaradi aneksije odstopil s položaja, pa tudi ugledni mestni svetnik Jan (Johann) Uphagen, zgodovinar in zbiratelj umetnin, čigar baročna hiša je danes muzej, je odstopil v znak protesta proti aneksija. Poskus študentske vstaje proti Prusiji, ki jo je vodil Gottfried Benjamin Bartholdi, so oblasti leta 1797 hitro zatrle.[35][36][37]

Med napoleonskimi vojnami, leta 1807, je mesto oblegala in zajela koalicija francoskih, poljskih, italijanskih, saških in badenskih sil. Kasneje od leta 1807 do 1814 je bilo svobodno mesto, ko so ga zavzele združene prusko-ruske sile.

Leta 1815 je po porazu Francije v napoleonskih vojnah ponovno postal del Prusije in postal glavno mesto Regierungsbezirk Danzig v provinci Zahodna Prusija. Najdalj je bil predsednik mesta Robert von Blumenthal, ki je opravljal funkcijo od leta 1841, prek revolucij leta 1848 do leta 1863. Z združitvijo Nemčije leta 1871 pod prusko hegemonijo je mesto postalo del Nemškega cesarstva in tako ostalo do leta 1919 po porazu Nemčije v prvi svetovni vojni.

Medvojna leta in druga svetovna vojna

[uredi | uredi kodo]
Barna fotografija, ok. 1900, prikazuje predvojno streho žerjava Krantor (Brama Żuraw).

Ko je Poljska po prvi svetovni vojni ponovno pridobila svojo neodvisnost z dostopom do morja, kot so ga obljubili zavezniki na podlagi "Štirinajstih točk" Woodrowa Wilsona (točka 13 je pozivala k »neodvisni poljski državi, ki bi ji moral biti zagotovljen svoboden in varen dostop do morja«), so Poljaki upali, da bo tudi mestno pristanišče postalo del Poljske.

Vendar na koncu – ker so v mestu tvorili večino Nemci, Poljaki pa manjšino (v popisu leta 1923 je 7896 ljudi od 335.921 dalo za svoj materni jezik poljščino, kašupščino ali masurščino)[38] – mesto ni bilo postavljeno pod poljsko suverenost. Namesto tega je v skladu s pogoji Versajske pogodbe postalo svobodno mesto Danzig, neodvisna kvazi država pod okriljem Društva narodov z zunanjimi zadevami, ki so bile večinoma pod poljskim nadzorom – vendar brez kakršnega koli javnega glasovanja. legitimizirati izgubo mesta s strani Nemčije.[39]

Pravice Poljske so vključevale tudi brezplačno uporabo pristanišča, poljske pošte, poljske garnizije v okrožju Westerplatte in carinsko unijo s Poljsko. Svobodno mesto je imelo svojo ustavo, državno himno, parlament in vlado (Senat). Izdalo je svoje znamke in svojo valuto, danziški gulden.

Pogled iz zraka na zgodovinsko mestno jedro okoli leta 1920
Karta mesta v 1920-ih

Z rastjo nacizma med Nemci se je povečalo protipoljsko razpoloženje in okrepila politika germanizacije in segregacije; v 1930-ih so bile pravice lokalnih Poljakov običajno kršene in omejene s strani lokalne uprave. Poljskim otrokom je bil zavrnjen sprejem v javne šole s poljskim jezikom, prostorov ni bilo dovoljeno oddajati poljskim šolam in vrtcem. Zaradi takšne politike je v mestu obstajalo le 8 javnih šol s poljskim jezikom, Poljaki pa so uspeli organizirati še 7 zasebnih poljskih šol.

Leta 1937 so od Poljakov, ki so svoje otroke pošiljali v zasebne poljske šole, zahtevali, naj otroke premestijo v nemške šole, pod grožnjo policijskega posredovanja, izvedli pa so napade na poljske šole in poljsko mladino. Nemške milice so izvedle številne pretepe poljskih aktivistov, skavtov in celo poštarjev, kot »kazen« za širjenje poljskega tiska. Nemški študenti so napadli in izključili poljske študente s tehnične univerze. Na ducate poljskih priimkov je bilo nasilno germaniziranih, medtem ko so bili poljski simboli, ki so spominjali, da je bil Gdansk stoletja del Poljske, odstranjeni z mestnih znamenitosti, kot sta Artusov dvor in Neptunov vodnjak.[40]

Od leta 1937 je bilo zaposlovanje Poljakov v nemških podjetjih prepovedano, že zaposleni Poljaki pa so bili odpuščeni, uporaba poljščine na javnih mestih je bila prepovedana in Poljaki niso smeli vstopiti v več restavracij, zlasti tistih v lasti Nemcev. Leta 1939, pred nemško invazijo na Poljsko in izbruhom druge svetovne vojne, so bili lokalni poljski železničarji žrtve pretepov, po invaziji pa tudi zaprti in umorjeni v koncentracijskih taboriščih.

V zgodnjih 1930-ih je lokalna nacistična stranka izkoristila pronemška čustva in leta 1933 zbrala 50 % glasov v parlamentu. Nato so nacisti pod vodstvom Gauleiterja Alberta Forsterja dosegli prevlado v mestni vladi, ki jo je še vedno nominalno nadzoroval visoki komisar Društva narodov. Nemška vlada je uradno zahtevala vrnitev Danziga Nemčiji skupaj z eksteritorialno (kar pomeni pod nemško jurisdikcijo) avtocesto skozi območje poljskega koridorja za kopenski dostop iz preostale Nemčije. Hitler je vprašanje statusa mesta uporabil kot pretvezo za napad na Poljsko in jim maja 1939 med srečanjem nemških vojaških uradnikov na visoki ravni razložil: »Ne gre za Danzig. Za nas je to Stvari širitve našega Lebensrauma na vzhodu«, ki dodaja, da ne bo ponovljenih čeških situacij, in Nemčija bo napadel Poljsko ob prvi priložnosti, po osamitvi države iz svojih zahodnih zaveznikov.[41][42][43]

Potem ko so bili nemški predlogi za mirno reševanje treh glavnih vprašanj zavrnjeni, so se nemško-poljski odnosi hitro poslabšali. Nemčija je napadla Poljsko 1. septembra, potem ko je konec avgusta podpisala pakt o nenapadanju s Sovjetsko zvezo (ki je vključeval tajni del o delitvi Poljske in baltskih držav med obema državama) in potem ko je napad trikrat preložila.

Nemška bojna ladja SMS Schleswig-Holstein strelja na poljsko vojaško tranzitno skladišče med bitko pri Westerplatteu septembra 1939

Nemški napad se je začel v Danzigu z bombardiranjem poljskih položajev pri Westerplattu s strani nemške bojne ladje Schleswig-Holstein in izkrcanjem nemške pehote na polotok. Številni poljski branilci pri Westerplattu so se upirali sedem dni, preden jim je zmanjkalo streliva. Medtem so bili po ostrem celodnevnem boju (1. septembra 1939) zagovornikom poljske pošte sodili in jih usmrtili, nato pa jih oktobra 1939 na kraju pokopali v četrti Zaspa v Danzigu. Leta 1998 je nemško sodišče razveljavilo njihovo obsodbo in kazen.

Mesto je uradno priključila nacistična Nemčija in ga vključila v Reichsgau Danzig-Zahodna Prusija. Približno 50 odstotkov članov judovske skupnosti je mesto zapustilo v enem letu po pogromu oktobra 1937,[44] po nemirih Kristalne noči novembra 1938 se je skupnost odločila organizirati izseljevanje in marca 1939 začela prvi prevoz v Palestino. Do septembra 1939 je ostalo komaj 1700 večinoma starejših Judov. V začetku leta 1941 je v Danzigu še živelo le 600 Judov, od katerih je bila večina pozneje umorjena v holokavstu.[45]

Nacistična tajna policija je od leta 1936 opazovala poljske manjšinske skupnosti v mestu in zbirala informacije, ki jih je treba upoštevati in so leta 1939 služile za pripravo seznamov Poljakov, ki naj bi bili ujeti v operaciji Tannenberg. Prvi dan vojne je bilo aretiranih približno 1500 etničnih Poljakov, nekateri zaradi njihove udeležbe v družbenem in gospodarskem življenju, drugi zato, ker so bili aktivisti in člani različnih poljskih organizacij. 2. septembra 1939 jih je bilo 150 deportiranih v taborišče Sicherheitsdienst Stutthof, približno 50 km od Danziga, in umorjenih.[46] Številni Poljaki, ki so živeli v Danzigu, so bili deportirani v Stutthof ali usmrčeni v gozdu Piaśnica.

Med vojno so Nemci v mestu upravljali nacistični zapor, kazensko taborišče, ki ga je upravljalo Einsatzgruppen, taborišče za Rome in več podtaborišč koncentracijskega taborišča Stutthof znotraj današnjega mesta. meje.

Leta 1941 je Hitler ukazal invazijo na Sovjetsko zvezo, kar je sčasoma povzročilo, da se je vojna usoda obrnila proti Nemčiji. Ko je sovjetska armada napredovala leta 1944, je nemško prebivalstvo v srednji in vzhodni Evropi pobegnilo, kar je povzročilo začetek velikega premika prebivalstva. Potem ko se je januarja 1945 začela zadnja sovjetska ofenziva, se je na Danzigu zbralo na stotine tisoč nemških beguncev, od katerih so mnogi pobegnili peš iz Vzhodne Prusije, nekateri pa so poskušali pobegniti skozi mestno pristanišče v obsežni evakuaciji, ki je vključevala stotine nemških tovornih in potniških ladij. Nekatere ladje so potopili Sovjeti, vključno z Wilhelmom Gustloffom, potem ko so poskusili evakuacijo v sosednji Gdyniji. Pri tem je bilo ubitih več deset tisoč beguncev.

Mesto je prestalo tudi hude zavezniške in sovjetske zračne napade. Tisti, ki so preživeli in niso mogli pobegniti, so se morali soočiti s sovjetsko vojsko, ki je močno poškodovano mesto zavzela 30. marca 1945[47], čemur sta sledila obsežna posilstva in ropanje. V skladu z odločitvami, ki so jih sprejeli zavezniki na konferencah na Jalti in v Potsdamu, je mesto priključila Poljska, čeprav s sovjetskim komunističnim režimom, ki je ostal na oblasti do padca komunizma v 1980-ih. Preostali nemški prebivalci mesta, ki so preživeli vojno, so pobegnili ali pa so bili izgnani v povojno Nemčijo. Mesto so ponovno naselili etnični Poljaki; do 18 odstotkov (1948) so jih Sovjeti izgnali v dveh večjih valovih s predvojnih vzhodnih poljskih območij, ki jih je priključila Sovjetska zveza.[48]

Sedanjost

[uredi | uredi kodo]
Primer stavb v nizozemskem slogu, obnovljenih po vojni: Stari arzenal Anthonyja van Obberghena, Jana Strakowskega in Abrahama van den Blockeja, 1602–1605.[98][49]

Leta 1946 so komunisti v lokalnem zaporu usmrtili 17-letno Danuto Siedzikówno in 42-letnega Feliksa Selmanowicza, pripadnika poljskega odpora.

Pristanišče Gdansk je bilo eno od treh poljskih pristanišč, preko katerih so Grki in Makedonci, begunci grške državljanske vojne, prišli na Poljsko. Leta 1949 so v pristanišče Gdansk prispeli štirje transporti grških in makedonskih beguncev, od koder so bili prepeljani v nove domove na Poljskem.

Deli zgodovinskega starega mesta Gdańsk, ki je med vojno utrpelo obsežno uničenje, so bili obnovljeni v 1950-ih in 1960-ih. Rekonstrukcija je želela razvodeneti nemški značaj mesta in ga vrniti na to, kako naj bi bilo videti pred priključitvijo Prusiji leta 1793. Povojne uprave so preobrazbe 19. stoletja prezrle kot »ideološko zlonamerne« ali pa so jih obravnavale kot »prusko barbarstvo«, vredno rušenja,[50][51] medtem ko so bili poudarjeni flamski/nizozemski, italijanski in francoski vplivi, da bi »nevtralizirali« nemški vpliv na splošni izgled mesta.[52]

Spodbujen z velikimi naložbami v razvoj pristanišča in treh velikih ladjedelnic za sovjetske ambicije v baltski regiji, je Gdansk postal glavno ladijsko in industrijsko središče Ljudske republike Poljske.

Stavka ladjedelnice v Gdansku leta 1980

Decembra 1970 je bil Gdansk prizorišče protirežimskih demonstracij, ki so privedle do padca poljskega komunističnega voditelja Władysława Gomułke. Med demonstracijami v Gdansku in Gdyniji sta vojska in policija streljali na protestnike, kar je povzročilo več deset smrtnih žrtev. Deset let pozneje, avgusta 1980, je bila ladjedelnica Gdańsk rojstni kraj sindikalnega gibanja Solidarność.

Septembra 1981 je Sovjetska zveza, da bi odvrnila Solidarność, začela vajo Zapad-81, največjo vojaško vajo v zgodovini, med katero so bili izvedeni amfibijski pristanki blizu Gdanska. Medtem je Solidarność izvedla svoj prvi nacionalni kongres v Hala Olivia v Gdansku, na katerem je sodelovalo več kot 800 poslancev. Njeno nasprotovanje komunističnemu režimu je leta 1989 privedlo do konca vladavine komunistične partije in sprožilo vrsto protestov, ki so strmoglavili komunistične režime nekdanjega sovjetskega bloka. Vodja Solidarnośći Lech Wałęsa je postal predsednik Poljske leta 1990. Leta 2014 se je v Gdansku odprl Evropski solidarnostni center, muzej in knjižnica, posvečena zgodovini gibanja.[53]

UEFA Euro 2012 v Gdańsku

Donald Tusk, rojen v Gdansku, je leta 2007 postal premier Poljske, leta 2014 pa predsednik Evropskega sveta.[54] Danes je Gdansk glavno ladijsko pristanišče in turistična destinacija.

Leta 2014 so bili posmrtni ostanki Danute Siedzikówne in Feliksa Selmanowicza najdeni na lokalnem garnizonskem pokopališču, nato pa je bil njun državni pokop leta 2016 v Gdansku ob sodelovanju na tisoče ljudi z vse Poljske in najvišjih poljskih oblasti.

Januarja 2019 je župana Gdanska Paweła Adamowicza umoril moški, ki je bil pravkar izpuščen iz zapora zaradi nasilnih zločinov; moški je po zabodu z nožem v trebuh, blizu srca župana trdil, da je bila za njegovo zaprtje odgovorna županova politična stranka. Čeprav je Adamowicz lahko opravil večurno operacijo, da bi poskusil zdraviti svoje rane, je naslednji dan umrl.

Oktobra 2019 je mesto Gdansk prejelo nagrado princese Asturijske v kategoriji Concord kot priznanje, da sta »preteklost in sedanjost v Gdansku občutljivi na solidarnost, obrambo svobode in človekovih pravic ter na ohranjanje miru.«[55]

Geografija

[uredi | uredi kodo]

Mesto leži v Gdanskem zalivu, ob izlivu reke Motława v reko Vislo. Gdansk je v Żuławy Wiślane, njegov obalni del je ob Visli, njegovi zahodni konci pa so na Kašubski obali in Kašubskem jezeru. Lega Gdańska znotraj štirih različnih fizično-geografskih enot povzroča veliko prostorsko diferenciacijo razmer naravnega okolja na njegovem območju. Na teren, hidrografski sistem in klimatske parametre vpliva tudi lega mesta v obalnem pasu, za katero je značilen specifičen vpliv morja na naravno okolje kopnega.

Vzdolžna dolžina mesta je 19,1 kilometra, širina pa 33,9 kilometra.

Podnebje v pokrajini Gdańsk je odvisno od morja, ki deluje kot toplotna črpalka – poleti zbira toploto in jo pozimi vrača. Posledično se pomlad začne sorazmerno pozno (maja), poleti so temperature zraka nižje od državnega povprečja (zaznano temperaturo dodatno zniža morski vetrič), čeprav sonce ogreje vodo v Gdanskem zalivu (do 24 °C). Jesen, topla in obsijana s soncem, traja do oktobra, zime pa so precej blage (v nekaterih zimskih mesecih ni niti enega dneva zmrzali in močnejše snežne padavine ne ostanejo na tleh dlje kot dva tedna na leto). Vetrovi pihajo z različnih strani, odvisno od sezone. Najpogosteje poleti z zahoda in severozahoda, pozimi s celine. Za obalo so značilni tudi nevihtni vetrovi, ki praviloma pihajo pozimi in dosegajo vrtoglavo hitrost.

Zavarovana naravna območja in objekti

[uredi | uredi kodo]

V Gdansku rastejo veliki gozdovi na območjih z raznoliko topografijo, bogata s številnimi griči (morenske višine) in dolinami. Takšna topografija daje prednost pojavu edinstvenih za to regijo submontanskih vrst flore. V severozahodnem delu mesta ti gozdovi neposredno mejijo na stanovanjska območja in glavna urbana središča. Območja velikega naravnega in krajinskega pomena, ki so v Gdansku (leta 2008 je bilo skupaj 6005 ha, torej 22,9 % površine mesta), so zakonsko zaščitena na štirih zavarovanih krajinskih območjih (od tega južni del Trimestni krajinski park in gozdovi Oliwa, ki so v njem), pet naravnih rezervatov (ki so znotraj zgoraj omenjenih zavarovanih območij), dva naravna in krajinska kompleksa ter trinajst ekoloških območij.

Znotraj mestnih upravnih meja je 184 naravnih spomenikov: 146 posameznih dreves, 27 skupin dreves, 1 parkovna uličica, 9 nepravilnih balvanov in 1 površinski spomenik – kar Gdansk uvršča med vodilna poljska mesta po številu. Med drevesi, ki so priznani kot spomeniki narave, so najštevilčnejša bukev in hrast. Ti spomeniki so na mestih blizu drug drugemu, na primer na območju starega Wrzeszcz, v parku Steffens in na območju stare Oliwe.

Gospodarstvo

[uredi | uredi kodo]

V industrijskih predelih mesta prevladujejo ladjedelništvo, petrokemična in kemična industrija ter predelava hrane. Delež visokotehnoloških sektorjev, kot so elektronika, telekomunikacije, IT inženiring, kozmetika in farmacevtski izdelki, narašča. Predelava jantarja je tudi pomemben del lokalnega gospodarstva, saj večina svetovnih nahajališč jantarja leži ob baltski obali. Pomorjansko vojvodstvo, vključno z Gdanskom, je tudi poleti pomembna turistična destinacija, saj se milijoni Poljakov in drugih evropskih turistov zgrinjajo na plaže baltske obale.

Okrožja

[uredi | uredi kodo]

Gdańsk je razdeljen na 34 upravnih enot: 6 dzielnic in 28 osiedles. Gdańske dzielnicas so: Chełm, Piecki-Migowo, Przymorze Wielkie, Śródmieście, Wrzeszcz Dolny, Wrzeszcz Górny. Osiedles so Aniołki, Brętowo, Brzeźno, Jasień, Kokoszki, Krakowiec-Górki Zachodnie, Letnica, Matarnia, Młyniska, Nowy Port, Oliwa, Olszynka, Orunia-Św. Wojciech-Lipce, Osowa, Przeróbka, Przymorze Małe, Rudniki, Siedlce, Sobieszewo Island, Stogi, Strzyża, Suchanino, Ujeścisko-Łostowice, VII Dwór, Wzgórze Mickiewicza, Zaspa-Młyniec, Zaspa-Rozstaje, Żabianka-Wejhera-Jelitkowo-Tysiąclecia.


Znamenitosti

[uredi | uredi kodo]
Pogled na Glavno mesto Gdańska z reke Motława (2012)

Arhitektura

[uredi | uredi kodo]
Znamenitosti ob kraljevski poti
Visoka vrata
Dvorec družbe svetega Jurija in Zlata vrata
Ulica Długa
Artus dvor
Kipi na vrhu Zlate hiše
Neptunov vodnjak in Długi Targ

V mestu je nekaj stavb, ohranjenih iz časa Hanzeatske lige. Večina turističnih znamenitosti je ob ali v bližini Ulice Długa (Dolga ulica) in Długi Targ (Dolgi trg), ulice za pešce, obkrožene s stavbami, rekonstruiranimi v zgodovinskem (predvsem v 17. stoletju) slogu in na obeh koncih obkroženih z dovršenimi mestnimi vrati. Ta del mesta včasih imenujejo tudi Kraljeva pot, saj je bila nekoč pot procesij ob obisku poljskih kraljev.

Ob sprehodu od enega do drugega konca, na ali v bližini Kraljeve poti so:

  • Visoka vrata (Brama Wyżynna), ki označujejo začetek Kraljeve poti
  • Hiša mučenja (Katownia) in zaporniški stolp (Wieża więzienna), kjer je zdaj Muzej jantarja (Muzeum Bursztynu)
  • Dvorec družbe svetega Jurija (Dwór Bractwa św. Jerzego)
  • Zlata vrata (Złota Brama)
  • Ulica Długa ("Dolga ulica"), polna slikovitih hiš:
    • Uphagenova hiša (Dom Uphagena), podružnica muzeja v Gdansku
    • Levji grad (Lwi Zamek)
    • Glavna mestna hiša (Ratusz Głównego Miasta), zgrajena 1378–1492
  • Długi Targ ("Dolgi trg")
    • Artusov dvor (Dwór Artusa)
    • Neptunov vodnjak (Fontanna Neptuna), mojstrovina arhitekta Abrahama van den Blockeja, 1617.
    • Nova sodna palača (Nowy Dom Ławy), v kateri se med turistično sezono vsak dan pojavlja navidezno iz 17. stoletja Devica na oknu, ki se nanaša na priljubljen roman Jadwige Łuszczewske Panienka z okienka (Mladenka na oknu) v Gdansku iz 17. stoletja[129]
    • Zlata hiša (Złota Kamienica), značilna renesančna mestna hiša iz zgodnjega 17. stoletja, okrašena s številnimi reliefi in skulpturami
  • Zelena vrata (Zielona Brama), manieristična vrata, zgrajena kot uradna rezidenca poljskih kraljev, v katerih je zdaj podružnica Narodnega muzeja v Gdansku
Kraljevo kapelo poljskega kralja Jana III. Sobieskega je v baročnem slogu med letoma 1678 in 1681 zgradil Tylman van Gameren.[56]
Cerkev sv. Marije – največja opečna cerkev na svetu
Poljska pošta, prizorišče bitke iz leta 1939

Gdańsk ima številne zgodovinske cerkve, med drugim cerkev sv. Katarine in cerkev sv. Marije (Bazylika Mariacka). Slednja je občinska cerkev, zgrajena v 15. stoletju, in je največja opečna cerkev na svetu.

Mestne utrdbe iz 17. stoletja predstavljajo enega od uradnih poljskih nacionalnih zgodovinskih spomenikov (Pomnik historii), kot ga je razglasil 16. septembra 1994 in ga spremlja Nacionalni odbor za dediščino Poljske.

Druge glavne znamenitosti v zgodovinskem središču mesta so:

  • Kraljeva kapela poljskega kralja Jana III. Sobieskega
  • Żuraw – srednjeveški pristaniški žerjav
  • Gradowa Hill
  • Kašča na otokih Ołowianka in Žitni otok
  • Velika orožarna
  • Spomenik Janu III. Sobieskemu
  • Stara mestna hiša
  • Spomenik Jana Heweliusza
  • Veliki mlin (1350)
  • Mali mlin
  • Hiša raziskovalnega društva
  • Poljska pošta, prizorišče bitke iz leta 1939
  • Opečna gotska mestna vrata, tj. Mariacka vrata, Straganiarska vrata, Kravja vrata

Glavne znamenitosti izven zgodovinskega mestnega jedra so:

Muzeji

[uredi | uredi kodo]
Opatijska palača v Oliwi
Arheološki muzej in Mariacka vrata
Muzej druge svetovne vojne, odprt leta 2017
  • Narodni muzej Gdanska (Muzeum Narodowe)
    • Oddelek za starodavno umetnost – vsebuje številna pomembna umetniška dela, vključno z Zadnjo sodbo Hansa Memlinga
    • Zelena vrata
    • Oddelek za moderno umetnost – v Opatijski palači v Oliwi
    • Etnografski oddelek – v Opatijski žitnici v Oliwi
    • Fotografska galerija Gdańsk
  • Zgodovinski muzej Gdanska (Muzeum Historyczne Miasta Gdańska):
    • Glavna mestna hiša
    • Artusov dvor
    • Uphagenova hiša
    • Muzej jantarja (Muzeum Bursztynu)
    • Muzej poljske pošte (Muzeum Poczty Polskiej)
    • Wartownia nr 1 na Westerplatte
    • Muzej Stolpna ura (Muzeum Zegarów Wieżowych)
    • trdnjava Wisłoujście
  • Narodni pomorski muzej, Gdańsk (Narodowe Muzeum Morskie):
    • Żuraw (žerjav)
    • Kašča v Ołowianki
    • muzejska ladja SS Soldek je zasidrana na reki Motława in je bila prva ladja, zgrajena v povojni Poljski.
  • Evropski center Solidarności. Muzej in knjižnica, posvečena zgodovini gibanja Solidarnośč.
  • Arheološki muzej (Muzeum Archeologiczne)
  • Svetilnik Gdańsk Nowy Port (Latarnia Morska Gdańsk Nowy Port)
  • Izba Pamięci Wincentego Pola w Gdańsku-Sobieszewie
  • Nadškofijski muzej (Muzeum Archidiecezjalne)
  • Muzej druge svetovne vojne

Pobratena mesta

[uredi | uredi kodo]

Gdańsk je pobraten z:[57]

3. marca 2022 je mestni svet Gdanska soglasno sprejel sklep o prekinitvi sodelovanja z ruskima mestoma Kaliningrad in Sankt Peterburg kot odgovor na rusko invazijo na Ukrajino.[58][59]

Partnerstva in sodelovanje

[uredi | uredi kodo]

Gdańsk sodeluje tudi z:

Šport

[uredi | uredi kodo]

Galerija

[uredi | uredi kodo]

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ »Local Data Bank«. Statistics Poland. Arhivirano iz spletišča dne 22. aprila 2019. Pridobljeno 16. oktobra 2021. Data for territorial unit 2261000.
  2. ↑ Stefan Ramułt, Słownik języka pomorskiego, czyli kaszubskiego, Kraków 1893, Gdańsk 2003, ISBN 83-87408-64-6.
  3. ↑ »Poland – largest cities (per geographical entity)«. World Gazetteer. Pridobljeno 5. maja 2009.[mrtva povezava][mrtva povezava]
  4. ↑ »Saint Dominic's Fair is 760 years old!«. Arhivirano iz spletišča dne 29. septembra 2020. Pridobljeno 5. avgusta 2020.
  5. ↑ »Millions at Gdansk's St. Dominic's Fair«. www.pap.pl. 21. avgust 2016. Pridobljeno 30. decembra 2016.
  6. ↑ »Pomniki historii«. nid.pl. Narodowy Instytut Dziedzictwa. n.d. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 11. oktobra 2021. Pridobljeno 11. oktobra 2021.
  7. ↑ Breza, Edward (2002). Nazwiska Pomorzan. Pochodzenie i zmiany. Zv. 2. Gdańsk: Wydawnictwo Uniwersytetu Gdańskiego. str. 90. ISBN 9788373260573. OCLC 643402493. Arhivirano iz spletišča dne 1. februarja 2022. Pridobljeno 1. novembra 2021.
  8. ↑ Mamok, Szymon (8. oktober 2020). »Gdańsk. Skąd wzięła się nazwa miasta«. Historia Gdańska. Arhivirano iz spletišča dne 31. oktobra 2021. Pridobljeno 31. oktobra 2021.
  9. ↑ Bömelburg, Hans-Jürgen (2006). Frühneuzeitliche Nationen im östlichen Europa: das Polnische Geschichtsdenken und die Reichweite einer humanistischen Nationalgeschichte. Otto Harrassowitz Verlag. str. 59. ISBN 3447053704. Arhivirano iz spletišča dne 1. februarja 2022. Pridobljeno 17. novembra 2021.
  10. ↑ Dunajski, Ireneusz (17. april 2018). »Skąd wzięła się nazwa Gdańsk? Nowa hipoteza«. trojmiasto.pl. Arhivirano iz spletišča dne 31. oktobra 2021. Pridobljeno 31. oktobra 2021.
  11. ↑ Johann Georg Theodor Grässe, Orbis latinus oder Verzeichniss der lateinischen Benennungen der bekanntesten Städte etc., Meere, Seen, Berge und Flüsse in allen Theilen der Erde nebst einem deutsch-lateinischen Register derselben. T. Ein Supplement zu jedem lateinischen und geographischen Wörterbuche. Dresden: G. Schönfeld’s Buchhandlung (C. A.Werner), 1861, p. 71, 237.
  12. ↑ »GDAŃSK – POCZĄTKI MIASTA«. Gedanopedia. Gdańsk Foundation. 25. december 2019. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 9. junija 2020. Pridobljeno 15. decembra 2021.
  13. ↑ Wazny, Tomasz; Paner, Henryk; Golebiewski, Andrzej; Koscinski, Bogdan: Early medieval Gdańsk/Danzig revisited (EuroDendro 2004), Rendsburg 2004, pdf-abstract Arhivirano 9 September 2013 na Wayback Machine..
  14. ↑ Hess, Corina (2007). Danziger Wohnkultur in der frühen Neuzeit. Berlin-Hamburg-Münster: LIT Verlag. str. 39. ISBN 978-3-8258-8711-7.
  15. ↑ admin2. »1000 LAT GDAŃSKA W ŚWIETLE WYKOPALISK«. Arhivirano iz spletišča dne 20. februarja 2017. Pridobljeno 18. marca 2017.
  16. ↑ Hess, Corina (2007). Danziger Wohnkultur in der frühen Neuzeit. Berlin-Hamburg-Münster: LIT Verlag. str. 40. ISBN 978-3-8258-8711-7.
  17. ↑ Harlander, Christa (2004). Stadtanlage und Befestigung von Danzig (zur Zeit des Deutschen Ordens). GRIN Verlag. str. 2. ISBN 978-3-638-75010-3.
  18. ↑ Turnock, David (1988). The Making of Eastern Europe: From the Earliest Times to 1815. Routledge. str. 180. ISBN 978-0-415-01267-6.
  19. ↑ Lingenberg, Heinz (1982). Die Anfänge des Klosters Oliva und die Entstehung der deutschen Stadt Danzig: die frühe Geschichte der beiden Gemeinwesen bis 1308/10. Klett-Cotta. str. 292. ISBN 978-3-129-14900-3.
  20. ↑ Hess, Corina (2007). Danziger Wohnkultur in der frühen Neuzeit. Berlin-Hamburg-Münster: LIT Verlag. str. 40–41. ISBN 978-3-8258-8711-7.
  21. ↑ »The Crane: past and present – Crane – National Maritime Museum in Gdańsk«. en.nmm.pl. Arhivirano iz spletišča dne 16. aprila 2019. Pridobljeno 16. aprila 2019.
  22. ↑ Hess, Corina (2007). Danziger Wohnkultur in der frühen Neuzeit. Berlin-Hamburg-Münster: LIT Verlag. str. 41. ISBN 978-3-8258-8711-7.
  23. ↑ Thomas Urban: "Rezydencja książąt Pomorskich". (poljsko) Arhivirano 25 August 2005 na Wayback Machine.
  24. ↑ Hess, Corina (2007). Danziger Wohnkultur in der frühen Neuzeit. Berlin-Hamburg-Münster: LIT Verlag. str. 41–42. ISBN 978-3-8258-8711-7.
  25. ↑ Hess, Corina (2007). Danziger Wohnkultur in der frühen Neuzeit. Berlin-Hamburg-Münster: LIT Verlag. str. 42. ISBN 978-3-8258-8711-7.
  26. ↑ Sobecki, Sebastian (2016). Danzig. Europe: A Literary History, 1348–1418, ed. David Wallace. Oxford University Press. str. 635–41. ISBN 9780198735359. Arhivirano iz spletišča dne 20. decembra 2016. Pridobljeno 2. junija 2016.
  27. ↑ Karol Górski, Związek Pruski i poddanie się Prus Polsce: zbiór tekstów źródłowych, Instytut Zachodni, Poznań, 1949, pp. 16, 18 (in Polish)
  28. ↑ Górski, pp. 51, 56
  29. ↑ »Danzig – Gdańsk until 1920«.[mrtva povezava]
  30. ↑ Hess, Corina (2007). Danziger Wohnkultur in der frühen Neuzeit. Berlin-Hamburg-Münster: LIT Verlag. str. 45. ISBN 978-3-8258-8711-7.
  31. ↑ Juliette Roding; Lex Heerma van Voss (1996). The North Sea and culture (1550–1800): proceedings of the international conference held at Leiden 21–22 April 1995. Uitgeverij Verloren. str. 103. ISBN 978-90-6550-527-9. Arhivirano iz spletišča dne 1. februarja 2022. Pridobljeno 29. oktobra 2015.
  32. ↑ »Zielona Brama w Gdańsku«. wilanowmiasta.gazeta.pl (v poljščini). 18. februar 2007. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 29. decembra 2007. Pridobljeno 29. decembra 2008.
  33. ↑ Zamoyski, Adam (2015). Poland. A History. William Collins. str. 26, 92. ISBN 978-0007556212.
  34. ↑ Historia Polski 1795–1815 Andrzej Chwalba Kraków 2000, p. 441
  35. ↑ Dzieje Gdańska Edmund Cieślak, Czesław Biernat Wydawn. Morskie, 1969 p. 370
  36. ↑ Dzieje Polski w datach Jerzy Borowiec, Halina Niemiec p. 161
  37. ↑ Polska, losy państwa i narodu Henryk Samsonowicz 1992 Iskry p. 282
  38. ↑ Ergebnisse der Volks- und Berufszählung vom 1. November 1923 in der Freien Stadt Danzig (v nemščini). Verlag des Statistischen Landesamtes der Freien Stadt Danzig. 1926.. Polish estimates of the Polish minority during the interwar era, however, range from 37,000 to 100,000 (9%–34%). Studia historica Slavo-Germanica, Tomy 18–20page 220 Uniwersytet Adama Mickiewicza w Poznaniu. Instytut Historii Wydawnictwo Naukowe imienia. Adama Mickiewicza, 1994.
  39. ↑ Maria Wardzyńska, Był rok 1939. Operacja niemieckiej policji bezpieczeństwa w Polsce. Intelligenzaktion, IPN, Warszawa, 2009, pp. 36-37 (in Polish)
  40. ↑ Wardzyńska, p. 42
  41. ↑ The history of the German resistance, 1933–1945 Peter Hoffmann p. 37 McGill-Queen's University Press 1996
  42. ↑ Hitler Joachim C. Fest p. 586 Houghton Mifflin Harcourt, 2002
  43. ↑ Blitzkrieg w Polsce wrzesien 1939 Richard Hargreaves p. 84 Bellona, 2009
  44. ↑ »Gdansk«. Arhivirano iz spletišča dne 13. januarja 2017. Pridobljeno 18. marca 2017.
  45. ↑ »Gdansk, Poland«. jewishgen.org. Arhivirano iz spletišča dne 28. januarja 2018. Pridobljeno 27. januarja 2018.
  46. ↑ Museums Stutthof in Sztutowo. Retrieved 31 January 2007. Arhivirano 24 August 2005 na Wayback Machine.
  47. ↑ »Gdańsk.pl«. 3. marec 2006. Arhivirano iz prvotnega dne 3. marca 2006.{{navedi splet}}: Vzdrževanje CS1: bot: neznano stanje prvotnega URL-ja (povezava)
  48. ↑ Loew, Peter Oliver (2011). Danzig – Biographie einer Stadt (v nemščini). C.H. Beck. str. 232. ISBN 978-3-406-60587-1. Arhivirano iz spletišča dne 1. februarja 2022. Pridobljeno 11. februarja 2016.
  49. ↑ Lech Krzyżanowski; Michał Wożniak; Marek Źak; Wacław Górski (1995). Beautiful historic Gdańsk. Excalibur. str. 769. ISBN 9788390343150. Arhivirano iz spletišča dne 10. oktobra 2021. Pridobljeno 17. oktobra 2020.
  50. ↑ Friedrich, Jacek (2010). Neue Stadt in altem Glanz – Der Wiederaufbau Danzigs 1945–1960 (v nemščini). Böhlau. str. 30, 40. ISBN 978-3-412-20312-2. Arhivirano iz spletišča dne 1. februarja 2022. Pridobljeno 17. oktobra 2020.
  51. ↑ Czepczynski, Mariusz (2008). Cultural landscapes of post-socialist cities: representation of powers and needs. Ashgate publ. str. 82. ISBN 978-0-7546-7022-3. Arhivirano iz spletišča dne 1. februarja 2022. Pridobljeno 17. oktobra 2020.
  52. ↑ Friedrich, Jacek (2010). Neue Stadt in altem Glanz – Der Wiederaufbau Danzigs 1945–1960 (v nemščini). Böhlau. str. 34, 102. ISBN 978-3-412-20312-2. Arhivirano iz spletišča dne 8. oktobra 2021. Pridobljeno 17. oktobra 2020.
  53. ↑ »W Gdańsku otwarto Europejskie Centrum Solidarności« (v poljščini). Onet.pl. 31. avgust 2014. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 13. decembra 2015. Pridobljeno 7. avgusta 2015.[mrtva povezava]
  54. ↑ »Italy's Mogherini and Poland's Tusk get top EU jobs«. BBC. 30. avgust 2014. Arhivirano iz spletišča dne 31. avgusta 2014. Pridobljeno 8. avgusta 2015.
  55. ↑ »Polish city of Gdansk wins Princess of Asturias Award«. Arhivirano iz spletišča dne 19. oktobra 2019. Pridobljeno 19. oktobra 2019.
  56. ↑ ROBiDZ w Gdańsku. »Kaplica Królewska w Gdańsku«. www.wrotapomorza.pl (v poljščini). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 10. februarja 2015. Pridobljeno 29. decembra 2008.
  57. ↑ »Partner Cities«. gdansk.pl. Gdańsk. Arhivirano iz spletišča dne 11. oktobra 2021. Pridobljeno 2. avgusta 2020.
  58. ↑ »Trójmiasto zrywa współpracę z rosyjskimi miastami«. Pridobljeno 3. marca 2022.
  59. ↑ »Gdańsk zrywa współpracę z rosyjskimi miastami. Na sali był konsul Ukrainy« (v poljščini). Pridobljeno 4. marca 2022.
  60. ↑ »Miasta współpracujące«. Arhivirano iz spletišča dne 18. septembra 2020. Pridobljeno 17. avgusta 2020.
  61. ↑ »Le Havre – Les villes jumelées« [Le Havre – Twin towns]. City of Le Havre (v francoščini). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 29. julija 2013. Pridobljeno 7. avgusta 2013.

Literatura

[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave

[uredi | uredi kodo]
Wikimedijina zbirka ponuja več predstavnostnega gradiva o temi: Gdansk
Wikipotovanje vsebuje popotniški vodnik, ki se nanaša na: Gdańsk
Poglejte si besedo Gdańsk v Wikislovarju, prostem slovarju.
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Gdansk&oldid=6271369«